Decem­bra 1936, ko se je Pri­mož Simoni­ti rodil na Gol­niku, se je Evropa že pospešeno pripravl­jala na novo katas­tro­fo. Voj­na, ki jo je doživ­el kot otrok, mu je prihrani­la mar­sikakšno iluz­i­jo o človeš­ki nar­avi. Po osnovni šoli z nemško učitelji­co in njen­i­mi pri­tožba­mi staršem (»er hat Slowenisch geschrieben«) in nižji gim­naz­i­ji v Slovenj Grad­cu je hodil na mari­borsko klasično. V nelahkem obdob­ju, ko so morali z nje med grmen­jem ide­ol­o­gov odi­ti Peter Božič, Polde Bibič in Jože Pučnik, pa tudi nje­gov sošolec in kas­ne­jši duhovnik Jože Topolovec. Po maturi se je vpisal na Filo­zof­sko fakul­te­to, kjer je diplomi­ral leta 1959.

O zagat­nem vzdušju tedan­je Ljubl­jane veliko pove anek­do­ta iz tis­te­ga časa. Kot štu­dent tret­je­ga let­ni­ka je moral nekoč na poli­ci­jo. Tamka­jšn­ji uslužbenec ga je lep čas priv­i­jal, da bi mu poročal o klasičnem sem­i­nar­ju. Na kon­cu ga je brez uspe­ha izpustil, še prej pa zahte­val, naj pod­piše, da bo o srečan­ju molčal, sicer da ne more domov. Simoni­ti je nekaj časa trmar­il in sled­njič pre­cej ner­ad pod­pisal. Nasled­nji dan je v sem­i­nar­ju neženi­ra­no poročal: »Kli­cali so me tja-in-tja.« Nakar se je oglasil nje­gov kole­ga: »Mene pa pred štiri­na­js­ti­mi dnevi.« In tretji, dosti več jih ni bilo: »Jaz moram pri­ti pa nasled­nji teden.«

Novomeška izkušnja

Podob­no bru­tal­na je zgod­ba iz nje­gove prve službe, novomeške gim­naz­i­je, kjer je pri uri nekoč obrav­naval Bib­li­jo. Takoj nasled­nji dan se je znašel na zagov­oru pri rav­natelji­ci. »Kaj ste gov­o­rili v razre­du? O tem je razpravl­jal občin­s­ki komite.« Toda v ta čas sodi­jo tudi nje­gove prve objave. V Novem mes­tu je prevedel Etiko Barucha de Spin­oze. Da si je v tis­tem pris­mukn­jen­em sve­tu uspel izbori­ti akadem­sko nor­mal­nost, je bil, kot bi rekel Kavafis, nema­jhen dosežek, λίγο δεν είναι.

Leta 1962 je šel za leto dni študi­rat v München in se moral ob vrnitvi spet otepati ustreznih organov, nato pa nekaj let delal z Marx­ovi­mi par­iški­mi rokopisi kot asis­tent na Inšti­tu­tu za soci­ologi­jo in filo­zofi­jo. Nje­go­va men­tor­i­ca je bila Alma Sod­nik. Konec šest­de­setih se je habil­i­ti­ral na Filo­zof­s­ki fakul­teti kot lek­tor in kas­ne­je kot asis­tent.

Humanizem na Slovenskem

Dok­tori­ral je leta 1978 z dis­ertaci­jo »Human­izem na Slovenskem in sloven­s­ki human­isti do srede 16. sto­let­ja«, ki je nato izšla pri Sloven­s­ki mati­ci in je bila kas­ne­je preve­de­na v nemšči­no. V nasled­njih desetletjih je postal docent, izred­ni in red­ni pro­fe­sor. Human­iste je razisko­val v Würzbur­gu, Hei­del­ber­gu, Mar­bur­gu, Tübin­genu, Stuttgar­tu, Münch­nu, Benetkah, Padovi in Vatikanu. Sode­lo­val je na znanstvenih srečan­jih v Dubrovniku, Tour­su, Bolog­ni, Trstu, Padovi, Milanu in na Duna­ju. Leta 2007 je bil izvol­jen za red­ne­ga člana Slovenske akademi­je znanos­ti in umet­nos­ti.

Študi­je, ki jih je objav­il, so temeljne in še ved­no deležne med­nar­o­d­ne­ga odme­va. Takš­na je den­i­mo nje­go­va bib­li­ografi­ja Slove­ni­ae scrip­tores Lati­ni recen­tioris aetatis, ki je leta 1972 izšla v Zagre­bu. Najbolj znana je kri­tič­na izda­ja rokopisa, ohran­jene­ga v Nuku, Bartholo­maei Arnol­di de Usin­gen O.S.A. Respon­sio con­tra Apolo­giam Philip­pi Melanchtho­nis, objavl­je­na v Würzbur­gu leta 1978. Izbor nje­gov­ih razprav iz tujih znanstvenih revij, den­i­mo o najd­bi elegi­je rene­sančne­ga pes­ni­ka Basini­ja iz Parme, pa o najd­bi Trubar­jeve­ga last­ne­ga izvo­da prve­ga dela Nove­ga tes­ta­men­ta z avtor­je­vi­mi opom­ba­mi, ter o ljubl­jan­skih oper­oz­ih in o knji­gah iz gorn­je­gra­jske knjižnice, je leta 2007 izšel pri Sloven­s­ki mati­ci pod naslovom Med human­isti in stari­mi knjiga­mi.

Izbrušeni prevodi

V javnos­ti je kaj­pak najbolj znan po svo­jih bril­jant­no izbrušenih pre­vodih. Po Spin­o­zovi Eti­ki je od filo­zof­skih tek­stov prevedel še Descartesove Med­itaci­je, Avgušti­no­vo razpra­vo Pro­ti akademikom in Eraz­mov trak­tat O svo­bod­ni volji. Poslove­nil je vrsto zgodovin­skih virov, povezanih s sloven­skim pros­torom, den­i­mo popot­ni dnevnik ogle­jskega kan­cler­ja Pao­la San­ton­i­na in knjiži­co z »Akadem­ski­mi čebe­la­mi«, nekakšn­im statu­tom, s kater­i­mi so v začetku osem­na­jste­ga sto­let­ja pred javnost stopili ljubl­jan­s­ki oper­ozi. Pose­bej rad se je lote­val antičnih romanopis­cev. Prevedel je Petron­i­jev Satirikon, Apule­jeve Meta­mor­foze in Heliodor­jeve Etiopske zgodbe. Nje­gov Sred­njeveš­ki cvet­nik smo v sem­i­nar­ju brali spro­ti, ko je še nas­ta­jal. V kratkem bo izšel nje­gov Livij, prvih pet knjig zgodov­inarskega mastodon­ta, ki v slovenšči­ni doslej še ni spre­gov­o­ril.

Pogreb bo v ponedel­jek, 23. juli­ja 2018, ob 13. uri izpred 5. poslovilne vežice na Novih Žalah v Ljubl­jani. Pro­fe­sor­ji in štu­den­ti Odd­el­ka za klasično filologi­jo vabi­mo na skup­no žal­no sejo, ki bo v sre­do, 12. sep­tem­bra 2018, ob 12.00 v nje­govi pre­daval­ni­ci 343 na Filo­zof­s­ki fakul­teti, Ašk­erče­va 2, Ljubl­jana.

Requi­escat in pace.