Ojdip v Kolonu

Sofoklov Ojdip v Kolonu na odru SNG Maribor

Zadnjo ohranjeno atiško tragedijo Ojdip v Kolonu je Sofokles napisal v visoki starosti devetdeset let. Tekst izstopa po treh presežnikih. Je najobširnejša med vsemi ohranjenimi grškimi dramami, pa tudi zadnja med ohranjenimi grškimi tragedijami. Nenazadnje je med vsemi najbolj doživeta, prežeta s subjektivnim lirizmom. V njej bolj kot v drugih slutimo odmeve avtobiografskih doživetij in pesnikovih značajskih potez.

Kot v spremni študiji piše Kajetan Gantar, je Sofokles napisal 123 dram (ohranjenih je sedem) in z njimi leto za letom osvajal zmage na dramskih agonih: štiriindvajsetkrat je prejel prvo nagrado, večkrat drugo, nikoli tretje. Bil je ljubljenec atenskega občinstva, v družbi šarmanten in duhovit, v političnih in vojnih podvigih uspešen. S simpatijami je spremljal vzpon atenske države in razcvet demokracije pod Periklom, gradnjo Partenona in drugih monumentalnih stavb na Akropoli, ki so jih krasili Fejdijevi kipi in druge umetnine.

Z večjo zaskrbljenostjo je spremljal pojav sofistike, ki je postavljala pod vprašaj dotedanje verske in etične vrednote. Te je sam kot glasnik večno veljavnih »nenapisanih zakonov« z vso vehemenco zagovarjal. S še večjo zaskrbljenostjo je spremljal potek vojaških operacij v dolgotrajni peloponeški vojni z nepredvidljivimi menjavami vojne sreče. A tudi tu mu je bilo najhujše prihranjeno. Umrl je, še preden so Atene po katastrofalnem porazu in uničenju mornarice pri Ajgospotamih leta 405 klonile in sprejele poniževalne mirovne pogoje, ki jih je narekovala zmagovita Sparta. Zato ni čudno, da je komik Frinih ob njegovi smrti zapisal:

O blagor Sofoklu! Bogat in srečen
doživel je častítljivo starost,
ustvaril mnogo lepih umetnin,
umrl, ne da bi bil dočakal zlo …

Ojdip v Kolonu ni več junaški rešitelj Teb in pravični kralj. Očetomorilec in krvoskrunec je, slep begunec, ponižan pregnanec, brezdomec, ki s svojo prekleto krvjo prinaša nesrečo in strah. Spoznanje samega sebe ga je peljalo iz nevednosti v vednost. Od izdrtja odprtih oči, ki so gledale, a niso videle, do preroške slepote. Pod nepredstavljivo težo sramu in ponižanja se je primoran odmakniti s svetovnega prizorišča v globino neznane pokrajine. Po njej tavata z Antigono, vse dokler ne prideta v ›obljubljeno deželo‹. Znajdeta se v gaju Evmenid pri Kolonu, kjer se bo, kot mu je obljubil Apolon, končalo njegovo morje gorja. A ko se začno nad njim zbirati oblaki preteklosti, ki privihrajo iz njegovega prejšnjega življenja, se v stampedu dramatičnih zasukov odvrti še poslednja drama njegovega življenja. Odvrti se Ojdip v Kolonu, mit o popolnem sesutju jaza.

Dramaturginja Diana Koloini piše, da je situacija Ojdipa, ki pritava v Kolon, radikalna. Docela robna, pravzaprav že preko roba. A morda ni nepomembna za razumevanje človeške kondicije v sodobnem svetu. Živeti še po končni katastrofi, nikjer najti mesta zase, biti izmeček sveta in lastnih stremljenj, te situacije so prepoznavne. Najbolj natančno jih je verjetno izpisoval Beckett, prepoznavamo pa jih tudi v konkretnih zgodbah iz aktualnega sveta. Morda prav tu lahko ugledamo najgloblje dno današnjega človeštva.

Ojdip je zaznamovan z nemočjo slepca, ki se pri vsakem koraku, vsakem srečanju, ob katerikoli potrebi opira na zvesto hčer, Antigono. Tudi ona je zaznamovana z vsakršno bedo begunskega življenja, ki ga deli s svojim očetom, a tudi z njegovim zločinom. Zaznamovana je že po poreklu, ker je bila spočeta v nemogoči zvezi, tam, kjer se ne bi smelo nič zgoditi, nič spočeti, kjer se ne more roditi pravo življenje. Že po svojem rojstvu je izgnana iz sveta urejenih človeških razmerij, v katerem tudi sama ne bo mogla najti mesta zase.

Enako so izgnani sestra Ismena in brata Polinejk in Eteokel, ki sta se zaradi družinskega prekletstva zapletla v bratomorni spor. Vsi so zapisani prekletstvu in uničenju. Naj Ojdip še toliko izpostavlja različnost v dejanjih hčera in sinov, naj se še toliko pritožuje nad izdajo slednjih, v ljubezni in v sovraštvu so vsi štirje otroci njegovega nemogočega dejanja, ki je vnaprej določilo njihova življenja, neizbežno tragično usodo.

Prva slovenska uprizoritev

Ojdipa v Kolonu je kot prvo slovensko uprizoritev na oder mariborske Drame postavil Diego de Brea. Režijski koncept je zasnoval na pronicljivi interpretaciji besedila, kjer Ojdip, tako kot Kristus, na zadnji postaji sprejema nase kelih, usodo, prerokbo, trpljenje, življenje in smrt. Prevajalec je Kajetan Gantar, dramaturginja Diana Koloini, scenografijo podpisuje Diego de Brea, kostumografijo Leo Kulaš, lektor je Janez Bostič, asistent scenografa Matic Gselman, asistentka kostumografa Lara Kulaš. Vse v tem prispevku uporabljene fotografije je posnel Damjan Švarc.