Blaž Božič, štu­dent na smeri Grš­ki jezik, književnost in kul­tura, bo na Odd­elku za klasično filologi­jo v ponedel­jek, 12. feb­ru­ar­ja 2018, zago­var­jal mag­istrsko nal­o­go z naslovom Raztr­gati boga: podobe Dion­i­zove smr­ti v poznoan­tičnih vir­ih. Men­tor pri nalo­gi je bil doc. dr. Brane Sene­gačnik. Zagov­or bo ob 11.00 v pre­daval­ni­ci 345 in bo odprt za javnost.

Dionizova smrt z razkosanjem

Mag­istrsko delo obrav­na­va mitem Dion­i­zove smr­ti z razkosan­jem (sparag­mos) v besedil­ih poznoan­tičnih avtor­jev. Uporabljeni viri so v vse­binskem smis­lu razdel­jeni na krščanske in neo­pla­tonične. Nji­ho­va obrav­na­va temelji na his­toričnem kon­tek­stu, torej v odno­su do speci­fik tega obdob­ja. V man­jši meri so obrav­na­vani tudi z diahrone per­spek­tive. Nemogoče je podati sin­te­zo, ki bi vse inter­pretaci­je poveza­la v enot­no sliko. Ključne­ga pom­e­na za razgibano inter­pre­ta­tivno dejavnost tega obdob­ja je poveza­va z etičn­im dual­iz­mom dion­iz­ične­ga in titanskega. Ta ver­jet­no v prvi vrsti izvi­ra od Olimpi­odor­ja. Možno pa je, da so zan­jo obsta­jali stare­jši zgle­di, den­i­mo v orfiz­mu ali v pla­ton­is­tičnih pon­a­zorit­vah mani­he­jskega koz­mosa.

Poveza­vo etične­ga dual­iz­ma in Dion­i­zove smr­ti je mogoče razumeti v okvir­ih grškega verskega obzor­ja. V neo­pla­toničnem kon­tek­stu je metafo­ra razkosan­ja lahko pred­stavl­jala metafiz­ični prin­cip emanaci­je – giban­je iz Ene­ga (ner­azdel­jene­ga) v Mno­go (razdel­jeno) in men­ja­vo kozmične dobe. Krščan­s­ki apolo­geti so podob­nos­ti med naraci­ja­ma o smr­ti Kris­tusa in Dion­iza najver­jet­ne­je videli zara­di njune tipološke podob­nos­ti ali zara­di last­nih ret­ro­grad­nih inter­pretacij Dion­iza na pod­la­gi Kris­tusove­ga lika. Poudar­jali  so pred­vsem teofag­i­jo (odtod vprašan­je podob­nos­ti z evharis­ti­jo in enačen­je Dion­iza s kult­no hra­no) in dei­cid, uboj božanst­va, v poveza­vi s sote­ri­ologi­jo. Poseben primer Dion­i­zove smr­ti najde­mo v Nonovi pes­nitvi Dionysi­a­ca. Tu je naraci­jo o božji smr­ti tre­ba v prvi vrsti opre­deli­ti za ino­vaci­jo. Nonos z njo izpostavl­ja splošno Dion­i­zo­vo last­nost mno­goo­braznos­ti. V tej pes­nitvi se zrcali tudi kom­plek­snost razmer­ja med »krščanstvom« in »poganstvom«. Prav ta kom­plek­snost je ključni moment za inter­pretaci­jo obrav­na­vane­ga mitema v obdob­ju pozne antike.