Od kod pri­ha­ja danes tako vsak­dan­ja bese­da “nor­ma”? Kakšne raz­like se kaže­jo med naslavl­jan­jem mošk­ih in žen­sk v indo­evrop­skih jezik­ih? S tema in še s števil­ni­mi vprašan­ji, ki sega­jo na področ­je jezikoslov­ja (eti­mologi­je, soci­ol­ingvis­tike), književnos­ti in tudi pre­vodne kri­tike, se je ukvar­jal akademik Milan Grošelj (1902–1979), klasični filolog in jezikoslovec. Pre­rez nje­gov­e­ga znanstvene­ga dela pri­naša mono­grafi­ja Izbrani spisi, tret­ja v fakul­tet­ni zbir­ki His­to­ria fac­ul­tatis, ki jo bo v ted­nu Filo­zofske fakul­tete v knji­gar­ni Kon­zor­cij za uvod pred­stavil soured­nik zbirke dr. Tone Smolej. Zbir­ka je posveče­na bliža­joči se sto­let­ni­ci Uni­verze v Ljubl­jani. O avtor­ju in nje­gov­em delu bodo spre­gov­o­rili štir­je klasični filolo­gi, akad. Kaje­tan Gan­tar, dr. Marko Mar­inčič, dr. David Movrin in dr. Nada Grošelj, ured­ni­ca mono­grafi­je.

Rojstvo v Kamniku in gimnazija v Ljubljani

Milan Grošelj se je rodil 19. sep­tem­bra 1902 v Kam­niku. Tam je ostal do svo­je­ga devete­ga leta, do kon­ca osnovne­ga šolan­ja na ljud­s­ki šoli. Ven­dar od pete­ga leta dal­je ni več živ­el doma, temveč v rejnišk­ih druži­nah, kajti dotlej je že izgu­bil oba starša. Leta 1912 se je vpisal v Ljubl­jano na pred­hod­ni­co današn­je Gim­naz­i­je Pol­jane – II. državno real­no gim­naz­i­jo, ki je bila tedaj še klasič­na. Tu je juli­ja 1920 z odliko oprav­il maturo po pred­pisih za human­is­tične gim­naz­i­je.

Študij na univerzi

Okto­bra iste­ga leta je vpisal red­ni študij klasične filologi­je in primer­jal­ne­ga jezikoslov­ja na ljubl­jan­s­ki Filo­zof­s­ki fakul­teti, takrat člani­ci Uni­verze Kral­jest­va Srbov, Hrva­tov in Slovencev. Tu je študi­ral v zimskem in polet­nem semes­tru študi­jskega leta 1920/21. Zim­s­ki semes­ter 1921/22 je preživ­el na študi­ju na Filo­zof­s­ki fakul­teti v Beogradu in zatem do kon­ca polet­ne­ga semes­tra 1924/25 spet študi­ral v Ljubl­jani. Na ljubl­janskem Odd­elku za klasično filologi­jo je v tem obdob­ju pouče­val grško in rim­sko književnost »kon­trak­tu­al­ni« (pogod­beni) red. prof. dr. Ivan Lun­jak (1847–1935). Lun­jak je bil po rodu Čeh, poprej pro­fe­sor na uni­verzah v Pet­ro­gradu, Moskvi in Ode­si.

Pri njem je Grošelj poslušal pre­da­van­ja iz zgodovine rimskega gov­orništ­va, rimskega zgodovinopis­ja, zlate – avguste­jske – in sre­brne rimske književnos­ti, rimskega epa in rimske satire. Udeleže­val se je tudi inter­pretacij in sem­i­nar­jev o pomem­b­nih delih antične književnos­ti. Največkrat je šlo za poez­i­jo – v indek­su so zabeležene Evripi­do­va tragedi­ja Mede­ja, Horaci­je­va poez­i­ja, Ili­a­da, Ovidi­jeve Hero­ide, Teren­ci­je­va komedi­ja Andria (Dek­le z Androsa), Prop­er­ci­jeve elegi­je, Vergili­je­va Enei­da. Najde pa se tudi proza, den­i­mo Demosten. Apule­je­va pravlji­ca o Amor­ju in Psi­hi je še leta pozne­je vne­mala Grošl­je­vo razisko­val­no žil­i­co in nag­n­jen­je k etnološkim študi­jam.

