Društ­vo sloven­skih književnih pre­va­jal­cev in odd­elek za klasično filologi­jo ob izidu nove knjige o Kat­u­lu prire­ja­ta pogov­or z avtor­jem, ki bo v sre­do, 23. 5. 2018, ob 19.30, na sedežu Društ­va sloven­skih književnih pre­va­jal­cev, Tomšiče­va 12, Ljubl­jana.

Iz avtorjevega uvoda

Latin­s­ka bese­da nou­us ima pre­vrat­niške kono­taci­je. Čeprav ni znano, da bi se Kat­ul in nje­gov krog pre­poz­navali pod imenom »novi pes­ni­ki« ali »neo­teri­ki«, je mod­erniste tega časa kot »novotar­je« pre­poz­nal in ožigos­al Cicero. Ta je v mla­dosti pisal mitološko poez­i­jo z erotično vse­bi­no; vsaj dve taki pes­nitvi sta vključe­vali motiv meta­mor­foze. Mla­dost­nih pes­nišk­ih poskusov pozne­je ni nikoli več ome­nil; izjavl­jal je celo, da ne bi imel časa za bran­je lirike, četu­di bi se mu živl­jen­je pod­vo­ji­lo.

Cicero je svo­jo »neo­ter­ično« pretek­lost zata­jil. Mor­da je imel pri tem v mis­lih biograf­sko leg­en­do o Pla­tonu, ki se je po (neuspešnih?) pes­nišk­ih poskusih zatekel k Sokratu in filo­zofi­ji. Toda omen­je­na leg­en­da je naiv­en in indiskreten poskus biografov, da bi Platono­vo kri­tiko pes­nikov in poez­i­je pojas­nili psi­hološko, kot izraz umet­niške frus­tracije. Ohranil se ni niti en sam slab verz, prip­isan Pla­tonu. Zato pa se je ohranil Ciceronov verz: o for­tu­natam natam me con­sule Romam (»O srečni Rim, ki si se rodil pod mojim konzu­latom.«)

Temeljna drža

Neo­teri­ki niso bili lit­er­arni krožek. Vsekakor pa je v pozni repub­li­ki obsta­jala pri­jateljs­ka skupina, ki je poez­i­jo razumela kot pros­tor intelek­tu­alne eman­ci­paci­je. Kat­u­lu poez­i­ja povsem očit­no pomeni zatočišče pred poli­tično resničnos­tjo razkra­ja­joče se repub­like. Cezar je cinae­dus Romu­lus, torej v besed­n­jaku poli­tične ajshrologi­je »Romul-ped­er«. Toda današn­je­mu bral­cu osta­ja skri­to, kakš­na je Kat­ulo­va temelj­na drža v teh poli­tičnih pesmih. Je lahkot­no pos­mehlji­va ali zavze­ta? Par­o­dič­na ali kri­tič­na? Že dejst­vo, da se sodob­na bran­ja v tej ključni toč­ki razha­ja­jo, kaže na težko premaglji­vo hermenevtično prepreko.

Moje­mu zan­i­man­ju za rim­sko poez­i­jo pozne repub­like in avguste­jskega obdob­ja je dal odločil­no spod­bu­do moj akadem­s­ki učitelj Kaje­tan Gan­tar. Z neo­teri­ki in rim­skim epil­i­jem sem se ukvar­jal od diplome naprej. Veliko dol­gu­jem diskusi­jam z dol­go­let­nim pri­jatel­jem Mar­com Fer­nan­del­li­jem, ki je v zad­njih letih objav­il dve ključni deli o Kat­ulovi učeni poez­i­ji. Že prej sem imel priložnost od blizu spreml­jati nas­ta­jan­je Holzber­gove knjige o Kat­u­lu: ogorčeni odzivi neka­ter­ih nemšk­ih in avstri­jskih filol­o­gov, ki so med nje­gov­i­mi pre­da­van­ji o Lezbi­ji-fel­la­trix škri­pali z zob­mi in včasih celo lop­utali z vrati, so mi v mar­sičem odprli oči.

Zgodovinski kontekst

Čeprav ima­ta Fer­nan­del­li in Holzberg skra­jno različ­na estet­s­ka in ide­j­na izhodišča, jima je sku­pen odpor do biografiz­ma. To je razumlji­va reak­ci­ja na dol­go obdob­je naivno zgodovin­skih branj. Ven­dar se zgodovinske­mu (in s tem biografske­mu) kon­tek­stu ne odreka­ta povsem. Holzberg skuša biograf­sko ale­go­riziran­je nado­mesti­ti (in torej reha­bil­i­ti­rati!) s kon­cep­ti in prak­sa­mi antične retorike: Ari­ad­na ni Kat­ul, toda Kat­ul v 64. pes­mi nosi na obrazu per­sono, masko Ari­adne. Fer­nan­del­li se v razpravi o sub­jek­tivnem pripoved­nem slogu, s kater­im je Kat­ul utrl pot Vergili­je­vi Enei­di, zavest­no izogi­ba oseb­n­im pesmim; a tudi on 64. pes­mi ne bere povsem nadz­godovin­sko: v naveza­vi na Alessan­dra Perutel­li­ja teht­no opozar­ja na oblikovne in ide­jne vzpored­nice med Kat­ulovim epil­i­jem in Salusti­je­vi­ma zgodovin­ski­ma mono­grafi­ja­ma.

