O tem, kaj pomeni­ta Ili­a­da ter njen novi pre­vod, ki pri­ha­ja sko­raj sedem desetletij za Sovre­tovim, so v odd­a­ji Ars humana na tret­jem pro­gra­mu Radia Sloveni­ja razmišl­jali akademik, dok­tor lit­er­arnih znanos­ti in klasični filolog Kaje­tan Gan­tar, dok­tor David Movrin, pro­fe­sor na odd­elku za klasično filologi­jo ljubl­janske Filo­zofske fakul­tete, ter avtor­i­ca pre­vo­da, ki je letos izšel v zbir­ki Kon­dor založbe Mladin­s­ka knji­ga, Jele­na Isak Kres.

Utrinki iz pogovora

Nov­inar­ka Maja Žvokelj je za izhodišče vzela Sovre­to­vo mis­el, da se »s Home­r­jem začen­ja svo­jevrst­no notran­je obliko­van­je evropskega člove­ka«. Kakš­na je vlo­ga Ili­ade pri razvo­ju sve­tovne književnos­ti? Je možno razumeti najstare­jši tekst evropske književnos­ti že kar kot njen največji dosežek? Sogov­orni­ki so se ustavili tudi pri lit­er­arnih odlikah Ili­ade ter obrav­navali pre­vod Ili­ade kot “civ­i­lizaci­jsko dejan­je”, kot je zapisal ured­nik Andrej Ilc, “s kater­im neka jezikov­na skup­nost uprav­iču­je svoj obstoj”. Pre­va­jal­ka je pred­stavi­la tudi svo­je razisko­val­no delo. Kakšno Ili­a­do smo v slovenšči­ni poz­nali pred Sovre­tovim pre­vodom? Kaj pri­naša novi pre­vod v primer­javi s pre­jšn­jim? Je mogoče gov­oriti o Sovre­tovem arhaiziran­ju in komu­nika­tivnos­ti nove­ga pre­vo­da?

Iliada in homersko vprašanje

Kot je mogoče pre­brati v sprem­ni študi­ji k nove­mu pre­vo­du, imamo vsaj od šeste­ga sto­let­ja dal­je oprav­ka z zapisan­im besedilom. A kdaj so ga zapisali prvič? Že v anti­ki nale­ti­mo na hipote­zo, da sta se epa spr­va preda­jala ust­no in da sta bila zapisana šele kas­ne­je.

Odmevno obliko je ta hipoteza dobi­la v 18. sto­letju, ko jo je kot »homer­sko vprašan­je« zas­tavil nemš­ki filolog Friedrich August Wolf. V svo­ji razpravi Pro­le­gom­e­na ad Home­rum iz leta 1795 je trdil dvo­je, da sta epa iz časa pred nas­tankom pisave in da »Homer« ni bil avtor v današn­jem smis­lu, temveč je to kveč­je­mu ime za dolg in anon­i­men pro­ces nas­ta­jan­ja obeh pes­nitev.

Obe trditvi sta prob­lematični, drži pa, da Ili­ade in Odis­e­je pes­nik ni »zapisal« na način, kot to bese­do razumemo danes. V obeh so tako sle­dovi ust­ne­ga pes­ništ­va kot sle­dovi nove pisne kul­ture in v nekem smis­lu gre za umet­ni­ni iz obdob­ja na pre­ho­du.

Poveza­va na pos­netek pogov­o­ra.