Oddelek v nastajanju

Jezikovne in pre­va­jalske vaje, latin­s­ki in grš­ki pros­em­i­nar, so v času nje­gov­e­ga študi­ja vodili pred­vsem hon­o­rarni sodelav­ci. To so bili dr. Josip Pipen­bach­er (1869–1949), sicer znan kot pisec sred­nješol­skih učbenikov, dr. Jože Debevec (1867–1938), avtor prve­ga slovenskega pre­vo­da celotne Božanske komedi­je in pisec prve obsežne­jše študi­je o antični dra­mi v slovenšči­ni, in Ivan Maselj, sred­nješol­s­ki pro­fe­sor, ki je bil v gim­naz­i­ji Grošl­jev razred­nik. Leta 1923 se je zaposlil na odd­elku dr. Fran Bradač (1885–1970), plodovit pre­va­jalec in slo­varopisec, in kot docent zasedel kat­e­dro za gršči­no. Pre­daval je atiško dramo, grško liriko, sklad­njo grškega jezi­ka, helenis­tično književnost ter vodil sem­i­nar­je o Ilia­di, Ajshilovi in Evripi­dovi tragedi­ji in Aristo­fanovi komedi­ji.

Za poudar­jeno jezikoslovno zan­i­man­je, ki ga je na svo­ji znanstveni poti pozne­je pokazal Milan Grošelj, pa ni brez pom­e­na, da je leta 1922 začel s pre­da­van­ji na primer­jal­nem jezikoslovju doc. dr. Karel Oštir (1888–1973). Pozne­jše­ga akademi­ka je Grošelj zara­di jezikoslovne­ga znan­ja vse živl­jen­je visoko cenil in kot štu­dent poslušal vse do diplome. Oštir je imel širok razpon pre­da­vanj, od indo­evropske slovnice do predin­do­evropskega glasoslov­ja in besedišča ter litovskega sem­i­nar­ja.

Interdisciplinarnost

Kot je razvid­no iz Grošl­jeve­ga indek­sa, je poslušal tudi pre­da­van­ja na drugih odd­elk­ih. Nekat­era, den­i­mo pri pro­fe­sor­ju ped­a­gogike Kar­lu Ozval­du, so bila pedagoš­ka. Naj­jas­ne­je pa se iz sez­na­ma inskrip­cij izlušči­ta zan­i­man­je za antično umet­nost in arhe­ologi­jo. (Kot pre­da­vatel­ja sta vpisana Josip Man­tu­ani, umet­nos­t­ni in glas­beni zgodov­inar in arhe­olog, in Vojeslav Molè, prav tako umet­nos­t­ni zgodov­inar in arhe­olog.) Očit­no je tudi zan­i­man­je za fran­cosko in sloven­sko književnost.

S področ­ja književnos­ti so kot pre­da­vatelji vpisani Frid­erik Juvančič, slovničar in – zlasti dram­s­ki – pre­va­jalec; Lucien Tes­nière, zna­menit fran­cos­ki jezikoslovec; lek­tor fran­coskega jezi­ka René Mar­tel; ter lit­er­ar­na zgodov­inar­ja France Kidrič in Ivan Pri­jatelj. Ena­ka podo­ba se izriše iz Grošl­jeve­ga beogra­jskega indek­sa. V Beogradu je poleg klasičnofilološk­ih in zgodovin­skih pred­me­tov (pre­da­vatel­ja Niko­la Vulić, Veselin Čajkanović) poslušal tudi pre­da­van­ja iz fran­coske in nemške književnos­ti ter litovščine.

