Neapeljski arheološki muzej premore poleg vrste pisanih pompejanskih fresk in bleščečih marmornih kipov tudi sobo z neuglednimi počrnelimi svaljki. Ko so sredi 18. stoletja izkopavali Herkulaneum, so jih v Vili papirusov našli okoli 1800. Tej številki je treba dodati še na desetine, morda celo več kot sto zvitkov. Še preden je skrb zanje prevzela papirologija, so jih uničili delavci pri izkopavanju in prvi raziskovalci, ko so se skušali dokopati do njihove vsebine. Zvitke so običajno prerezali po sredini, saj je bil papirus tam manj poškodovan, in včasih so pri tem lahko razbrali nekaj besed. Ker je papirus med izbruhom zoglenel in je bil zaradi svoje suhosti krhek, so ga navlažili. Zvitke so namestili v kozarce z vlago in jih izpostavili svetlobi. Tudi ta pristop ni obrodil pravih sadov.
Antonio Piaggio in njegova priprava
Neapeljski duhovnik Antonio Piaggio (1713–1796), ki so ga prav s tem namenom zaposlili v Vatikanski apostolski knjižnici, je poskusil z drugačno metodo. Izumil je napravo, s katero je papirusne zvitke lahko razvil. To je zahtevalo skrajno previdnost in ogromno časa. Za prvi zvitek je porabil kar štiri leta in tudi pri naslednjih je lahko odvil le po kak centimeter na uro. Rob zvitka je prilepil na živalski mehur, ki je bil s svilenimi nitmi pritrjen na škripec. Z navijanjem tega škripca je počasi razvijal papirus.
A tudi ko je bil zvitek enkrat razvit, je bilo na počrnelem papirusu težko razbrati sledove črnila. To je hitro bledelo, tako da je bilo treba vsebino nemudoma prepisati. Ta način razvijanja karboniziranih zvitkov je dolgo predstavljal edino učinkovito metodo. Šele od leta 1995 dalje so vsebino poskušali razbrati tudi s pomočjo rentgenskih žarkov, a sprva brez večjega uspeha. Z infrardečo svetlobo so sicer uspeli prebrati nekaj papirusov, a so jih s tem tudi uničili.
Papirologija in faznokontrastna tomografija (XPCT)
Leta 2015 je ekipi na neapeljskem Inštitutu za mikroelektroniko in mikrosisteme uspel nov preboj. Fizik Vito Mocella je s svojo raziskovalno skupino pokazal, kako je mogoče z rentgensko tehniko, podobno tisti, ki se uporablja pri mamografiji, razločiti posamezne črke v še nerazvitih zvitkih. Na podlagi oblike teh črk raziskovalci sklepajo, da gre pri obravnavanem zvitku PHerc.Paris. 4 za razpravo filozofa Filodema iz Gadare. Zvitek je danes v Parizu, ker ga je »prvemu konzulu« Napoleonu leta 1802 podaril »kralj obeh Sicilij« Ferdinand IV. Metoda, s katero so ga zdaj analizirali, se imenuje faznokontrastna tomografija rentgenskih žarkov (XPCT).
Visokoenergijske žarke, ki so pri tem potrebni, so ustvarili s pomočjo Evropskega sinhrotrona, pospeševalnika delcev v Grenoblu. »Ne da bi ogrozila fizično integriteto zvitka, je ta raziskava uspela razvozlati sledove črnila v njem, še več, z določeno verjetnostjo je prepoznala tudi pisavo, uporabljeno v besedilu, ter celo njegovega avtorja,« pišejo avtorji članka, objavljenega v reviji Nature Communications. Zraven optimistično dodajajo: »Obetamo si lahko, da bo številna filozofska dela v knjižnici Vile papirusov, katerih vsebina doslej ni bila znana, v prihodnosti mogoče razvozlati, ne da bi poškodovali papirus.« Še več, takšno tehnologijo bo mogoče v prihodnosti uporabiti tudi pri zvitkih, ki jih danes še ne poznamo, »tudi pri tistih, ki se nemara skrivajo v še neodkriti knjižnici v spodnjem, še neizkopanem nadstropju Vile papirusov«. Mikroskopski relief posameznih črk na papirusni podlagi znaša okrog sto mikronov, torej desetinko milimetra. To zadošča za fazni kontrast pri skeniranju z XPCT.
Projekt zdaj z obetavnimi rezultati nadaljujejo tudi v drugih raziskovalnih skupinah (Graziano Ranocchia in Alessia Cedola). Raziskovalni interes se pojavlja tudi v drugih državah, v Ameriki denimo pri Nacionalni znanstveni fundaciji in pri Googlu. In prav v teh dneh, septembra 2017, je pri založbi Walter de Gruyter izšla knjiga Digitalna papirologija 1 – metode, orodja in trendi, ki dokumentira skokovit razvoj na tem področju. (NMP)