Pre­brali smo, da se Lada Kašte­lan, ki je Evripi­dove Bahkan­tke preved­la v žlaht­no hrvašči­no, »izri­jekom dis­tan­ci­ra od fem­i­nis­tičko­ga pokre­ta« in da sta »živ­ot žene i žen­s­ka psi­ha njez­i­na pri­mar­na preoku­paci­ja«. Neko­liko nas je zaskr­be­lo. Nat­u­ral­is­tič­na regre­si­ja v žen­sko bit je nekaj, česar si leta 2018, ki ga bo giban­je #καὶ_ἐγώ tako ali dru­gače zaz­namova­lo, ne želi nihče. Pris­taši fem­i­niz­ma ne zara­di kon­ser­v­a­tivnos­ti takšne­ga pristopa. Nje­govi nasprot­ni­ki zara­di nje­gov­e­ga svo­jevrst­ne­ga aktiviz­ma kljub načel­ne­mu strin­jan­ju z osnovno poj­movno orod­jarno takšne­ga pogle­da najbrž še manj.

In ko so se po trd­n­javi Minor na Velikem Brionu, ki ga poleti zasede gledal­išče Ulysses Rade­ta Šerbedži­je in Lenke Udovič­ki, režis­erke te pred­stave, začeli razle­gati rev­olu­cionarni Rousseau­je­vi citati, mor­da ni kaza­lo najbol­je. Kri­tiš­ki četverec z ljubl­janske klasične filologi­je, Nena Bobovnik, Anja Božič, Jaka Klas­inc in Kaje­tan Škra­ban, se je že začel zaskr­bljeno spogle­dovati. A k sreči je tes­nob­no popri­je­man­je po denar­ni­ci prepreči­lo dvo­je. Prvič dostop­ne, sko­raj pro­le­tarske cene vstop­nic. Te kaže­jo, da si gledal­išče svo­je ime pris­luži tudi po ekonom­s­ki preme­tenos­ti. Drugič pa nagel zasuk, ki je pod veščo roko režis­erke Lenke Udovič­ki preokre­nil pedagoš­ki ton prvih min­ut pred­stave k več­plas­t­ne­jši inter­pretaci­ji Bahkan­tk.

Ženske na terapiji

Pred­sta­va for­mal­no raz­pade na dva dela. Najprej imamo pred seboj dvana­jst žen­sk na skupin­s­ki ter­api­ji. Na tej, kot skupin­skim ter­api­jam pri­tiče, »vsak­do lahko reče, kar želi«. In v tem lab­o­ra­tori­ju sodob­nih žen­sk, če se izognemo pos­plošu­joče­mu sin­gu­lar­ju, res sliši­mo vse, kar si želimo, in vse, česar si ne. Pod površi­no običa­jnos­ti se razpre svet ekonomske depriv­i­le­gi­ra­nos­ti, vsakonočnih sek­siz­mov, a tudi duhovi­tosti in prikup­nih psi­hopa­tologij vsak­dan­je­ga živl­jen­ja. Kljub temu pa ti domisel­no spisani dialo­gi ne zdrsne­jo na logiko nas­tavl­jan­ja zrcala. Pred nami raz­grne­jo vivisek­ci­jo sodob­nos­ti, ujete med resnične družbene antag­o­nizme in nji­hove kozmetične popravke poceni psi­hol­o­giz­ma, poulične mod­rosti in horoskopa. Vse to izmenično zastopa­jo udeleženke seanse. A očit­na je jeza, ki pre­sega svo­jo nor­mal­izaci­jo zno­traj okvi­ra samopo­moči. Jeza, ki prvo polovi­co počasi pre­vesi v dru­go, v kateri lahko spreml­jamo natančno reži­rane Bakhe.

Od sodob­ne ženske do menad? Spuščamo se na spolzek teren. Sploh spričo zgo­raj nave­denih pref­er­enc pre­va­jalke. V okviru diskurza o nar­avi ženske psi­he pre­ho­da od skupine »sodob­nih žen­sk« do eksta­tične­ga zbo­ra bakhan­tk ne bi bilo težko spel­jati z namigo­v­an­jem, da je za vse sku­paj kri­va dobra stara ira­cional­nost žen­sk. In še Evrip­i­da povrhu! A kvalite­ta pred­stave je ravno v tem, da ta pre­hod spel­je pre­mišl­jeno.

Politična jeza

Jeza, ki podčr­tu­je poveza­vo med prvim in drugim delom, je nam­reč racional­na jeza. Poli­tič­na jeza, ki v sebi nosi nas­tavke občosti in »nago­var­ja« več kot le eno družbeno skupino. Vprašan­ja iden­titete, ki jih tragedi­ja ned­vom­no načen­ja že v izvirniku, se nam­reč na odru postavl­ja­jo bolj kot poli­tične kakor psi­hološke drame. Tako smo pred­sta­vo vsaj inter­pre­ti­rali sami, čeprav v naspro­tju z režis­erko, ki je v pro­duk­ci­jo vključi­la celo psi­hoanal­i­ti­ka. A prav poli­tič­na dimen­z­i­ja v najširšem smis­lu, torej možnost sobi­van­ja radikalno različnih pogle­dov o ključnih temah skup­nos­ti, kakrš­na je den­i­mo religi­ja, je ključ­na že za Evrip­i­da. Pa čeprav na to vprašan­je sam odgo­var­ja kveč­je­mu pes­imistično, zago­to­vo pa ne eksplic­it­no. Min­i­mal­na situaci­ja takšne nujnos­ti sobi­van­ja so nenazad­nje prav seanse skupin za samopo­moč s svo­jo neznos­no zapoved­jo ter­apevtske παρρησία.

