Jelena

Jelena Isak Kres: »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila«

Za Jeleno Isak Kres je bil pri prevajanju Iliade največji izziv slovenski heksameter. »Ljudi je najbolj zanimalo, kako sem poslovenila prvi verz Iliade.­ V igri je bilo ogromno različic,« je povedala prevajalka­ epa iz 8. stoletja pred Kristusom, ki je pravkar zaživel v ­novem slovenskem prevodu (Mladinska knjiga). ­Klasična filologinja Jelena Isak Kres je prevedla že kar nekaj starogrških tekstov, Iliada pa je zagotovo njen največji podvig doslej.


Od kod ideja o novem prevodu Iliade?

Kolikor vem, je bila ideja že dolgo v zraku. Do mene je prišla pobuda leta 2012. K temu me je nagovoril Andrej Koritnik, tedanji urednik zbirke Kondor pri Mladinski knjigi,­ pozneje sem se dogovorila za projekt z njegovim naslednikom Andrejem Ilcem.

Potreba po novem prevodu je seveda bila, saj se je v sedemdesetih letih, odkar je izšel Sovretov prevod, slovenski jezik spremenil, poleg tega so prišla na dan nova dognanja filološke stroke. Sovretov prevod ni samo že precej star, temveč je bil že ob nastanku umetno arhaiziran. Zaradi tega je za marsikoga danes težko razumljiv.

Kako bi ocenili svojega predhodnika? Smo vsa ta desetletja živeli z dobrim prevodom Iliade?

Sovretov prevod je zelo dober in natančen, to lahko zdaj zanesljivo rečem, saj sem ga zares natančno pregledala. Edino, kar mu je morda mogoče očitati, je to, da je včasih izbral bolj starinske besede, kot bi bilo treba.

Prevedel je, recimo, da nekdo nekoga z mečem useka ›v šinjak‹. Te besede – gre za vrat – danes najbrž ne razume več skoraj nihče. Tudi besede ›smotlaka‹ (sodrga), ›žleva‹ (pijanec) ali ›oščep‹ (kopje) najbrž poznajo le redki. Ali pa ko Zevs reče: ›Hentano resasta reč!‹ Razen te nekoliko pretirane patine mu je mogoče očitati res malo drugega.

Prevod ste pripravljali pet let, kajne?

Devet spevov ni tako malo. Po količini je to toliko, kot da bi prevedla recimo šest tragedij, saj je tu verz tretjino daljši. Držala sem se načela, da mora biti prevod dosleden in natančen. Pa seveda lep – upam, da je tudi lep. Osnovni prevod je bil dokaj hitro narejen. Ko pa sem ga pregledovala in popravljala za seboj, sem se največ ukvarjala z verzom. Iliada je spesnjena v heksametru in zdi se mi prav, da se skušamo čim bolj približati ritmični shemi izvirnika.

Pri slovenskem heksametru sem se držala strogih, tradicionalno uzakonjenih pravil, zato je bilo še težje. Poleg tega je vsak najmanjši poznejši popravek podrl strukturo verza in takrat sem spet ure in ure iskala nove možnosti. Včasih je šlo samo za to, da sem poenotila kak okrasni pridevek, stalno formulo ali obliko imena. Veliko časa je šlo tudi za preglednice in sheme, ki sem jih sproti izdelovala.

Dve leti sem porabila za prvi osnutek prevoda, preostali dve leti pa za na videz majhne, a pomembne izboljšave. Skupaj štiri leta, eno leto sem se vmes ukvarjala z drugimi projekti. Založbi se na srečo ni mudilo, kar je za knjigo velik blagoslov. Čas sem izkoristila, bili so tudi dnevi, ko sem delala po šestnajst ur.

Je vaš prevod namenjen običajnemu bralcu ali literarnemu sladokuscu?

Upam, da je moj prevod privlačen in razumljiv običajnim bralcem in da hkrati ne bo razočaral sladokuscev. Namenjen je vsem vrstam bralcev, tudi mlajšim, recimo srednješolcem. Knjiga je prijazna do uporabnika, saj so vsi spevi, tudi neprevedeni, povzeti v krajših proznih besedilih. To olajša branje tistim, ki ne marajo verzov. David Movrin je knjigo opremil še z zemljevidi in slikami ter napisal odlično spremno besedo.

Obstaja niz kritičnih izdaj Iliade, katerih temelj so srednjeveški rokopisi, za standardizirano je dolgo veljala izdaja T. W. Allena. Po kateri verziji ste prevajali?

Prevajala sem po tej, starejši izdaji T. W. Allena, po potrebi sem preverjala tudi novejše kritične izdaje, recimo izdaji, ki sta ju uredila Helmut van Thiel in Martin L. West.

