Pri založbi AMEU-ISH so izšli prevodi treh manj znanih Evripidovih tragedij, ki so kot zadnje od vseh v celoti ohranjenih grških dram še čakale na to priložnost. Prvi jo je leta 1863 dobil Sofoklov Ajant v prevodu Matije Valjavca. Konec leta 2016 je izšla knjiga s prevodoma Prošnjic in Heraklovih otrok, konec leta 2017 pa knjiga s prvim prevodom Andromahe in drugim prevodom Trojank. Prevode podpisuje Jera Ivanc.
Prošnjice (ok. 423) sodijo v tebanski ciklus in uprizarjajo, vzporedno s Sofoklovo Antigono, sklepno dejanje tega mita. Če je v slednji pravica do pokopa obravnavana na ravni posameznika, je v prvi na ravni skupnosti. Za pokop prosi zbor mater padlih vojskovodij – ob pomoči atenske vojske. V Heraklovih otrocih (ok. 429) spremljamo usodo junakovih otrok po njegovi apoteozi. Pred gotovo smrtjo zbežijo od doma in se, od povsod pregnani, zatečejo v varstvo – atenske vojske. Dejanje tragedije Andromaha (ok. 425) prikazuje spopad dveh žensk za ohranitev položaja v moževi hiši nekaj let po trojanski vojni. Trojanke (415) so postavljene v tabor trojanskih ujetnic kmalu po padcu Troje. Očetje, soprogi in sinovi so mrtvi, ženske pa ena za drugo odhajajo v suženjstvo.
Interpretativne dileme
Vse omenjene tragedije so nastale med peloponeško vojno. Po (novo)romantični interpretaciji naj bi pesnik z uprizarjanjem vojnih grozot in posledic svoje rojake pozival k miru. Vse glasnejši pa so interpreti, ki poudarjajo, da v družbeno-političnem kontekstu atenskih dramskih festivalov ne moremo govoriti ne o mirovništvu ne o kakršnikoli drugi družbeno-politični kritiki. Šlo je namreč predvsem za politično propagando. Tragediji Prošnjice in Heraklovi otroci sta že v antiki veljali za patriotski. Kdo bo ob tovrstnih diametralno nasprotujočih si interpretacijah avtorjevega namena skomignil z rameni in zaključil, da je resnica najbrž nekje vmes. Kdo drug pa se bo morda spomnil na lekcijo, ki nam jo je dalo prejšnje stoletje: ostrejša kot je kontrola, zgovornejše so besede.