Preživl­jan­je polet­nih dni ob učen­ju razbi­ran­ja star­ih gršk­ih pisav na bizan­tinskih rokopisih, popold­nevov ob pre­da­van­jih strokovn­jakov za pripravl­jan­je kri­tičnih izdaj ter večerov v pubu ob pin­ti piva v skupinskem tran­skribi­ran­ju kakšne Aristo­fanove drame v rokopisu iz 10. sto­let­ja, zgolj za vesel­je … Oxford­s­ka polet­na šola grške pale­ografi­je se na vsak­ih nekaj let odvi­ja v okviru Fakul­tete za klasične študi­je in kolidža Lin­coln. Letos je potekala med 30. juli­jem in 4. avgus­tom. Med okoli tridese­ti­mi udeležen­ci je bil tudi slušatelj z ljubl­janskega Odd­el­ka za klasično filologi­jo, Jan Dominik Bogataj. V veči­ni so bili izbrani dok­tors­ki ali podok­tors­ki štu­den­t­je s področij klasične filologi­je, patris­tike, teologi­je, bizan­ti­nologi­je in bib­ličnih študij.

Veči­na časa je bila namen­je­na inten­zivne­mu spoz­na­van­ju z bran­jem gršk­ih rokopisov iz različnih obdo­bij in različnih tem­atik. Te so segale od klasičnih avtor­jev, cerkvenih oče­tov, bizan­tinskih liturgičnih besedil do strokovnih matem­atičnih ali far­ma­cevt­skih spisov. Poleg tega so bili na voljo tudi vodeni ogle­di najpomem­b­ne­jših rokopis­nih zbirk v knjižnic­ah, kakrš­na je den­i­mo Bodleian Library. Možen je bil tudi oseben študij tamka­jšn­jih rokopisov. Kolidž, katere­ga kore­nine sega­jo v 15. sto­let­je, se sicer odliku­je tudi po eni najstare­jših še delu­jočih sred­njevešk­ih kuhinj na Otoku in po dobro založeni last­ni knjižni­ci, ki je odpr­ta do dveh zju­traj.

Širok nabor poznavalcev

Poseben pečat so pusti­la pre­da­van­ja strokovn­jakov za grško pale­ografi­jo, kot so Nigel G. Wil­son, Michael Zell­mann-Rohrer, Geor­gi R. Parpulov, Chris­tos Sime­lidis, Dim­itris Skrekas … Gov­or je bil o še neod­kri­tih besedil­ih, pripravl­jan­ju izdaj, miniat­u­rah, drugih fiz­ičnih značil­nos­ti rokopisov itd. Polet­na šola je priložnost, kjer lahko štu­den­t­je sodelu­je­jo v sis­tem­atičnem in neposred­nem pedagoškem pro­ce­su ukvar­jan­ja z grško pale­ografi­jo, nenazad­nje zato, ker se v sve­tovnih knjižnic­ah skri­va še veliko neod­krite­ga, neure­jene­ga in neiz­dane­ga gradi­va, in spod­bu­da mladim razisko­val­cem – saj je, kot je dejal pro­fe­sor Wil­son, grš­ka pale­ografi­ja ved­no avan­tu­ra, za katero ne veš, kam te bo pripel­jala.