Vabilo na simpozij v Ljubljani, 8. in 9. septembra 2017

---

Rim­s­ki antik­var Avel Gelij je v drugem sto­letju po Kris­tusu zapisal, da v nje­gov­em času ljud­je izraz human­i­tas uporabl­ja­jo v pomenu grške besede phil­an­thropia, človekoljub­je, dobro­hot­nost do solju­di, čeprav so najodlične­jši pis­ci latinskega jezi­ka v pretek­losti s tem samostal­nikom označe­vali poseb­ne vrste omiko. Že tedaj je torej bese­da lahko pome­ni­la bod­isi etično stal­išče ali pa poseb­no kul­turno kat­e­gori­jo oziro­ma vzgo­jni mod­el. V kas­ne­jših obdob­jih vse do danes se je pride­vnik human­is­tičen dejan­sko pogos­to pove­zo­val s tema različn­i­ma področ­je­ma. Ven­dar je Gelij, tako kot že pred njim najv­plivne­jši rim­s­ki filo­zof kul­ture Ciceron, videl med obe­ma pomeno­ma tes­no poveza­vo:  takšno vzgo­jo je imel za nego­v­an­je pristne človeškosti (human­i­tas), ki je tako njen temelj kot cilj. Takš­na nar­avnanost kul­ture je skozi sto­let­ja obliko­vala prepričan­je o indi­vid­u­al­nem človeku kot o temeljni vred­noti; kom­plek­snost sodob­ne civ­i­lizaci­je, razno­likost kul­turnih oblik in občutljivost umet­nišk­ih gov­oric, pa tudi človekove prav­ice in  demokraci­ja so v veli­ki meri sad tega proce­sa. Če je zavest o vred­nos­ti posamezni­ka rasla iz nenehne­ga iskan­ja celote, v katerem je tudi ved­no zno­va odkri­val svo­jo mero, kaj je torej s to human­is­tično nar­avnanos­tjo danes? In kaj to pomeni za šol­st­vo, za umet­nost, za razumevan­je člove­ka, sve­ta, živl­jen­ja? Zdi se, da je v zad­njih desetletjih vprašan­je usode human­iz­ma posta­lo še tež­je, a oben­em mor­da še pomem­b­ne­jše. Kako uskla­di­ti objek­tivis­tično nar­avnano znanost s kul­turn­i­mi vred­no­ta­mi, ki izha­ja­jo iz poseb­ne­ga pom­e­na človeške osebe in v stro­gem smis­lu niso znanstveno utemeljive? Zakaj se antropološ­ki, kul­turni in izo­braže­val­ni mod­eli, ki se navezu­je­jo na antični in rene­sančni human­izem ter neo­hu­man­izem 19. sto­let­ja, v soočen­ju z ide­ologi­jo prag­ma­tiz­ma, tehni­ciz­ma in ekon­o­miz­ma tako pogos­to ome­ju­je­jo na apologi­jo in mor­al­izem?

Namen sim­poz­i­ja je tako sooči­ti poglede različnih strokovn­jakov s področ­ja human­is­tičnih ved, umet­nos­ti in lit­er­a­ture ter pre­tresti družbeno in duhovno stan­je danes, ko se včasih zdi, da ima human­is­tično izroči­lo vse man­jšo vlo­go. Prispev­ki bodo skušali osvetl­i­ti izzive in vlo­go umet­nos­ti, nji­ho­vo rel­e­vant­nost za razumevan­je sve­ta in člove­ka, pa tudi nji­hov pomen v načr­to­van­ju pri­hod­nos­ti v smis­lu odprte, sol­i­darne in demokratične družbe.

---

Pri­jave

Delov­na jezi­ka na kolokvi­ju sta anglešči­na in slovenšči­na, referati naj bodo pred­stavl­jeni pref­er­enčno v anglešči­ni. Vsak refer­at je ome­jen na 20 min­ut (ter 10 min­ut diskusi­je). Pri­jave za udeležbo pošljite do 20. maja 2017 na naslov europeanhumanism2017@gmail.com.

Pri­ja­va naj vse­bu­je: 1. ime ref­erenta, 2. naslov refer­a­ta, 3. ime in naslov matične ustanove, 4. kratek povzetek (do 1500 znakov). Orga­ni­zaci­js­ki odbor bo sodelu­joče ref­er­ente obvestil najpozne­je do 30. maja 2017. Vsi ref­er­en­ti bodo hkrati tudi gost­je med­nar­o­d­ne­ga lit­er­arne­ga fes­ti­vala Vileni­ca. Izvirni znanstveni član­ki, izbrani po opravl­jen­em recen­zentskem postop­ku, bodo objavl­jeni v revi­ji Primer­jal­na književnost.

---

Fes­ti­val Vileni­ca

Med­nar­o­d­ni lit­er­arni fes­ti­val Vileni­ca je srečan­je pes­nikov, pisatel­jev, dra­matikov, ese­jis­tov in razisko­val­cev iz Sred­nje Evrope, ki ga orga­nizira Društ­vo sloven­skih pisatel­jev v sode­lo­van­ju s Kul­turn­im društvom Vileni­ca. Osred­nji dogodek fes­ti­vala je podelitev med­nar­o­dne lit­er­arne nagrade Vileni­ca, ki jo Društ­vo sloven­skih pisatel­jev v skladu s statu­tom Vilenice podeli avtor­ju iz Sred­nje Evrope za vrhunske dosežke na področju lit­er­arne­ga ust­var­jan­ja in ese­jis­tike.

Dosedan­ji nagra­jen­ci so Dubrav­ka Ugrešić (2016), Jáchym Topol (2015), Lás­zló Krasz­na­horkai (2014), Olga Tokar­czuk (2013), David Alba­hari (2012), Mircea Cărtăares­cu (2011), Dže­vad Kara­hasan (2010), Clau­dio Magris (2009), Andrzej Sta­siuk (2008), Goran Ste­fanovs­ki (2007), Mio­drag Pavlović (2006), Ilma Rakusa in Karl-Markus Gauß (2005), Brigitte Kro­nauer (2004), Mirko Kovač (2003), Ana Blandi­ana (2002), Jaan Kaplin­s­ki (2001), Slavko Mihal­ić (2000), Eri­ca Pedret­ti (1999), Péter Nádas (1998), Pavel Vilikovsky (1997), Adam Zaga­jew­s­ki (1996), Adolf Muschg (1995), Josip Osti (1994), Libuše Moníková (1993), Milan Kun­dera (1992), Zbig­niew Her­bert (1991), Tomas Ven­clo­va (1990), Jan Ská­cel (1989), Peter Eszter­házy (1988), Peter Hand­ke (1987) in Ful­vio Tomiz­za (1986).

---

---

Evrop­s­ki human­izem in nje­govi izzivi, vabi­lo na sim­poz­ij 2017 (pdf)