Mor­da je ravno takš­na odprtost hkrati pred­nost te pro­duk­ci­je, ki se uspešno izogne popol­ni teznos­ti ali poduku, čeprav bi v okolišči­nah, ki nas obda­ja­jo, v to zlah­ka zapad­la. Legit­im­no vprašan­je je, ali je spol­na deter­mi­nan­ta pred­stave, ki smo jo najbolj izrazili do sedaj, ključ­na za razumevan­je Evrip­i­da. Kot rečeno, orig­i­nal­na tragedi­ja pri inter­pretih in bral­cih sproža vrsto vprašanj. Pred­vsem prob­lematiko religi­je in kul­ta, razmer­ja med civ­i­lizaci­jo in bar­bariz­mom, racional­nim in ira­cional­nim. Andre­ja Inkret v sprem­ni bese­di k nove­mu pre­vo­du Bakhan­tk izpostavl­ja tudi metateatrsko dimen­z­i­jo, ki je prav pri Bakhan­tkah mor­da še bolj izraže­na, saj gre za tragedi­jo o bogu Dion­izu, ki je poleg vsega ostale­ga tudi bog gledal­išča, maske, pre­oblačen­ja in igre. Bakh konec kon­cev veči­no časa na odru igra, da je le človek.

Bakhantke in metagledališče

Ne glede na to, ali si mis­limo, da je ta deter­mi­nan­ta ključ­na že za »orig­i­nal« (če to kaj pomeni) ali pa gre za obsesi­jo filol­o­gov, ki je ne more­mo več spre­gle­dati, je metateatrs­ka dimen­z­i­ja pomem­b­na. Naivno bi jo bilo torej izključi­ti iz reži­jskega kon­cep­ta pred­stave. In ker je ena od najs­plošne­jših kon­ven­cij atiške tragedi­je, da so vse vloge igrali moš­ki, je Lenka Udovič­ki do neke mere pred­vidlji­vo spre­jela odločitev, da bodo v njenih Bakhan­tkah vse vloge igrale ženske. To pa neob­hod­no zahte­va nove reži­jske pri­jeme, za katere lahko ugo­tovi­mo, da jih je izko­ris­ti­la učinkovi­to.

V skladu s trans­for­ma­tivno nar­avno Dion­iza in gledal­išča smo bili priča mnogim pri­zorom premene in pre­oblek. Seve­da ne le Pen­te­jeve s kon­ca tragedi­je, tudi prele­vitve žen­sk z začet­ka v bakhan­tke, pa spet v vojake itd. Pred­nost pred­stave je v tem, da so te trans­for­ma­ci­je potekale na odru, za raz­liko od klasične­ga iluzion­is­tične­ga atenskega gledal­išča, ko so potekale za njim. Tudi s tem je Udovič­ki stkala metateatrsko rdečo nit svo­je­ga pristopa.

Pro­duk­ci­ji, kjer ženskega mol­ka pač ni bilo, je bila v okras tudi izvrst­na igra Katarine Bistro­vić Dar­vaš v vlo­gi Dion­iza ter Ivane Kriz­manič v vlo­gi Pen­te­ja. Pa čeprav pred­sta­va pričako­vano ni igrala na adut indi­vid­u­alne vir­tuoznos­ti, ampak na ansam­bel­sko igro in učinkovite pete dele. In ti so, ne brez pomoči sug­es­tivne­ga okol­ja, koke­ti­rali s kult­nim okol­jem atiške tragedi­je.

Kolofon

Reži­ja: Lenka Udovič­ki # Pre­vod: Lada Kašte­lan # Dra­maturgi­ja: Želj­ka Udovičić Plešti­na # Gib in kore­ografi­ja: Staša Zurovac # Glas­ba: Nigel Osborne, Davor Roc­co # Kos­tu­mo­grafi­ja in scenografi­ja: Bjan­ka Adžić Ursulov # Luč: Andrej Hajd­in­jak # Strokovni sodelavec – psi­hi­ater, psi­hoanal­i­tik: Stanislav Matačić # Asis­ten­t­ka reži­je: Sen­di Bakotić # Korepeti­tor­ka: Val­nea Žauhar # Fotografi­je: Mati­ja Kasaić Drakšić # Pre­miera: 28. julij 2018

Dion­iz: Kata­ri­na Bistro­vić Dar­vaš # Pen­tej: Ivana Kriz­manić # Kadem: Dubrav­ka Miletić # Tejre­si­ja: Luci­ja Šerbedži­ja # Aga­va: Sen­ka Bulić # Bakhe: Luci­ja Bar­išić, Hrvo­j­ka Begov­ić, Jele­na Grao­vac, Mil­i­ca Mano­jlović, Dora Polić Vitez, Bar­bara Prpić, Urša Raukar