Tovrstne iztočnice so mi blizu, saj pre­sega­jo esteti­cizem Friedricha Klingn­er­ja, poli­tični aktivizem pod krinko ima­nentne inter­pretaci­je (angloamer­iš­ka »nova kri­ti­ka«) in ludično samo­voljo post­mod­ernih besedil­nih študij (študi­je intertek­stu­al­nos­ti in dekon­struk­ci­ja). Čeprav se tudi sam ne poglabl­jam v drob­ne zgodovinske okoliščine, ki velikim lit­er­arn­im delom ne more­jo niče­sar odločil­ne­ga odvzeti ali dodati, si po najboljših močeh prizade­vam za rekon­struk­ci­jo zgodovinskega občin­st­va in zgodovin­skih branj. Kjer se mi pri­b­ližek zdi možen, se mu skušam podred­i­ti. ­­­­­­­­­

Politično branje

Prav zato je moje bran­je Kat­u­la izrazite­je poli­tično. Raz­liko­vati skušam med Kat­ulo­vo gen­eraci­jo, ki je še uži­vala repub­likan­sko svo­bo­do, in med avguste­jski­mi pes­ni­ki, ki so lahko svo­je zadržke do prin­ci­pa­ta izražali kveč­je­mu »v pod­tonu«. Poli­tič­na svo­bo­da dop­ušča in pred­vide­va oseb­ni izraz. V tem kon­tek­stu so Kat­ulovi prostaš­ki napa­di na poli­tike nujno poli­tični, torej posred­no angaži­rani. Opis interes­ne­ga zavezništ­va med »vza­jem­n­i­ma rival­o­ma dek­let« Cezar­ja in Mamure je s svo­jo drastično slikovi­tostjo onkraj poli­tične folk­lore. Tovrst­ni intelek­tu­al­is­tični eksce­si nakazu­je­jo poli­tično angaži­ra­no dis­tan­co do poli­tike, ki ji vla­da­ta dvolični mor­al­izem in pop­ulizem.

Učinek preprostosti

Kat­u­lu se kot otroku repub­like ni bilo tre­ba umikati v »učeno poez­i­jo«. Zato skušam kon­ven­cional­ni mejnik med »oseb­n­i­mi« carmi­na mino­ra in ambi­ciozne­jši­mi (»objek­tivn­i­mi«) carmi­na doc­ta čim­bolj zabrisati. Kot je v svo­jem sija­jnem članku pokazal Steele Com­mager (1965), je Kat­ulo­va pesem o polju­bih (C. 7) značilen primer učene poez­i­je; bež­na omem­ba Kalima­hove­ga pred­ni­ka Batosa je zgov­oren sig­nal: Kat­ul z ume­tel­ni­mi izrazn­i­mi sred­stvi ust­var­ja in hkrati ome­ju­je učinek pre­pros­tosti: »Pesem ni zaljubljenčev izliv. Občutke, ki jih izraža, hoče obvladovati, obvladu­je pa jih prav z obliko, v kateri jih izraža.« (prav tam, 86). Če je tako, lahko vel­ja tudi obrat­no: kot dokazu­je epi­gram v čast Helvi­ju Cini (C. 95), je odločitev za kalima­he­jsko učeno poez­i­jo mogoče razumeti kot oseb­ni in poli­tični state­ment.

Post­mod­er­na je po nepotreb­nem zavr­gla Kat­ulo­vo eksis­tenčno resnost (ter s tem intelek­tu­al­no in estet­sko ostri­no): všeč ji je bil Kat­ul-for­mal­ist, všeč tudi dandy­jevs­ki indi­vid­u­al­ist, zane­mar­jala pa je eksis­tenčni raz­cep, ki ima pogos­to obliko retorične­ga vzor­ca: amo/odi; Lezbi­ja nekoč/Lezbija zdaj; Kat­ulo­va pietas/Lezbija kot udeležen­ka množičnih orgij; Sap­fo kot pros­ti­tut­ka z Lezbosa/Sapfo kot dese­ta Muza; zla­ta doba/mračna sedan­jost; Pelej v obje­mu morske nimfe/deklica Polik­se­na, ki klec­ne pod mečem kot nadomest­ni plen za mrtve­ga Ahi­la.