Bakhantke

Gledališče Ulysses in Evripidove Bakhantke v režiji Lenke Udovički

Prebrali smo, da se Lada Kaštelan, ki je Evripidove Bahkantke prevedla v žlahtno hrvaščino, »izrijekom distancira od feminističkoga pokreta« in da sta »život žene i ženska psiha njezina primarna preokupacija«. Nekoliko nas je zaskrbelo. Naturalistična regresija v žensko bit je nekaj, česar si leta 2018, ki ga bo gibanje #καὶ_ἐγώ tako ali drugače zaznamovalo, ne želi nihče. Pristaši feminizma ne zaradi konservativnosti takšnega pristopa. Njegovi nasprotniki zaradi njegovega svojevrstnega aktivizma kljub načelnemu strinjanju z osnovno pojmovno orodjarno takšnega pogleda najbrž še manj.

In ko so se po trdnjavi Minor na Velikem Brionu, ki ga poleti zasede gledališče Ulysses Radeta Šerbedžije in Lenke Udovički, režiserke te predstave, začeli razlegati revolucionarni Rousseaujevi citati, morda ni kazalo najbolje. Kritiški četverec z ljubljanske klasične filologije, Nena Bobovnik, Anja Božič, Jaka Klasinc in Kajetan Škraban, se je že začel zaskrbljeno spogledovati. A k sreči je tesnobno poprijemanje po denarnici preprečilo dvoje. Prvič dostopne, skoraj proletarske cene vstopnic. Te kažejo, da si gledališče svoje ime prisluži tudi po ekonomski premetenosti. Drugič pa nagel zasuk, ki je pod veščo roko režiserke Lenke Udovički preokrenil pedagoški ton prvih minut predstave k večplastnejši interpretaciji Bahkantk.

Ženske na terapiji

Predstava formalno razpade na dva dela. Najprej imamo pred seboj dvanajst žensk na skupinski terapiji. Na tej, kot skupinskim terapijam pritiče, »vsakdo lahko reče, kar želi«. In v tem laboratoriju sodobnih žensk, če se izognemo posplošujočemu singularju, res slišimo vse, kar si želimo, in vse, česar si ne. Pod površino običajnosti se razpre svet ekonomske deprivilegiranosti, vsakonočnih seksizmov, a tudi duhovitosti in prikupnih psihopatologij vsakdanjega življenja. Kljub temu pa ti domiselno spisani dialogi ne zdrsnejo na logiko nastavljanja zrcala. Pred nami razgrnejo vivisekcijo sodobnosti, ujete med resnične družbene antagonizme in njihove kozmetične popravke poceni psihologizma, poulične modrosti in horoskopa. Vse to izmenično zastopajo udeleženke seanse. A očitna je jeza, ki presega svojo normalizacijo znotraj okvira samopomoči. Jeza, ki prvo polovico počasi prevesi v drugo, v kateri lahko spremljamo natančno režirane Bakhe.

Od sodobne ženske do menad? Spuščamo se na spolzek teren. Sploh spričo zgoraj navedenih preferenc prevajalke. V okviru diskurza o naravi ženske psihe prehoda od skupine »sodobnih žensk« do ekstatičnega zbora bakhantk ne bi bilo težko speljati z namigovanjem, da je za vse skupaj kriva dobra stara iracionalnost žensk. In še Evripida povrhu! A kvaliteta predstave je ravno v tem, da ta prehod spelje premišljeno.

Politična jeza

Jeza, ki podčrtuje povezavo med prvim in drugim delom, je namreč racionalna jeza. Politična jeza, ki v sebi nosi nastavke občosti in »nagovarja« več kot le eno družbeno skupino. Vprašanja identitete, ki jih tragedija nedvomno načenja že v izvirniku, se namreč na odru postavljajo bolj kot politične kakor psihološke drame. Tako smo predstavo vsaj interpretirali sami, čeprav v nasprotju z režiserko, ki je v produkcijo vključila celo psihoanalitika. A prav politična dimenzija v najširšem smislu, torej možnost sobivanja radikalno različnih pogledov o ključnih temah skupnosti, kakršna je denimo religija, je ključna že za Evripida. Pa čeprav na to vprašanje sam odgovarja kvečjemu pesimistično, zagotovo pa ne eksplicitno. Minimalna situacija takšne nujnosti sobivanja so nenazadnje prav seanse skupin za samopomoč s svojo neznosno zapovedjo terapevtske παρρησία.

