Smrt lirike

Brane Senegačnik na Besedni postaji o knjigi Smrt lirike?

Na Besedni postaji se bodo v torek, 8. maja, ob 17.00 v Modri sobi o knjigi Smrt lirike? pogovarjali njen avtor, klasični filolog dr. Brane Senegačnik, komparativist dr. Alen Širca, filozof dr. Dean Komel in pesnik Peter Semolič. Besedne postaje so ciklus pogovorov o kakovostnih knjigah, ki ga pripravlja knjigarna Filozofske fakultete.

»Vprašaj, ki stoji v naslovu Senegačnikove knjige o »smrti lirike«, ni retorična gesta, temveč napad na rutiniranega bralca, ujetega v imanentizem vsakdanjosti. Takšnega bralca, ki je oznaníla o najrazličnejših smrtih – umetnosti, transcendence, človeškega jaza, zavesti, resničnosti in podobnih »tradicionalizmov«, tudi lirike, navsezadnje – brez zavor sprejel v svoj intelektualni imaginarij. Včasih tako zelo, da je pozabil celo na svojo lastno smrtnost. In ob tem zaspal.

Presojevalni horizont Senegačnikove knjige temelji na vzporednosti kritične genealogije sedanjosti in ontologije umetnosti. Senegačnik posebno pozornost namenja problemski aktualizaciji nekaterih klasikov slovenske pesniške modernosti (Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Gregor Strniša), pa tudi kritični analizi sodobnega žargona intelektualno‐presojevalne pravšnjosti. Ta gre, kot dokazuje avtor, z roko v roki s prevladujočo (in publicistično najbolj podprto) pesniško produkcijo kot enim izmed obrazov novodobne smrti lirike. A Senegačnikovo pisanje je tudi apologija lirike. Najprej na (avto)refleksivni ravni, kadar gre za interpretativne spoprijeme s pesniki, kakor so denimo Alojz Gradnik, Josip Murn, Niko Grafenauer, Dane Zajc in Rade Krstič, pa dobi čisto konkretno, čutnonazorno pojavnost. In s tem novo bralsko aktualnost. Bolj kot pričevanje o smrti lirike tako postane pripoved o njenem življenju. Krhkem, a osupljivo vztrajnem.« (Dr. Matevž Kos)

Smrt lirike in ahumanizem

»Rezilo mora zarezati globoko, če naj bo prisad uspešno odstranjen. In rezilo negativnega tu zares zareže. Kdo bi si mislil, da je tako robno in skrito tkivo, kot je sodobna poezija, tako grdo ognojeno? »Krasni novi svet« splakuje liriko v odtoke zgodovine. Če poezija vendarle še nekako životari, pa naj bi bila lirika, kvintesenca poezije, danes mrtva. Vendar je ta smrt za Senegačnika simptom še neke druge, hujše smrti; ahumanizem sodobnih teoretskih in umetniških diskurzov namreč ne reže glave samo subjektom, ampak tudi osebi.

Zaradi pozabljenega začetka in konca, izvora in smrti, je njena temeljna nedoumljivost danes naturalizirana v razpoložljive in manipulabilne antropologeme. To se po Senegačniku manifestira tudi v večini sodobne slovenske poezije: na eni strani duhamorna prozaizacija in privatizacija, samo(zado)voljno ždenje v efemernem in banalnem, na drugi strani pa angažiranost, ki v najslabšem drvi v prepad nekakšnega re‐socrealiziranja, v najboljšem pa se umika v sterilen konceptualizem. Za obema stranema praviloma tiči inflacija jaza in skoraj zapovedani imanentizem.« (Dr. Alen Širca)