Na Besed­ni posta­ji se bodo v torek, 8. maja, ob 17.00 v Mod­ri sobi o knji­gi Smrt lirike? pogo­var­jali njen avtor, klasični filolog dr. Brane Sene­gačnik, kom­par­a­tivist dr. Alen Šir­ca, filo­zof dr. Dean Komel in pes­nik Peter Semolič. Besedne posta­je so cik­lus pogov­orov o kakovost­nih knji­gah, ki ga pripravl­ja knji­gar­na Filo­zofske fakul­tete.

»Vprašaj, ki sto­ji v naslovu Sene­gačnikove knjige o »smr­ti lirike«, ni retorič­na ges­ta, temveč napad na ruti­ni­rane­ga bral­ca, ujete­ga v ima­nen­tizem vsak­dan­josti. Takšne­ga bral­ca, ki je oznaníla o najra­zlične­jših smr­tih – umet­nos­ti, tran­scen­dence, človeškega jaza, zavesti, resničnos­ti in podob­nih »tradi­cional­iz­mov«, tudi lirike, navsezad­nje – brez zavor spre­jel v svoj intelek­tu­al­ni imag­i­nar­ij. Včasih tako zelo, da je poz­abil celo na svo­jo last­no smrt­nost. In ob tem zas­pal.

Pre­so­je­val­ni hor­i­zont Sene­gačnikove knjige temelji na vzpored­nos­ti kri­tične genealogi­je sedan­josti in ontologi­je umet­nos­ti. Sene­gačnik poseb­no pozornost namen­ja prob­lem­s­ki aktu­al­izaci­ji neka­ter­ih klasikov slovenske pes­niške mod­er­nos­ti (Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Gre­gor Strniša), pa tudi kri­tični anal­izi sodob­ne­ga žarg­ona intelek­tu­al­no-pre­so­je­valne pravšn­josti. Ta gre, kot dokazu­je avtor, z roko v roki s pre­vladu­jočo (in pub­licis­tično najbolj pod­prto) pes­niško pro­duk­ci­jo kot enim izmed obra­zov novodob­ne smr­ti lirike. A Sene­gačniko­vo pisan­je je tudi apologi­ja lirike. Najprej na (avto)refleksivni ravni, kadar gre za inter­pre­ta­tivne spopri­jeme s pes­ni­ki, kakor so den­i­mo Alo­jz Grad­nik, Josip Murn, Niko Grafe­nauer, Dane Zajc in Rade Krstič, pa dobi čis­to konkret­no, čut­non­a­zorno pojavnost. In s tem novo bral­sko aktu­al­nost. Bolj kot priče­van­je o smr­ti lirike tako postane pripoved o njen­em živl­jen­ju. Krhkem, a osu­plji­vo vztra­jnem.« (Dr. Mat­evž Kos)

Smrt lirike in ahumanizem

»Rezi­lo mora zareza­ti globoko, če naj bo prisad uspešno odstran­jen. In rezi­lo neg­a­tivne­ga tu zares zareže. Kdo bi si mis­lil, da je tako rob­no in skri­to tki­vo, kot je sodob­na poez­i­ja, tako grdo ogno­jeno? »Kras­ni novi svet« splaku­je liriko v odtoke zgodovine. Če poez­i­ja ven­dar­le še nekako živ­otari, pa naj bi bila liri­ka, kvin­tes­en­ca poez­i­je, danes mrt­va. Ven­dar je ta smrt za Sene­gačni­ka simp­tom še neke druge, hujše smr­ti; ahu­man­izem sodob­nih teo­ret­skih in umet­nišk­ih diskur­zov nam­reč ne reže glave samo sub­jek­tom, ampak tudi ose­bi.

Zara­di poz­abljene­ga začet­ka in kon­ca, izvo­ra in smr­ti, je nje­na temelj­na nedoumljivost danes nat­u­ral­izirana v razpoložljive in manip­u­la­bilne antropolo­geme. To se po Sene­gačniku man­i­fe­sti­ra tudi v veči­ni sodob­ne slovenske poez­i­je: na eni strani duhamor­na proza­izaci­ja in pri­va­ti­zaci­ja, samo(zado)voljno žden­je v efe­mernem in banal­nem, na dru­gi strani pa angaži­ra­nost, ki v najs­labšem drvi v prepad nekakšne­ga re-socre­al­iziran­ja, v najboljšem pa se umi­ka v ster­ilen kon­cep­tu­al­izem. Za obe­ma strane­ma prav­ilo­ma tiči inflaci­ja jaza in sko­raj zapovedani ima­nen­tizem.« (Dr. Alen Šir­ca)