Ojdip v Kolonu

Sofoklov Ojdip v Kolonu na odru SNG Maribor

Zad­njo ohran­jeno atiško tragedi­jo Ojdip v Kolonu je Sofok­les napisal v viso­ki starosti devet­de­set let. Tekst izstopa po treh pre­sežnikih. Je najobširne­jša med vse­mi ohran­jen­i­mi grški­mi dra­ma­mi, pa tudi zad­n­ja med ohran­jen­i­mi grški­mi tragedi­ja­mi. Nenazad­nje je med vse­mi najbolj dožive­ta, preže­ta s sub­jek­tivn­im liriz­mom. V njej bolj kot v drugih slu­ti­mo odmeve avto­bi­ograf­skih doživetij in pes­nikovih znača­jskih potez.

Kot v sprem­ni študi­ji piše Kaje­tan Gan­tar, je Sofok­les napisal 123 dram (ohran­jenih je sedem) in z nji­mi leto za letom osva­jal zmage na dram­skih ago­nih: štiri­ind­va­jsetkrat je pre­jel prvo nagra­do, večkrat dru­go, nikoli tret­je. Bil je ljubljenec atenskega občin­st­va, v družbi šar­man­ten in duhovit, v poli­tičnih in vojnih pod­vigih uspešen. S sim­pati­ja­mi je spreml­jal vzpon atenske države in razcvet demokraci­je pod Perik­lom, grad­njo Partenona in drugih mon­u­men­tal­nih stavb na Akropoli, ki so jih krasili Fejdi­je­vi kipi in druge umet­nine.

Z večjo zaskr­bljenos­tjo je spreml­jal pojav sofistike, ki je postavl­jala pod vprašaj dotedan­je verske in etične vred­note. Te je sam kot glas­nik večno vel­javnih »nenapisanih zakonov« z vso vehe­men­co zago­var­jal. S še večjo zaskr­bljenos­tjo je spreml­jal potek vojašk­ih operacij v dol­go­tra­jni pelo­poneš­ki vojni z nepred­vidljivi­mi men­java­mi vojne sreče. A tudi tu mu je bilo najhu­jše prihran­jeno. Umrl je, še pre­den so Atene po katas­tro­fal­nem porazu in uničen­ju mornarice pri Ajgospotamih leta 405 klonile in spre­jele poniže­valne mirovne pogo­je, ki jih je nareko­vala zmagovi­ta Spar­ta. Zato ni čud­no, da je komik Frinih ob nje­govi smr­ti zapisal:

O blagor Sofok­lu! Bogat in srečen
doživ­el je častítlji­vo starost,
ust­var­il mno­go lep­ih umet­nin,
umrl, ne da bi bil dočakal zlo …

Ojdip v Kolonu ni več junaš­ki rešitelj Teb in prav­ični kralj. Oče­to­mo­rilec in krvoskrunec je, slep begunec, ponižan preg­nanec, brez­domec, ki s svo­jo prek­le­to krvjo pri­naša nes­rečo in strah. Spoz­nan­je samega sebe ga je pel­ja­lo iz neved­nos­ti v ved­nost. Od izdrt­ja odprtih oči, ki so gledale, a niso videle, do pre­roške sle­pote. Pod nepred­stavlji­vo težo sra­mu in ponižan­ja se je pri­moran odmakni­ti s sve­tovne­ga pri­zorišča v glo­bi­no nez­nane pokra­jine. Po njej tava­ta z Antigono, vse dok­ler ne pride­ta v ‘obljubljeno deže­lo’. Zna­jde­ta se v gaju Evmenid pri Kolonu, kjer se bo, kot mu je oblju­bil Apolon, konča­lo nje­go­vo mor­je gor­ja. A ko se začno nad njim zbi­rati obla­ki pretek­losti, ki priv­ihra­jo iz nje­gov­e­ga pre­jšn­je­ga živl­jen­ja, se v stampe­du dra­matičnih zasukov odvr­ti še posled­n­ja dra­ma nje­gov­e­ga živl­jen­ja. Odvr­ti se Ojdip v Kolonu, mit o popol­nem sesutju jaza.

Dra­maturgin­ja Diana Koloi­ni piše, da je situaci­ja Ojdi­pa, ki pri­ta­va v Kolon, radikalna. Docela rob­na, pravza­prav že preko roba. A mor­da ni nepomem­b­na za razumevan­je človeške kondi­ci­je v sodob­nem sve­tu. Živeti še po končni katas­trofi, nikjer najti mes­ta zase, biti izmeček sve­ta in last­nih streml­jenj, te situaci­je so pre­poz­navne. Najbolj natančno jih je ver­jet­no izpiso­val Beck­ett, pre­poz­nava­mo pa jih tudi v konkret­nih zgod­bah iz aktu­al­ne­ga sve­ta. Mor­da prav tu lahko ugledamo naj­globlje dno današn­je­ga človešt­va.

Ojdip je zaz­namovan z nemočjo slep­ca, ki se pri vsakem koraku, vsakem srečan­ju, ob katerikoli potre­bi opi­ra na zvesto hčer, Antigono. Tudi ona je zaz­namovana z vsakršno bedo begunskega živl­jen­ja, ki ga deli s svo­jim oče­tom, a tudi z nje­gov­im zloči­nom. Zaz­namovana je že po porek­lu, ker je bila spoče­ta v nemogoči zvezi, tam, kjer se ne bi sme­lo nič zgodi­ti, nič spočeti, kjer se ne more rodi­ti pra­vo živl­jen­je. Že po svo­jem rojstvu je izg­nana iz sve­ta ure­jenih človešk­ih razmer­ij, v katerem tudi sama ne bo mogla najti mes­ta zase.

Enako so izg­nani ses­tra Isme­na in bra­ta Poline­jk in Eteokel, ki sta se zara­di družinskega prek­let­st­va zaplet­la v brato­morni spor. Vsi so zapisani prek­let­stvu in uničen­ju. Naj Ojdip še toliko izpostavl­ja različnost v dejan­jih hčera in sinov, naj se še toliko pri­tožu­je nad izda­jo sled­njih, v ljubezni in v sovraštvu so vsi štir­je otro­ci nje­gov­e­ga nemogoče­ga dejan­ja, ki je vnaprej določi­lo nji­ho­va živl­jen­ja, neizbežno trag­ično uso­do.

Prva slovenska uprizoritev

Ojdi­pa v Kolonu je kot prvo sloven­sko upri­zoritev na oder mari­borske Drame postavil Diego de Brea. Reži­js­ki kon­cept je zas­no­val na pron­i­cljivi inter­pretaci­ji besedi­la, kjer Ojdip, tako kot Kris­tus, na zad­nji posta­ji spre­je­ma nase kelih, uso­do, pre­rokbo, trpljen­je, živl­jen­je in smrt. Pre­va­jalec je Kaje­tan Gan­tar, dra­maturgin­ja Diana Koloi­ni, scenografi­jo pod­pisu­je Diego de Brea, kos­tu­mo­grafi­jo Leo Kulaš, lek­tor je Janez Bostič, asis­tent scenografa Mat­ic Gsel­man, asis­ten­t­ka kos­tu­mo­grafa Lara Kulaš. Vse v tem prispevku uporabljene fotografi­je je pos­nel Dam­jan Švarc.