papirologija

Digitalna papirologija

Neapeljs­ki arhe­ološ­ki muzej pre­more poleg vrste pisanih pom­pe­jan­skih fresk in bleščečih mar­mornih kipov tudi sobo z neu­gled­ni­mi počr­ne­li­mi svalj­ki. Ko so sre­di 18. sto­let­ja izkopavali Herku­la­neum, so jih v Vili papirusov našli okoli 1800. Tej števil­ki je tre­ba dodati še na dese­tine, mor­da celo več kot sto zvitkov. Še pre­den je skrb zan­je pre­vzela papirologi­ja, so jih uničili delav­ci pri izkopa­van­ju in prvi razisko­val­ci, ko so se skušali dokopati do nji­hove vse­bine. Zvitke so običa­jno pre­reza­li po sre­di­ni, saj je bil papirus tam manj poškodovan, in včasih so pri tem lahko razbrali nekaj besed. Ker je papirus med izbruhom zoglenel in je bil zara­di svo­je suhosti krhek, so ga navlažili. Zvitke so namestili v kozarce z vla­go in jih izpostavili svet­lo­bi. Tudi ta pristop ni obrodil prav­ih sadov.

Antonio Piaggio in njegova priprava

Neapeljs­ki duhovnik Anto­nio Piag­gio (17131796), ki so ga prav s tem namenom zaposlili v Vatikan­s­ki apos­tol­s­ki knjižni­ci, je poskusil z dru­gačno meto­do. Izu­mil je napra­vo, s katero je papirusne zvitke lahko razvil. To je zahte­va­lo skra­jno pre­v­id­nost in ogrom­no časa. Za prvi zvitek je pora­bil kar štiri leta in tudi pri nasled­njih je lahko odvil le po kak cen­time­ter na uro. Rob zvit­ka je prilepil na žival­s­ki mehur, ki je bil s svilen­i­mi nit­mi pritr­jen na škripec. Z nav­i­jan­jem tega škrip­ca je počasi razvi­jal papirus.

A tudi ko je bil zvitek enkrat razvit, je bilo na počr­nelem papirusu težko razbrati sle­dove črni­la. To je hitro blede­lo, tako da je bilo tre­ba vse­bi­no nemu­do­ma prepisati. Ta način razvi­jan­ja kar­boniziranih zvitkov je dol­go pred­stavl­jal edi­no učinkovi­to meto­do. Šele od leta 1995 dal­je so vse­bi­no poskušali razbrati tudi s pomočjo rent­gen­skih žarkov, a spr­va brez več­je­ga uspe­ha. Z infrardečo svet­lobo so sicer uspeli pre­brati nekaj papirusov, a so jih s tem tudi uničili.

Papirologija in faznokontrastna tomografija (XPCT)

Leta 2015 je ekipi na neapeljskem Inšti­tu­tu za mikroelek­tron­iko in mikro­sis­teme uspel nov pre­boj. Fizik Vito Mocel­la je s svo­jo razisko­val­no skupino pokazal, kako je mogoče z rent­gen­sko tehniko, podob­no tisti, ki se uporabl­ja pri mamo­grafi­ji, razloči­ti posamezne črke v še ner­azvi­tih zvitk­ih. Na pod­la­gi oblike teh črk razisko­val­ci sklepa­jo, da gre pri obrav­na­vanem zvitku PHerc.Paris. 4 za razpra­vo filo­zo­fa Filode­ma iz Gadare. Zvitek je danes v Parizu, ker ga je »prve­mu konzu­lu« Napoleonu leta 1802 podar­il »kralj obeh Sicil­ij« Fer­di­nand IV. Meto­da, s katero so ga zdaj anal­izirali, se imenu­je faznokon­trast­na tomo­grafi­ja rent­gen­skih žarkov (XPCT).

Visokoen­ergi­jske žarke, ki so pri tem potreb­ni, so ust­var­ili s pomočjo Evropskega sinhro­trona, pospeše­val­ni­ka del­cev v Grenoblu. »Ne da bi ogrozi­la fiz­ično integrite­to zvit­ka, je ta raziska­va uspela razvo­zlati sle­dove črni­la v njem, še več, z določeno ver­jet­nos­tjo je pre­poz­nala tudi pisa­vo, uporabljeno v besedilu, ter celo nje­gov­e­ga avtor­ja,« piše­jo avtor­ji član­ka, objavl­jene­ga v revi­ji Nature Com­mu­ni­ca­tions. Zraven opti­mistično doda­ja­jo: »Obe­ta­mo si lahko, da bo števil­na filo­zof­s­ka dela v knjižni­ci Vile papirusov, kater­ih vse­bi­na doslej ni bila znana, v pri­hod­nos­ti mogoče razvo­zlati, ne da bi poškodovali papirus.« Še več, takšno tehnologi­jo bo mogoče v pri­hod­nos­ti upora­biti tudi pri zvitk­ih, ki jih danes še ne poz­namo, »tudi pri tis­tih, ki se nemara skri­va­jo v še neod­kri­ti knjižni­ci v spod­njem, še neizkopanem nad­stropju Vile papirusov«. Mikroskop­s­ki relief posameznih črk na papirus­ni pod­la­gi znaša okrog sto mikro­nov, torej desetinko milime­tra. To zadošča za fazni kon­trast pri skeni­ran­ju z XPCT.

Pro­jekt zdaj z obe­tavn­i­mi rezul­tati nadalju­je­jo tudi v drugih razisko­val­nih skupinah (Graziano Ranoc­chia in Alessia Cedola). Razisko­val­ni interes se pojavl­ja tudi v drugih državah, v Ameri­ki den­i­mo pri Nacional­ni znanstveni fun­daci­ji in pri Googlu. In prav v teh dneh, sep­tem­bra 2017, je pri založbi Wal­ter de Gruyter izšla knji­ga Dig­i­tal­na papirologi­ja 1 – metode, orod­ja in tren­di, ki doku­men­ti­ra skokovit razvoj na tem področju. (NMP)