Martinellus

Sulpicij Sever in Martinovo berilo (Martinellus)

V ponedeljek, 26. marca 2018, bo ob 11. uri v knjigarni Celjske Mohorjeve na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani predstavitev nove knjige iz zbirke Cerkveni očetje, Martinovega berila Sulpicija Severa.

Trilogiji Sulpicijevih besedil o Martinu iz Toursa (316–397) je kasnejše rokopisno izročilo vzdelo ime Martinellus. O svetnikovi priljubljenosti govori poleg znamenitega martinovanja tudi to, da se po njem še danes imenuje vrsta slovenskih krajev (»od enajstih Šmarten in Šmartinov do Martinjaka ali pa Martjanec«) in da je zavetnik kar 83 slovenskih cerkva in kapel. Slovenijo prečka tudi Via sancti Martini, ena izmed 29 kulturnih poti Sveta Evrope.

Nova knjiga zajema svetnikov življenjepis (Vita Martini) in avtorjeva pisma o Martinu (Epistulae) v prevodu dr. Davida Movrina ter nekoliko poznejše Dialoge v prevodu Sibil Gruntar Vilfan. Ob prevodih prinaša tudi spremni študiji dr. Mirana Špeliča in dr. Rajka Bratoža. Pogovor ob predstavitvi bo vodil dr. Edvard Kovač. Vabljeni!

Sulpicij Sever (363–425)

»Sulpicija bi lahko označili kot meniha-literata. Takih je bilo v tistem času kar nekaj. Če se je meništvo razmahnilo po zaslugi nepismenega Antona, ki je postal zgled za mnoge, pa se je brez protislovja oblikoval tudi lik intelektualnega samotarja. Na Vzhodu se je tako že zgodaj pojavil Evagrij Pontski, kmalu za njim še Kapadočani in potem Janez Krizostom. Na Zahodu pa s to podobo izstopa Hieronim, ki pelje s seboj v puščavo celo svojo knjižnico, kasneje pa ves svoj samostan zaposli z intelektualnimi deli. Ne pozabimo na kasnejšega Kasiodorja in na njegov Vivarij v Kalabriji, ki je bil pravo intelektualno središče.

Tak menih se je odločil biti tudi Sulpicij. […] Sam pripoveduje, kako je zvedel za Martina in kako ga je ta pritegnil, da je, čeprav poročen, stopil na pot za njim. Zanimivo je, kako se je odločil, da bo njegov biograf, še preden ga je srečal. In da ga ne bi kdo prehitel, je hagiografsko delo, ki običajno sledi smrti svetnika, sam napisal še v času, ko je bil Martin še živ.« (Iz spremne besede.)

Martin in premraženi berač

»Ko tako nekoč ni imel ničesar razen orožja in preproste vojaške obleke, je sredi neobičajno ostre zime, ki je s svojim mrazom terjala že vrsto življenj, pred vrati v mesto Amiens naletel na golega berača. Ko je ta prosil mimoidoče, naj se ga usmilijo, in so šli mimo nesrečnika vsi naprej, je mož, poln Boga, razumel, da je bil ta človek prihranjen zanj, saj mu nihče drug ni izkazal usmiljenja.

A kaj naj bi storil? Imel ni ničesar, razen plašča, v katerega je bil zavit; vse ostalo je s podobnim ravnanjem že porabil. Vzel je torej meč, ki ga je imel za pasom, ter razdelil plašč na dva enaka dela. Enega je dal revežu, drugega pa si je spet ogrnil. Nekaj okrog stoječih ljudi se je pri tem smejalo, saj je bil s tako iznakaženim oblačilom čuden na pogled. Mnogi pa, ki so bili bolj zdrave pameti, so globoko zaječali, ker niso storili ničesar podobnega, še zlasti, ker so bili sami premožnejši in bi lahko siromaka oblekli, ne da bi pri tem slekli sebe.

Ko pa je Martin tisto noč zaspal, je zagledal Kristusa, oblečenega v kos njegovega plašča, s katerim je ogrnil reveža. Rečeno mu je bilo, naj si natančno ogleda Gospoda in naj prepozna oblačilo, ki ga je sam podaril. Nato je zaslišal Jezusa, ki je z jasnim glasom dejal množici okrog stoječih angelov: ›Martin, še vedno katehumen, me je ogrnil s tem oblačilom.‹ Resnično, Gospod se je spomnil besed, ki jih je nekoč izrekel, ›Kolikor ste storili enemu teh najmanjših, ste meni storili,‹ ter dejal, da je bil on tisti, ki ga je Martin oblekel v revežu. In da bi potrdil pričevanje o tako dobrem delu, se mu je zdelo vredno prikazati se v istem oblačilu, ki ga je prejel revež.« (Vita Martini 3.1–4)

(Prelistajte knjigo.)