Tro­ja je očit­no v zraku. Po nedavni pred­stavi v Cankar­jevem domu in po novem slovenskem pre­vo­du Ili­ade je zdaj najbolj zagrizen­im mit­o­manom na voljo cela nadal­je­van­ka. Njen naslov je Tro­ja: padec nekega mes­ta, bri­tan­s­ka jav­na mreža BBC, kjer se je pre­mier­no odvrtela med letošn­jim feb­ru­ar­jem in aprilom, jo je ust­var­i­la v kopro­duk­ci­ji z amer­iškim Net­flixom. (Tam si je vsa nadal­je­van­ja že mogoče ogle­dati.) Osem enournih epi­zod je sta­lo 18 mil­i­jonov evrov, dva mil­i­jona in četrt na vsako. Ser­i­ja je bila pos­ne­ta na južnoafrišk­ih obal­ah in je naj­dražji izdelek te tele­viz­ije doslej. Dogod­ke izpred treh tisočletij skuša pred­stavi­ti skozi tro­janske oči in ni čis­to brez ambi­cij, eden od sce­nar­is­tov je David Farr iz Kral­jeve­ga Shake­spearove­ga gledal­išča, ki je pred dobrim desetlet­jem na oder postavil odmevno Odis­e­jo.

Hudo gorje, nič koliko ran je zadala gledalcem

Odmevi so mešani. Režis­er­je­ma ni uspe­lo pobeg­ni­ti kliše­jskim para­metrom, ki jih je zabetoni­rala Igra prestolov. Žan­ra, ki količkaj diši po fan­taz­i­ji, si v zad­njih letih ni več mogoče pred­stavl­jati brez že neko­liko postane­ga priokusa mehke pornografi­je in mesarst­va. Če bi bil tro­jček med Ahilom, Patroklom in Bri­sei­do na plaži (sic!), s kater­im nam ni prizane­seno v četrtem delu, natis­njen v knji­gi, bi bil močan kan­di­dat za letošn­jo Bad Sex in Fic­tion Award.

Potem so tu pri­zori, ko Ajant med bojem maha z nekakšn­im kladi­vom. To je bržkone ref­er­en­ca na kovaš­ki lik, ki ga je že pred pet­na­js­ti­mi leti ob Ahilu Bra­da Pit­ta spalčil Tyler Mane? Še ved­no delu­je smešno. Pri­amove hip­sterske muš­tace so najbrž pogu­men citat z zlate Agamem­nonove maske, ampak … No ja. Paris že v prvi epi­zo­di postavl­jaško jez­di s pomočjo stremen, čeprav so se ta pojav­i­la več kot tisočlet­je kas­ne­je. Hele­na sre­di Sparte pripove­du­je zgod­bo o Akta­jonu in Diani, mor­da je ravnokar brala Ovidi­ja. In tako naprej in naprej, sez­nam bi bil dolg.

Nekaj tviterskega prahu je dvi­g­ni­la tudi igral­s­ka zased­ba. Ta pro­voka­tivno ide­jo, ki jo je rec­i­mo na ljubl­janskem odru pri Cankar­jevem Pohu­jšan­ju lani preizkusil Eduard Miller, molze za spoz­nan­je predol­go. Da sta temnopol­ta Zevs in Ate­na, najbrž ni vprašlji­vo, bogovi si lahko izbere­jo podobo, kakrš­na jim je povšeči. Da so to Enej, Nestor, Patrokel in celo Ahil (ki ga sicer pri Home­r­ju v Ilia­di 1.197 Ate­na prime »za sve­tle lase«), delu­je ven­dar­le neko­liko didak­tično, celo pokroviteljsko. Igra je velikokrat lese­na, kemi­ja med Pari­som in Heleno je, s pre­cizn­i­mi beseda­mi Brenčiča in Lazarini­ja, sploš­na in anor­gan­s­ka. Dialo­gi so večkrat triv­ial­ni, čeprav na pri­jazno sred­nješol­s­ki način. Ko se Paris v Spar­ti sreča z Menela­jem in Heleno, ju den­i­mo povpraša: »In kako sta se spoz­nala?«

Toda v zameno mi brž pripravite drugo nagrado

Kljub vsem hibam pa ima ser­i­ja tudi vrsto kvalitet. Nikjer ni nobenih zma­jev. Za raz­liko od Petersen­ove skra­jne reduk­ci­je na človeško doga­jan­je v Tro­ji iz leta 2004 se v zgod­bi spet pojav­i­jo bogovi. Neka­teri kri­ti­ki godrn­ja­jo, da se sce­nar­ij tokrat pre­več natančno drži mitološke pred­loge, česar pri tem žan­ru ne slišiš pogos­to. Celo kadar od nje odstopa, je včasih zadaj slu­ti­ti nači­tanost in inteligent­no kreativnost. V enem zad­njih pri­zorov Androm­ahine­ga dojenč­ka Astianak­ta s tro­janskega obzid­ja namesto stan­dard­ne­ga Neop­tole­ma vrže Odis­ej. Ta vari­anta je res obsta­jala, kot priča Proklov povzetek izgubljene­ga Pad­ca Iliona. A še pomem­b­ne­jše je to, da se v junakovem praznem pogle­du nemara zrcali razvo­jni lok, ki ga je začel dogodek izpred desetlet­ja, z začet­ka ser­i­je. Takrat Itačana voj­na še ni bru­tal­izirala in je dojenčku, ki se je znašel pred nje­gov­im plu­gom, rešil živl­jen­je.

Južnoafriš­ka pokra­ji­na je prekras­na. Pri­zori, pri kater­ih bi lahko režis­er­ja posegla po varčne­jših raču­nal­niško gener­i­ranih podobah, so prist­ni, tako lesene­ga kon­ja kot mest­no obzid­je so v resni­ci postavili. Nekaj igral­cev je res dobrih. Kasan­dra, ki si nevrotično meč­ka roke (Aimee Ffion Edwards), Zevs s svo­jo nego­to­vo avtorite­to (Hakeem Kae-Kaz­im), pobesneli Ahil (David Gyasi), ki ter­ja spopad s Hek­tor­jem, pa obu­pani Agamem­non (John­ny Har­ris), ki z Ifi­geni­jo izgu­bi tudi svo­jo človeškost, so samo neka­teri izmed njih. Odis­ej (Joseph Mawle) bi si zaslužil novo sezono in boljše sce­nar­iste. Tro­ja: padec nekega mes­ta je nepopoln izdelek enaind­va­jsete­ga sto­let­ja v gov­orici čis­to določene­ga žan­ra. Mno­gi bomo nera­di priz­nali, koliko časa po vsa­ki epi­zo­di pre­bi­je­mo v lis­tan­ju po Home­r­ju in tragik­ih.