Simoniti

Dr. Primož Simoniti (1936–2018)

Decembra 1936, ko se je Primož Simoniti rodil na Golniku, se je Evropa že pospešeno pripravljala na novo katastrofo. Vojna, ki jo je doživel kot otrok, mu je prihranila marsikakšno iluzijo o človeški naravi. Po osnovni šoli z nemško učiteljico in njenimi pritožbami staršem (»er hat Slowenisch geschrieben«) in nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu je hodil na mariborsko klasično. V nelahkem obdobju, ko so morali z nje med grmenjem ideologov oditi Peter Božič, Polde Bibič in Jože Pučnik, pa tudi njegov sošolec in kasnejši duhovnik Jože Topolovec. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je diplomiral leta 1959.

O zagatnem vzdušju tedanje Ljubljane veliko pove anekdota iz tistega časa. Kot študent tretjega letnika je moral nekoč na policijo. Tamkajšnji uslužbenec ga je lep čas privijal, da bi mu poročal o klasičnem seminarju. Na koncu ga je brez uspeha izpustil, še prej pa zahteval, naj podpiše, da bo o srečanju molčal, sicer da ne more domov. Simoniti je nekaj časa trmaril in slednjič precej nerad podpisal. Naslednji dan je v seminarju neženirano poročal: »Klicali so me tja‐in‐tja.« Nakar se je oglasil njegov kolega: »Mene pa pred štirinajstimi dnevi.« In tretji, dosti več jih ni bilo: »Jaz moram priti pa naslednji teden.«

Novomeška izkušnja

Podobno brutalna je zgodba iz njegove prve službe, novomeške gimnazije, kjer je pri uri nekoč obravnaval Biblijo. Takoj naslednji dan se je znašel na zagovoru pri ravnateljici. »Kaj ste govorili v razredu? O tem je razpravljal občinski komite.« Toda v ta čas sodijo tudi njegove prve objave. V Novem mestu je prevedel Etiko Barucha de Spinoze. Da si je v tistem prismuknjenem svetu uspel izboriti akademsko normalnost, je bil, kot bi rekel Kavafis, nemajhen dosežek, λίγο δεν είναι.

Leta 1962 je šel za leto dni študirat v München in se moral ob vrnitvi spet otepati ustreznih organov, nato pa nekaj let delal z Marxovimi pariškimi rokopisi kot asistent na Inštitutu za sociologijo in filozofijo. Njegova mentorica je bila Alma Sodnik. Konec šestdesetih se je habilitiral na Filozofski fakulteti kot lektor in kasneje kot asistent.

Humanizem na Slovenskem

Doktoriral je leta 1978 z disertacijo »Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja«, ki je nato izšla pri Slovenski matici in je bila kasneje prevedena v nemščino. V naslednjih desetletjih je postal docent, izredni in redni profesor. Humaniste je raziskoval v Würzburgu, Heidelbergu, Marburgu, Tübingenu, Stuttgartu, Münchnu, Benetkah, Padovi in Vatikanu. Sodeloval je na znanstvenih srečanjih v Dubrovniku, Toursu, Bologni, Trstu, Padovi, Milanu in na Dunaju. Leta 2007 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Študije, ki jih je objavil, so temeljne in še vedno deležne mednarodnega odmeva. Takšna je denimo njegova bibliografija Sloveniae scriptores Latini recentioris aetatis, ki je leta 1972 izšla v Zagrebu. Najbolj znana je kritična izdaja rokopisa, ohranjenega v Nuku, Bartholomaei Arnoldi de Usingen O.S.A. Responsio contra Apologiam Philippi Melanchthonis, objavljena v Würzburgu leta 1978. Izbor njegovih razprav iz tujih znanstvenih revij, denimo o najdbi elegije renesančnega pesnika Basinija iz Parme, pa o najdbi Trubarjevega lastnega izvoda prvega dela Novega testamenta z avtorjevimi opombami, ter o ljubljanskih operozih in o knjigah iz gornjegrajske knjižnice, je leta 2007 izšel pri Slovenski matici pod naslovom Med humanisti in starimi knjigami.

Izbrušeni prevodi

V javnosti je kajpak najbolj znan po svojih briljantno izbrušenih prevodih. Po Spinozovi Etiki je od filozofskih tekstov prevedel še Descartesove Meditacije, Avguštinovo razpravo Proti akademikom in Erazmov traktat O svobodni volji. Poslovenil je vrsto zgodovinskih virov, povezanih s slovenskim prostorom, denimo popotni dnevnik oglejskega kanclerja Paola Santonina in knjižico z »Akademskimi čebelami«, nekakšnim statutom, s katerimi so v začetku osemnajstega stoletja pred javnost stopili ljubljanski operozi. Posebej rad se je loteval antičnih romanopiscev. Prevedel je Petronijev Satirikon, Apulejeve Metamorfoze in Heliodorjeve Etiopske zgodbe. Njegov Srednjeveški cvetnik smo v seminarju brali sproti, ko je še nastajal. V kratkem bo izšel njegov Livij, prvih pet knjig zgodovinarskega mastodonta, ki v slovenščini doslej še ni spregovoril.

Pogreb bo v ponedeljek, 23. julija 2018, ob 13. uri izpred 5. poslovilne vežice na Novih Žalah v Ljubljani. Profesorji in študenti Oddelka za klasično filologijo vabimo na skupno žalno sejo, ki bo v sredo, 12. septembra 2018, ob 12.00 v njegovi predavalnici 343 na Filozofski fakulteti, Aškerčeva 2, Ljubljana.

Requiescat in pace.