Prav nar­avoslov­je in tehnologi­ja potre­bu­je­ta bodoče štu­dente z močno human­is­tično in druž­boslovno izo­brazbo.

---

Te dni sem z zan­i­man­jem spreml­jal sortes Home­r­i­cae, ki jih je na Face­booku iz nove­ga pre­vo­da Ili­ade objavl­jala splet­na skup­nost Athenaeum Sloveni­ja. (Nov pre­vod Jelene Isak Kres kar buhti od svežine in nam ponu­ja jezikovno naj­sodob­ne­jše­ga Home­r­ja doslej.) Nek­daj so s »homer­skim žre­bom« celo pre­roko­vali, danes nam daje dobro izhodišče za razmišl­jan­je. Naključno izžre­bani (ali odprti) odlomek iz knjige sam po sebi nič ne pomeni; če inten­zivno razmišl­jamo o kakem vprašan­ju, pa sko­raj prav­ilo­ma poma­ga, da pogledamo na prob­lem še z druge per­spek­tive, zunaj naših ustal­jenih vzorcev. Spom­nil sem se, kako sem med študi­jem lat­inščine in slovenščine, kadar sem bil v kaki dile­mi, počel takšne stvari z Vergili­jem (sortes Vergilianae) in še pozne­je s Sve­tim pis­mom (sortes Bib­li­cae).

S podob­no moti­vaci­jo si že dva­jset let red­no izposo­jam knji­go Bri­ana Ena Obvozne strate­gi­je. V Knjižni­ci Otona Župančiča ima­jo ene­ga od treh v Sloveni­ji dostop­nih izvodov te odlične srb­ske zbirke Enovih inter­vju­jev, spisov in kar­tic za ust­var­jalce v dile­mi (Zao­bi­lazne strate­gi­je / Oblique Strate­gies). Svo­je­ga izvo­da še nisem uspel dobiti, so pa zato pred kratkim dali knji­go v ponovno veza­vo, kar kaže, da nisem njen edi­ni bralec. Knji­ga je v izhodišču uporab­na samo za ust­var­jalce eksper­i­men­talne glas­be, še najbolj za pro­du­cente in avtor­je. Zame ima mno­go širšo vred­nost, saj s pomočjo prin­cipov, ki jih za glas­beno umet­nost opisu­je Eno, včasih laž­je poiščem kako svežo ide­jo ob metodološk­ih dilemah v sicer povsem dru­gačnem znanstven­em sve­tu.

Takšno, a še mno­go večjo uporab­nost ima lat­inšči­na in pouk klasičnih jezikov nas­ploh. Véden­je o povsem drugem sve­tu, v okviru katere­ga lahko mis­limo svo­je trenut­no živl­jen­je, je skozi sto­let­ja močno bogati­lo evrop­sko družbo. Pre­mišl­je­vati o današn­jem sve­tu je laž­je, če prek besedil spoz­namo civ­i­lizaci­jo, ki se je s podob­n­i­mi vprašan­ji že spopadala na tak ali dru­gačen način. Razmišl­jan­je o sodob­nem jeziku je dru­gačno, če poz­namo jezik, ki več ne živi. Sprem­in­jan­je evropske kul­ture je lahko uspešno samo, če vemo, katere kore­nine so jo ves čas držale pokon­ci.

Včasih je človeku, ki tega ni poizkusil, težko razumeti, kako dru­gačen pogled na današn­ji čas nam daje opis razmer v rimskem cesarstvu v času, ko je kri­ti­ka izgubl­jala pomen; ko so nad prvovrst­no lit­er­aturo začeli pre­vladovati priročni­ki in skra­jšane izda­je knjig, ki naj bi jih bilo dobro poz­nati, če želimo nared­i­ti dober vtis; ko so posta­jala gledal­išča ved­no bolj podob­na cirkusu; ko je bilo glavno vodi­lo vodil­nih poli­tikov preživet­je; ko se je zgodovinopis­je pisa­lo s svežo jezo na pred­hod­nike in s prizade­vnos­tjo ustreči trenut­nim vel­jakom; ko je oseb­na čast vel­jala vse manj, zato pa javno mnen­je toliko več.

Ne gre za to, da bi iskali v klasični izo­brazbi in podatk­ih iz pretek­losti rešitev. Neposred­nih rešitev ne bomo našli. Zago­to­vo pa takš­na znan­ja močno vpli­va­jo na naš način razmišl­jan­ja. V času, ko potre­bu­je­mo nove ide­je, nove rešitve, nove viz­ije, ni pamet­no dajati v izo­braže­van­ju v stran­s­ki kot vseh nji­hovih temeljnih virov: umet­nos­ti, filo­zofi­je, klasičnih jezikov, kri­tike, retorike. Zgolj neposred­no uporab­no znan­je ne more dati napred­ka. Vsak od nas nam­reč potre­bu­je več svo­jih obvoznih strate­gij. Nekaj jih najde­mo sami; dobro je, če nam káko dá tudi šola. Tu so po mojem v sred­njem šol­stvu dija­ki klasičnih razre­dov dol­go­ročno v pred­nos­ti. To seve­da ne pomeni, da brez klasične izo­brazbe ne gre. Seve­da gre. Samo prvi kora­ki do obvoza so z njo mno­go lažji.

Pred leti je vla­da začela po mojem korist­no akci­jo za povečan­je vpisa na nar­avoslovne in tehniške fakul­tete. Neg­a­tivni stran­s­ki učinek te akci­je je bil občutek, da so druž­boslovni in human­is­tični pred­meti zato manj pomem­b­ni, da ne pri­naša­jo služb in da se jih moramo izogi­bati tudi v sred­njih šolah. Pa je ravno obrat­no. Prav nar­avoslov­je in tehnologi­ja potre­bu­je­ta bodoče štu­dente z močno human­is­tično in druž­boslovno izo­brazbo. Poman­jkan­je obvoznih strate­gij nam­reč krni možnost novih idej, možnost širše­ga pogle­da na svet, šibi odnos do sočlove­ka in občutek za pred­stavitev znanstvenih ter tehničnih spoz­nanj ali izdelkov splošni javnos­ti.

Tudi zato so me sortes Home­r­i­cae v teh dneh spravl­jale v dobro voljo. Ne samo Ili­a­da, v min­ulih letih je izš­lo na metre odličnih pre­vodov iz klasičnih jezikov. Sred­nješol­s­ki učitelji lat­inščine in stare grščine so pol­ni nove­ga zag­o­na in idej, pouk pa povsem pri­lago­jen sodob­n­im dijakom. Mla­da gen­eraci­ja čaka dobro pripravl­je­na na okopih pred osnovno šolo. In kaj pravi Homer? Tole je povedal žreb: »Nji­ma kot dober je znak poslala Pal­a­da Ate­na čapljo v bliži­no poti – čeprav je v nočni temoti nista zaz­nala z očmi, sta slišala njene glasove.«

***

O avtorju

Dr. Koz­ma Ahačič je slovenist in latin­ist, ured­nik por­ta­la Fran in razisko­valec. (Objavl­jeno v Delu, 21. 3. 2017; foto Tina Dokl.)