Šola grške paleografije

Poletna šola grške paleografije v Oxfordu

Preživljanje poletnih dni ob učenju razbiranja starih grških pisav na bizantinskih rokopisih, popoldnevov ob predavanjih strokovnjakov za pripravljanje kritičnih izdaj ter večerov v pubu ob pinti piva v skupinskem transkribiranju kakšne Aristofanove drame v rokopisu iz 10. stoletja, zgolj za veselje … Oxfordska poletna šola grške paleografije se na vsakih nekaj let odvija v okviru Fakultete za klasične študije in kolidža Lincoln. Letos je potekala med 30. julijem in 4. avgustom. Med okoli tridesetimi udeleženci je bil tudi slušatelj z ljubljanskega Oddelka za klasično filologijo, Jan Dominik Bogataj. V večini so bili izbrani doktorski ali podoktorski študentje s področij klasične filologije, patristike, teologije, bizantinologije in bibličnih študij.

Večina časa je bila namenjena intenzivnemu spoznavanju z branjem grških rokopisov iz različnih obdobij in različnih tematik. Te so segale od klasičnih avtorjev, cerkvenih očetov, bizantinskih liturgičnih besedil do strokovnih matematičnih ali farmacevtskih spisov. Poleg tega so bili na voljo tudi vodeni ogledi najpomembnejših rokopisnih zbirk v knjižnicah, kakršna je denimo Bodleian Library. Možen je bil tudi oseben študij tamkajšnjih rokopisov. Kolidž, katerega korenine segajo v 15. stoletje, se sicer odlikuje tudi po eni najstarejših še delujočih srednjeveških kuhinj na Otoku in po dobro založeni lastni knjižnici, ki je odprta do dveh zjutraj.

Širok nabor poznavalcev

Poseben pečat so pustila predavanja strokovnjakov za grško paleografijo, kot so Nigel G. Wilson, Michael Zellmann‐Rohrer, Georgi R. Parpulov, Christos Simelidis, Dimitris Skrekas … Govor je bil o še neodkritih besedilih, pripravljanju izdaj, miniaturah, drugih fizičnih značilnosti rokopisov itd. Poletna šola je priložnost, kjer lahko študentje sodelujejo v sistematičnem in neposrednem pedagoškem procesu ukvarjanja z grško paleografijo, nenazadnje zato, ker se v svetovnih knjižnicah skriva še veliko neodkritega, neurejenega in neizdanega gradiva, in spodbuda mladim raziskovalcem – saj je, kot je dejal profesor Wilson, grška paleografija vedno avantura, za katero ne veš, kam te bo pripeljala.