Julija Hoda, študentka na pedagoških programih Grški jezik, književnost in kultura ter Latinski jezik, književnost in kultura, je na Oddelku za klasično filologijo v torek, 6. februarja 2018, zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Physiologus dicit: Latinski Fiziolog in njegovi sorodniki, napisano pod mentorstvom doc. dr. Mateja Hriberška. V okviru magistrske naloge, ki povezuje študij na obeh smereh, je nastal tudi prvi prevod latinskega Fiziologa v slovenščino.
Fiziolog
Fiziolog je knjiga o naravi živali in nekaterih kamnov. Prvotno besedilo je bilo napisano v grščini in ga datirajo v 2. ali 3. stoletje po Kr. Avtor je neznan, verjetno gre za več avtorjev iz aleksandrijske šole. Izvirnik je izgubljen, ohranjeni pa so prevodi v različne jezike. Obstajajo tri ključne redakcije — grška, bizantinska in psevdo-Bazilijeva redakcija.
Prvi latinski prevodi so nastali v 4. stoletju. Besedilo je bilo popularno in se je skozi čas močno spreminjalo po strukturi in vsebini. Ker je zanimanje za naravoslovne vsebine naraščalo, so prepisovalci radi dodajali pasuse iz drugih avtorjev, kot so Plinij Starejši (Naturalis historia), Ajlijan (De natura animalium), Opijan (Cynegetica, Halieutica), Solin (Collectanea rerum memorabilium), Aristotel (Historia animalium), Izidor Seviljski (Origines sive Etymologiae) idr. Pri slednjem je ta proces še posebej očiten, saj se poglavja pogosto končajo z navedki iz dvanajste knjige Etimologij. Besedilo Fiziologa je povezovalo naravne lastnosti živali z njihovim simbolnim pomenom v krščanskem svetu. Pri tem so opisi živali postavljeni v ozadje, izstopajo pa njihove alegorične interpretacije.
Fiziolog je združil naravne lastnosti živali z njihovim simbolnim pomenom in je prvo znano delo, ki se v celoti posveča razlagi alegoričnih in moralno-didaktičnih pomenov živali v kontekstu krščanskega nauka. Opisi živali niso temeljili na direktnem opazovanju. Zgledovali so se po obstoječih zapisih, zato se večkrat ne skladajo z dejanskim obnašanjem živali v naravi.
Iz latinskih prepisov Fiziologa, natančneje iz besedilne inačice BIs, se je razvila bogata tradicija srednjeveških bestiarijev v latinščini in ljudskih jezikih. Zaradi njihove pogoste uporabe v pridigah so bili dostopni najširšim množicam vernikov in so odigrali pomembno vlogo v razvoju krščanske simbolike in ikonografije živali. Cilj magistrskega dela je bil s slovenskim prevodom dosežen, predmet obravnave pa ponuja mnoge nove izzive in čaka na nadaljnje raziskovanje.