Pogovor ob izidu knjige Marka Marinčiča, Katul in nova poezija

Društvo slovenskih književnih prevajalcev in oddelek za klasično filologijo ob izidu nove knjige o Katulu prirejata pogovor z avtorjem, ki bo v sredo, 23. 5. 2018, ob 19.30, na sedežu Društva slovenskih književnih prevajalcev, Tomšičeva 12, Ljubljana.

Iz avtorjevega uvoda

Latinska beseda nouus ima prevratniške konotacije. Čeprav ni znano, da bi se Katul in njegov krog prepoznavali pod imenom »novi pesniki« ali »neoteriki«, je moderniste tega časa kot »novotarje« prepoznal in ožigosal Cicero. Ta je v mladosti pisal mitološko poezijo z erotično vsebino; vsaj dve taki pesnitvi sta vključevali motiv metamorfoze. Mladostnih pesniških poskusov pozneje ni nikoli več omenil; izjavljal je celo, da ne bi imel časa za branje lirike, četudi bi se mu življenje podvojilo.

Cicero je svojo »neoterično« preteklost zatajil. Morda je imel pri tem v mislih biografsko legendo o Platonu, ki se je po (neuspešnih?) pesniških poskusih zatekel k Sokratu in filozofiji. Toda omenjena legenda je naiven in indiskreten poskus biografov, da bi Platonovo kritiko pesnikov in poezije pojasnili psihološko, kot izraz umetniške frustracije. Ohranil se ni niti en sam slab verz, pripisan Platonu. Zato pa se je ohranil Ciceronov verz: o fortunatam natam me consule Romam (»O srečni Rim, ki si se rodil pod mojim konzulatom.«)

Temeljna drža

Neoteriki niso bili literarni krožek. Vsekakor pa je v pozni republiki obstajala prijateljska skupina, ki je poezijo razumela kot prostor intelektualne emancipacije. Katulu poezija povsem očitno pomeni zatočišče pred politično resničnostjo razkrajajoče se republike. Cezar je cinaedus Romulus, torej v besednjaku politične ajshrologije »Romul‐peder«. Toda današnjemu bralcu ostaja skrito, kakšna je Katulova temeljna drža v teh političnih pesmih. Je lahkotno posmehljiva ali zavzeta? Parodična ali kritična? Že dejstvo, da se sodobna branja v tej ključni točki razhajajo, kaže na težko premagljivo hermenevtično prepreko.

Mojemu zanimanju za rimsko poezijo pozne republike in avgustejskega obdobja je dal odločilno spodbudo moj akademski učitelj Kajetan Gantar. Z neoteriki in rimskim epilijem sem se ukvarjal od diplome naprej. Veliko dolgujem diskusijam z dolgoletnim prijateljem Marcom Fernandellijem, ki je v zadnjih letih objavil dve ključni deli o Katulovi učeni poeziji. Že prej sem imel priložnost od blizu spremljati nastajanje Holzbergove knjige o Katulu: ogorčeni odzivi nekaterih nemških in avstrijskih filologov, ki so med njegovimi predavanji o Lezbiji‐fellatrix škripali z zobmi in včasih celo loputali z vrati, so mi v marsičem odprli oči.

Zgodovinski kontekst

Čeprav imata Fernandelli in Holzberg skrajno različna estetska in idejna izhodišča, jima je skupen odpor do biografizma. To je razumljiva reakcija na dolgo obdobje naivno zgodovinskih branj. Vendar se zgodovinskemu (in s tem biografskemu) kontekstu ne odrekata povsem. Holzberg skuša biografsko alegoriziranje nadomestiti (in torej rehabilitirati!) s koncepti in praksami antične retorike: Ariadna ni Katul, toda Katul v 64. pesmi nosi na obrazu persono, masko Ariadne. Fernandelli se v razpravi o subjektivnem pripovednem slogu, s katerim je Katul utrl pot Vergilijevi Eneidi, zavestno izogiba osebnim pesmim; a tudi on 64. pesmi ne bere povsem nadzgodovinsko: v navezavi na Alessandra Perutellija tehtno opozarja na oblikovne in idejne vzporednice med Katulovim epilijem in Salustijevima zgodovinskima monografijama.

Tovrstne iztočnice so mi blizu, saj presegajo esteticizem Friedricha Klingnerja, politični aktivizem pod krinko imanentne interpretacije (angloameriška »nova kritika«) in ludično samovoljo postmodernih besedilnih študij (študije intertekstualnosti in dekonstrukcija). Čeprav se tudi sam ne poglabljam v drobne zgodovinske okoliščine, ki velikim literarnim delom ne morejo ničesar odločilnega odvzeti ali dodati, si po najboljših močeh prizadevam za rekonstrukcijo zgodovinskega občinstva in zgodovinskih branj. Kjer se mi približek zdi možen, se mu skušam podrediti. ­­­­­­­­­

Politično branje

Prav zato je moje branje Katula izraziteje politično. Razlikovati skušam med Katulovo generacijo, ki je še uživala republikansko svobodo, in med avgustejskimi pesniki, ki so lahko svoje zadržke do principata izražali kvečjemu »v podtonu«. Politična svoboda dopušča in predvideva osebni izraz. V tem kontekstu so Katulovi prostaški napadi na politike nujno politični, torej posredno angažirani. Opis interesnega zavezništva med »vzajemnima rivaloma deklet« Cezarja in Mamure je s svojo drastično slikovitostjo onkraj politične folklore. Tovrstni intelektualistični ekscesi nakazujejo politično angažirano distanco do politike, ki ji vladata dvolični moralizem in populizem.

Učinek preprostosti

Katulu se kot otroku republike ni bilo treba umikati v »učeno poezijo«. Zato skušam konvencionalni mejnik med »osebnimi« carmina minora in ambicioznejšimi (»objektivnimi«) carmina docta čimbolj zabrisati. Kot je v svojem sijajnem članku pokazal Steele Commager (1965), je Katulova pesem o poljubih (C. 7) značilen primer učene poezije; bežna omemba Kalimahovega prednika Batosa je zgovoren signal: Katul z umetelnimi izraznimi sredstvi ustvarja in hkrati omejuje učinek preprostosti: »Pesem ni zaljubljenčev izliv. Občutke, ki jih izraža, hoče obvladovati, obvladuje pa jih prav z obliko, v kateri jih izraža.« (prav tam, 86). Če je tako, lahko velja tudi obratno: kot dokazuje epigram v čast Helviju Cini (C. 95), je odločitev za kalimahejsko učeno poezijo mogoče razumeti kot osebni in politični statement.

Postmoderna je po nepotrebnem zavrgla Katulovo eksistenčno resnost (ter s tem intelektualno in estetsko ostrino): všeč ji je bil Katul‐formalist, všeč tudi dandyjevski individualist, zanemarjala pa je eksistenčni razcep, ki ima pogosto obliko retoričnega vzorca: amo/odi; Lezbija nekoč/Lezbija zdaj; Katulova pietas/Lezbija kot udeleženka množičnih orgij; Sapfo kot prostitutka z Lezbosa/Sapfo kot deseta Muza; zlata doba/mračna sedanjost; Pelej v objemu morske nimfe/deklica Poliksena, ki klecne pod mečem kot nadomestni plen za mrtvega Ahila.