Troja

Troja: padec nekega mesta (BBC 2018)

Troja je očitno v zraku. Po nedavni predstavi v Cankarjevem domu in po novem slovenskem prevodu Iliade je zdaj najbolj zagrizenim mitomanom na voljo cela nadaljevanka. Njen naslov je Troja: padec nekega mesta, britanska javna mreža BBC, kjer se je premierno odvrtela med letošnjim februarjem in aprilom, jo je ustvarila v koprodukciji z ameriškim Netflixom. (Tam si je vsa nadaljevanja že mogoče ogledati.) Osem enournih epizod je stalo 18 milijonov evrov, dva milijona in četrt na vsako. Serija je bila posneta na južnoafriških obalah in je najdražji izdelek te televizije doslej. Dogodke izpred treh tisočletij skuša predstaviti skozi trojanske oči in ni čisto brez ambicij, eden od scenaristov je David Farr iz Kraljevega Shakespearovega gledališča, ki je pred dobrim desetletjem na oder postavil odmevno Odisejo.

Hudo gorje, nič koliko ran je zadala gledalcem

Odmevi so mešani. Režiserjema ni uspelo pobegniti klišejskim parametrom, ki jih je zabetonirala Igra prestolov. Žanra, ki količkaj diši po fantaziji, si v zadnjih letih ni več mogoče predstavljati brez že nekoliko postanega priokusa mehke pornografije in mesarstva. Če bi bil trojček med Ahilom, Patroklom in Briseido na plaži (sic!), s katerim nam ni prizaneseno v četrtem delu, natisnjen v knjigi, bi bil močan kandidat za letošnjo Bad Sex in Fiction Award.

Potem so tu prizori, ko Ajant med bojem maha z nekakšnim kladivom. To je bržkone referenca na kovaški lik, ki ga je že pred petnajstimi leti ob Ahilu Brada Pitta spalčil Tyler Mane? Še vedno deluje smešno. Priamove hipsterske muštace so najbrž pogumen citat z zlate Agamemnonove maske, ampak … No ja. Paris že v prvi epizodi postavljaško jezdi s pomočjo stremen, čeprav so se ta pojavila več kot tisočletje kasneje. Helena sredi Sparte pripoveduje zgodbo o Aktajonu in Diani, morda je ravnokar brala Ovidija. In tako naprej in naprej, seznam bi bil dolg.

Nekaj tviterskega prahu je dvignila tudi igralska zasedba. Ta provokativno idejo, ki jo je recimo na ljubljanskem odru pri Cankarjevem Pohujšanju lani preizkusil Eduard Miller, molze za spoznanje predolgo. Da sta temnopolta Zevs in Atena, najbrž ni vprašljivo, bogovi si lahko izberejo podobo, kakršna jim je povšeči. Da so to Enej, Nestor, Patrokel in celo Ahil (ki ga sicer pri Homerju v Iliadi 1.197 Atena prime »za svetle lase«), deluje vendarle nekoliko didaktično, celo pokroviteljsko. Igra je velikokrat lesena, kemija med Parisom in Heleno je, s preciznimi besedami Brenčiča in Lazarinija, splošna in anorganska. Dialogi so večkrat trivialni, čeprav na prijazno srednješolski način. Ko se Paris v Sparti sreča z Menelajem in Heleno, ju denimo povpraša: »In kako sta se spoznala?«

Toda v zameno mi brž pripravite drugo nagrado

Kljub vsem hibam pa ima serija tudi vrsto kvalitet. Nikjer ni nobenih zmajev. Za razliko od Petersenove skrajne redukcije na človeško dogajanje v Troji iz leta 2004 se v zgodbi spet pojavijo bogovi. Nekateri kritiki godrnjajo, da se scenarij tokrat preveč natančno drži mitološke predloge, česar pri tem žanru ne slišiš pogosto. Celo kadar od nje odstopa, je včasih zadaj slutiti načitanost in inteligentno kreativnost. V enem zadnjih prizorov Andromahinega dojenčka Astianakta s trojanskega obzidja namesto standardnega Neoptolema vrže Odisej. Ta varianta je res obstajala, kot priča Proklov povzetek izgubljenega Padca Iliona. A še pomembnejše je to, da se v junakovem praznem pogledu nemara zrcali razvojni lok, ki ga je začel dogodek izpred desetletja, z začetka serije. Takrat Itačana vojna še ni brutalizirala in je dojenčku, ki se je znašel pred njegovim plugom, rešil življenje.

Južnoafriška pokrajina je prekrasna. Prizori, pri katerih bi lahko režiserja posegla po varčnejših računalniško generiranih podobah, so pristni, tako lesenega konja kot mestno obzidje so v resnici postavili. Nekaj igralcev je res dobrih. Kasandra, ki si nevrotično mečka roke (Aimee Ffion Edwards), Zevs s svojo negotovo avtoriteto (Hakeem Kae-Kazim), pobesneli Ahil (David Gyasi), ki terja spopad s Hektorjem, pa obupani Agamemnon (Johnny Harris), ki z Ifigenijo izgubi tudi svojo človeškost, so samo nekateri izmed njih. Odisej (Joseph Mawle) bi si zaslužil novo sezono in boljše scenariste. Troja: padec nekega mesta je nepopoln izdelek enaindvajsetega stoletja v govorici čisto določenega žanra. Mnogi bomo neradi priznali, koliko časa po vsaki epizodi prebijemo v listanju po Homerju in tragikih.