tragedije

V slovenščini dosegljive vse grške tragedije

Pri založbi AMEU-ISH so izšli pre­vo­di treh manj znanih Evripi­dovih tragedij, ki so kot zad­nje od vseh v celoti ohran­jenih gršk­ih dram še čakale na to priložnost. Prvi jo je leta 1863 dobil Sofoklov Ajant v pre­vo­du Mati­je Val­jav­ca. Konec leta 2016 je izšla knji­ga s pre­vodoma Prošn­jic in Her­aklovih otrok, konec leta 2017 pa knji­ga s prvim pre­vodom Androm­a­he in drugim pre­vodom Tro­jank. Pre­vode pod­pisu­je Jera Ivanc.

Prošn­jice (ok. 423) sodi­jo v teban­s­ki cik­lus in uprizar­ja­jo, vzpored­no s Sofoklo­vo Antigono, sklep­no dejan­je tega mita. Če je v sled­nji prav­i­ca do pokopa obrav­na­vana na ravni posamezni­ka, je v prvi na ravni skup­nos­ti. Za pokop prosi zbor mater padlih vojskovodij – ob pomoči atenske vojske. V Her­aklovih otro­cih (ok. 429) spreml­jamo uso­do junakovih otrok po nje­govi apo­teozi. Pred goto­vo smrtjo zbeži­jo od doma in se, od pov­sod preg­nani, zateče­jo v varst­vo – atenske vojske. Dejan­je tragedi­je Androm­a­ha (ok. 425) prikazu­je spopad dveh žen­sk za ohran­itev položa­ja v može­vi hiši nekaj let po tro­jan­s­ki vojni. Tro­janke (415) so postavl­jene v tabor tro­jan­skih ujet­nic kmalu po pad­cu Tro­je. Očet­je, sopro­gi in sinovi so mrtvi, ženske pa ena za dru­go odha­ja­jo v sužen­jst­vo.

Interpretativne dileme

Vse omen­jene tragedi­je so nastale med pelo­poneško vojno. Po (novo)romantični inter­pretaci­ji naj bi pes­nik z uprizar­jan­jem vojnih gro­zot in posledic svo­je rojake pozi­val k miru. Vse glas­ne­jši pa so inter­preti, ki poudar­ja­jo, da v družbeno-poli­tičnem kon­tek­stu aten­skih dram­skih fes­ti­val­ov ne more­mo gov­oriti ne o mirovništvu ne o kakršnikoli dru­gi družbeno-poli­tični kri­ti­ki. Šlo je nam­reč pred­vsem za poli­tično pro­pa­gan­do. Tragedi­ji Prošn­jice in Her­aklovi otro­ci sta že v anti­ki vel­jali za patri­ot­s­ki. Kdo bo ob tovrst­nih diame­tral­no naspro­tu­jočih si inter­pretaci­jah avtor­jeve­ga name­na skomignil z rameni in zaključil, da je resni­ca najbrž nek­je vmes. Kdo drug pa se bo mor­da spom­nil na lek­ci­jo, ki nam jo je dalo pre­jšn­je sto­let­je: ostre­jša kot je kon­tro­la, zgov­orne­jše so besede.