O tem, kaj pomenita Iliada ter njen novi prevod, ki prihaja skoraj sedem desetletij za Sovretovim, so v oddaji Ars humana na tretjem programu Radia Slovenija razmišljali akademik, doktor literarnih znanosti in klasični filolog Kajetan Gantar, doktor David Movrin, profesor na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ter avtorica prevoda, ki je letos izšel v zbirki Kondor založbe Mladinska knjiga, Jelena Isak Kres.
Utrinki iz pogovora
Novinarka Maja Žvokelj je za izhodišče vzela Sovretovo misel, da se »s Homerjem začenja svojevrstno notranje oblikovanje evropskega človeka«. Kakšna je vloga Iliade pri razvoju svetovne književnosti? Je možno razumeti najstarejši tekst evropske književnosti že kar kot njen največji dosežek? Sogovorniki so se ustavili tudi pri literarnih odlikah Iliade ter obravnavali prevod Iliade kot “civilizacijsko dejanje”, kot je zapisal urednik Andrej Ilc, “s katerim neka jezikovna skupnost upravičuje svoj obstoj”. Prevajalka je predstavila tudi svoje raziskovalno delo. Kakšno Iliado smo v slovenščini poznali pred Sovretovim prevodom? Kaj prinaša novi prevod v primerjavi s prejšnjim? Je mogoče govoriti o Sovretovem arhaiziranju in komunikativnosti novega prevoda?
Iliada in homersko vprašanje
Kot je mogoče prebrati v spremni študiji k novemu prevodu, imamo vsaj od šestega stoletja dalje opravka z zapisanim besedilom. A kdaj so ga zapisali prvič? Že v antiki naletimo na hipotezo, da sta se epa sprva predajala ustno in da sta bila zapisana šele kasneje.
Odmevno obliko je ta hipoteza dobila v 18. stoletju, ko jo je kot »homersko vprašanje« zastavil nemški filolog Friedrich August Wolf. V svoji razpravi Prolegomena ad Homerum iz leta 1795 je trdil dvoje, da sta epa iz časa pred nastankom pisave in da »Homer« ni bil avtor v današnjem smislu, temveč je to kvečjemu ime za dolg in anonimen proces nastajanja obeh pesnitev.
Obe trditvi sta problematični, drži pa, da Iliade in Odiseje pesnik ni »zapisal« na način, kot to besedo razumemo danes. V obeh so tako sledovi ustnega pesništva kot sledovi nove pisne kulture in v nekem smislu gre za umetnini iz obdobja na prehodu.