Morda je ravno takšna odprtost hkrati prednost te produkcije, ki se uspešno izogne popolni teznosti ali poduku, čeprav bi v okoliščinah, ki nas obdajajo, v to zlahka zapadla. Legitimno vprašanje je, ali je spolna determinanta predstave, ki smo jo najbolj izrazili do sedaj, ključna za razumevanje Evripida. Kot rečeno, originalna tragedija pri interpretih in bralcih sproža vrsto vprašanj. Predvsem problematiko religije in kulta, razmerja med civilizacijo in barbarizmom, racionalnim in iracionalnim. Andreja Inkret v spremni besedi k novemu prevodu Bakhantk izpostavlja tudi metateatrsko dimenzijo, ki je prav pri Bakhantkah morda še bolj izražena, saj gre za tragedijo o bogu Dionizu, ki je poleg vsega ostalega tudi bog gledališča, maske, preoblačenja in igre. Bakh konec koncev večino časa na odru igra, da je le človek.

Bakhantke in metagledališče

Ne glede na to, ali si mislimo, da je ta determinanta ključna že za »original« (če to kaj pomeni) ali pa gre za obsesijo filologov, ki je ne moremo več spregledati, je metateatrska dimenzija pomembna. Naivno bi jo bilo torej izključiti iz režijskega koncepta predstave. In ker je ena od najsplošnejših konvencij atiške tragedije, da so vse vloge igrali moški, je Lenka Udovički do neke mere predvidljivo sprejela odločitev, da bodo v njenih Bakhantkah vse vloge igrale ženske. To pa neobhodno zahteva nove režijske prijeme, za katere lahko ugotovimo, da jih je izkoristila učinkovito.

V skladu s transformativno naravno Dioniza in gledališča smo bili priča mnogim prizorom premene in preoblek. Seveda ne le Pentejeve s konca tragedije, tudi prelevitve žensk z začetka v bakhantke, pa spet v vojake itd. Prednost predstave je v tem, da so te transformacije potekale na odru, za razliko od klasičnega iluzionističnega atenskega gledališča, ko so potekale za njim. Tudi s tem je Udovički stkala metateatrsko rdečo nit svojega pristopa.

Produkciji, kjer ženskega molka pač ni bilo, je bila v okras tudi izvrstna igra Katarine Bistrović Darvaš v vlogi Dioniza ter Ivane Krizmanič v vlogi Penteja. Pa čeprav predstava pričakovano ni igrala na adut individualne virtuoznosti, ampak na ansambelsko igro in učinkovite pete dele. In ti so, ne brez pomoči sugestivnega okolja, koketirali s kultnim okoljem atiške tragedije.

Kolofon

Režija: Lenka Udovički # Prevod: Lada Kaštelan # Dramaturgija: Željka Udovičić Pleština # Gib in koreografija: Staša Zurovac # Glasba: Nigel Osborne, Davor Rocco # Kostumografija in scenografija: Bjanka Adžić Ursulov # Luč: Andrej Hajdinjak # Strokovni sodelavec – psihiater, psihoanalitik: Stanislav Matačić # Asistentka režije: Sendi Bakotić # Korepetitorka: Valnea Žauhar # Fotografije: Matija Kasaić Drakšić # Premiera: 28. julij 2018

Dioniz: Katarina Bistrović Darvaš # Pentej: Ivana Krizmanić # Kadem: Dubravka Miletić # Tejresija: Lucija Šerbedžija # Agava: Senka Bulić # Bakhe: Lucija Barišić, Hrvojka Begović, Jelena Graovac, Milica Manojlović, Dora Polić Vitez, Barbara Prpić, Urša Raukar