Ste si pri delu veliko pomagali s Sovretovim prevodom?

Najprej nisem hotela biti obremenjena z drugimi prevodi. Ko pa sem dokončala prvo verzijo, so prišli na mizo tudi ti. Sovre seveda najprej, prav tako tudi starejši Omerzov prevod. Prevedeno sem primerjala tudi s hrvaškim Maretićevim prevodom, italijanskim prevodom Rose C. Onesti, pa z več angleškimi in nemškimi prevodi, gledala sem znameniti Vossov prevod ter celo nekatere stare latinske prevode …

Ob tem sem prebrala številne komentarje, ne samo sodobnih, ampak tudi najstarejše, ki izvirajo iz časov aleksandrinske filologije (3. stoletje pr. Kr.) in so napisani v stari grščini. Pa mnoge članke in drugo, skratka, vse razpoložljivo gradivo, ki bi mi lahko pomagalo do boljšega prevoda.

Klasične grške tekste so do zdaj večinoma prevajali moški. Nedolgo tega je Emily Wilson kot prva ženska prevedla Odisejo v angleščino in nekateri so ugotavljali, da spol prevajalca vpliva na prevod, da je Emily Wilson v svojem prevodu denimo razkrila neenakost med spoloma v Odiseji.­ Kaj menite o tem?

Tudi Iliado je – dve leti pred prevodom Emily Wilson – v angleščino prevedla Caroline Alexander. Že konec 17. stoletja je Iliado in pozneje še Odisejo v francoščino prevedla Madame Dacier. Sicer so ženske redko prevajale klasične tekste. Prevajalke morda res opazijo nekatere nianse, ki jih prevajalci ne, sicer pa po mojem mnenju spol prevajalca ne bi smel vplivati na prevod.

Ste opazili še kaj zanimivega, ko ste med prevajanjem hkrati brali vrsto drugih prevodov?

Razlage določenih mest se včasih precej razlikujejo. Najbolj me je presenetilo, kako se stvari ponavljajo, odstopanj pa je razmeroma malo.

Koliko ljudi je pregledalo vaš prevod?

Ogromno, sploh začetne speve. Večinoma so to bili kolegi iz filološke stroke. Prevod jim je bil všeč, branje so vzeli resno in so mi – kot je med nami navada – ob rob vselej kaj pripisali. Zato sem se povsod, kjer je kdo kaj pripomnil, ponovno poglobila v prevod in poskusila še kaj izboljšati. Tudi to je vzelo dosti časa.

Prevedli ste devet spevov od štiriindvajsetih. Zakaj?

Najprej sva se z Andrejem Koritnikom dogovarjala za prevod celote, potem sva z Andrejem Ilcem prišla do sklepa, da bom prevedla pet tisoč verzov, in to je ravno teh devet spevov. Izbrala sem jih sama.

Glede česa ste čutili največji pritisk?

Prav gotovo glede prvega verza. Veliko ljudi me je vprašalo, kakšen bo. Zanj, in sploh za ves proemij, sem pripravila kar nekaj različic. Zavedam se, da so ljudje čustveno navezani na star prevod, na verze, ki jih znajo na pamet, generacije iz časov klasičnih gimnazij celo v grščini.

Znana Sovretova verzija se glasi: ›Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila‹, sama pa sem hotela začeti z ›jezo‹, tako kot Homer: ›Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila‹. ›Jeza‹ ni tam po naključju, saj je ena ključnih besed v Iliadi – njena os in nekakšen naslov. Ne strinjam se z mnenjem, da naj bi bil ta verz pomembnejši od drugih, še manj pa ›bleščeč‹. Tudi v izvirniku ni nič posebnega.

Kako ste slovenili grška imena?

Na tem področju so zmeraj težave, saj se stroka še vedno ni poenotila. Če skušamo biti dosledni in uporabiti isti princip pri prevajanju vseh imen, hitro ugotovimo, da to ni mogoče, saj so nekatera imena že uveljavljena zunaj tega osnovnega principa in vanje nima smisla posegati.

Če na primer ime Odiseus slovenimo kot Odisej, bi po analogiji ime Achileus morali sloveniti kot Ahilej. Vendar je veliko bolj uveljavljeno poimenovanje Ahil, ki sem ga v prevodu uporabila tudi sama. Še en problem je naglaševanje. V preteklosti smo pogosto prevzemali latinski in nemški način naglaševanja, vendar ni razloga, da ne bi uporabljali avtentičnega naglaševanja. […]

(Objavljeno v Delu, 27. 2. 2017. Pogovarjala se je Valentina Plahuta Simčič. Foto Saša Kovačič.)