Juli­ja Hoda, štu­den­t­ka na pedagošk­ih pro­gramih Grš­ki jezik, književnost in kul­tura ter Latin­s­ki jezik, književnost in kul­tura, je na Odd­elku za klasično filologi­jo v torek, 6. feb­ru­ar­ja 2018, zago­var­jala mag­istrsko nal­o­go z naslovom Phys­i­o­lo­gus dic­it: Latin­s­ki Fiziolog in nje­govi sorod­ni­ki, napisano pod men­torstvom doc. dr. Mate­ja Hriberš­ka. V okviru mag­istrske naloge, ki povezu­je študij na obeh smereh, je nastal tudi prvi pre­vod latinskega Fiziolo­ga v slovenšči­no.

Fiziolog

Fiziolog je knji­ga o nar­avi živali in neka­ter­ih kam­nov. Prvot­no besedi­lo je bilo napisano v gršči­ni in ga dati­ra­jo v 2. ali 3. sto­let­je po Kr. Avtor je nez­nan, ver­jet­no gre za več avtor­jev iz alek­san­dri­jske šole. Izvirnik je izgubljen, ohran­jeni pa so pre­vo­di v različne jezike. Obsta­ja­jo tri ključne redak­ci­je — grš­ka, bizan­tins­ka in psev­do-Bazil­i­je­va redak­ci­ja.

Prvi latin­s­ki pre­vo­di so nastali v 4. sto­letju. Besedi­lo je bilo pop­u­larno in se je skozi čas močno sprem­in­ja­lo po struk­turi in vse­bi­ni. Ker je zan­i­man­je za nar­avoslovne vse­bine narašča­lo, so prepiso­val­ci radi doda­jali pasuse iz drugih avtor­jev, kot so Plin­ij Stare­jši (Nat­u­ralis his­to­ria), Ajli­jan (De natu­ra ani­mal­i­um), Opi­jan (Cyneget­i­ca, Halieu­ti­ca), Solin (Col­lectanea rerum mem­o­ra­bil­i­um), Aris­to­tel (His­to­ria ani­mal­i­um), Izidor Seviljs­ki (Orig­ines sive Ety­molo­giae) idr. Pri sled­njem je ta pro­ces še pose­bej očiten, saj se poglav­ja pogos­to konča­jo z naved­ki iz dvana­jste knjige Eti­mologij. Besedi­lo Fiziolo­ga je pove­zo­va­lo nar­avne last­nos­ti živali z nji­hovim sim­bol­nim pomenom v krščanskem sve­tu. Pri tem so opisi živali postavl­jeni v ozad­je, izstopa­jo pa nji­hove ale­gorične inter­pretaci­je.

Fiziolog je združil nar­avne last­nos­ti živali z nji­hovim sim­bol­nim pomenom in je prvo znano delo, ki se v celoti posveča razla­gi ale­goričnih in moral­no-didak­tičnih pomen­ov živali v kon­tek­stu krščanskega nau­ka. Opisi živali niso temeljili na direk­t­nem opa­zo­van­ju. Zgle­dovali so se po obsto­ječih zapisih, zato se večkrat ne sklada­jo z dejan­skim obnašan­jem živali v nar­avi.

Iz latin­skih prepisov Fiziolo­ga, natančne­je iz besedilne inačice BIs, se je razvi­la boga­ta tradi­ci­ja sred­njevešk­ih bes­tiar­i­jev v lat­inšči­ni in ljud­skih jezik­ih. Zara­di nji­hove pogoste uporabe v pridi­gah so bili dostop­ni najširšim množi­cam vernikov in so odi­grali pomem­b­no vlo­go v razvo­ju krščanske sim­bo­like in ikono­grafi­je živali. Cilj mag­istrskega dela je bil s sloven­skim pre­vodom dosežen, pred­met obrav­nave pa ponu­ja mnoge nove izzive in čaka na nadaljn­je razisko­van­je.