Feb­ru­ar­ja 1925 je Grošelj z odliko oprav­il filo­zof­sko-pedagoš­ki predi­zpit pred izpit­no komisi­jo ljubl­janske Filo­zofske fakul­tete. Juni­ja se je pri­jav­il k diplo­mi ali »usposobljenos­t­ne­mu izpitu«, ki je diplo­man­tu omogočal pouk lat­inščine in grščine v vseh razredih sred­njih šol. Nje­govi »domači nalo­gi«, diplom­s­ki nalo­gi ali – po bolon­jskem sis­te­mu – mag­istrs­ki deli sta bili spre­jeti. (»De Ciri Pseudovergiliana com­men­ta­tio« za lat­inšči­no in »Raz­li­ka med εἰ s futur­om in ἐάν s kon­junk­tivom v Evripi­dovih dramah« za gršči­no.) Nato je juni­ja 1925 z odliko oprav­il klavzurne in ustne izpite iz obeh pred­me­tov.

Izpopolnjevanje v Parizu in poučevanje

Po diplo­mi se je s štipendi­jo ljubl­janske uni­verze eno leto izpopol­nje­val v Parizu na Sor­boni (Uni­ver­sité de Paris), Col­lège de France in École pra­tique des Hautes Études pri neka­ter­ih vodil­nih jezikoslov­cih tis­te­ga časa. Najde­mo ga pri Antoinu Meil­letu, Alfre­du Ernoutu, Jose­phu Vendryè­su in pri gre­cis­tu Mau­riceu Croise­tu.

Po vrnitvi je službo­val kot sred­nješol­s­ki pro­fe­sor na gim­naz­i­ji v Srem­skih Karlov­cih, gim­naz­i­ji v Prilepu in naposled Klasični gim­naz­i­ji v Mari­boru. Leta 1936 je prišel na Klasično gim­naz­i­jo v Ljubl­jani. Pro­fe­sors­ki službi se je po priče­van­jih nje­gov­ih nek­dan­jih dijakov posvečal z vso zavze­tostjo. V tem času je sam ali s sodelav­ci priprav­il obsežno komen­ti­rane šolske izda­je latin­skih avtor­jev, ki so bili na pro­gra­mu v gim­naz­i­ji. (Salusti­ja, Cicerona, Ovidi­ja, pis­ma Plin­i­ja mla­jše­ga, pozne­je še Taci­ta in Horaci­ja.) Še danes so edine, ki so dijakom in štu­den­tom lat­inščine na voljo v slovenšči­ni.

Pismo prijatelju

V pis­mu pri­jatelju pravniku Oktavi­ju Čeku, dati­ranem feb­ru­ar­ja 1927 v Srem­skih Karlov­cih, je razmišl­jal o načr­tih za izda­jan­je sloven­skih komen­tar­jev h klasičn­im avtor­jem.

Zad­nje čase sem mno­go razmišl­jal o vred­nos­ti že ene­ga samega člove­ka in skle­nil sem nekaj male­ga tudi zase. Sicer je tudi meni težko gov­oriti o sebi, toda naj bo: s tem pre­vza­mem nekako obveznost, da namero izve­dem. Hočem sprav­i­ti na noge nekako društ­vo, ki bi – o groza! – skr­be­lo za izda­jo sloven­skih komen­tar­jev latin­skih in gršk­ih klasikov. Neko malo delo sem že začel. Ško­da, da nisem v Ljubl­jani, da bi laž­je zbadal naše zas­pane filologe, ki – razen prof. Sovré­ta – prav niče­sar ne dela­jo; mogoče sem malo pre­hud; pa to je včasih celo dobro. – Za sedaj torej mis­lim na to; druge mis­li »visoko­leteče« sem pokopal. […] Kljub temu ali vprav zara­di tega bi pa rad vsaj nekaj sto­ril: konec kon­cev, če ses­tavim iz vseh mogočih knjig par dobrih komen­tar­jev, vsaj voljo pokažem in mi bomo imeli nekaj, česar dosedaj nis­mo imeli.

Še eno »važno« stvar sem »odkril«: dosedaj sem samo pre­bi­ral. Toda to s človekom tudi propade ali pa ima koristi od tega le malo lju­di. Zato je bol­je, da po obveznih študi­jah človek vzame v roko eno samo stvar in se tej posveti. Le na ta način more nekaj znati in zato tudi nekaj koris­ti­ti. […] Res je, da se je tre­ba za to žrtvo­vati, ker se duševno obzor­je zoži, toda to je edi­na pot – vsaj za navadne smrt­nike. Eno leto sem sicer že zamudil – zlasti v Parizu bi bil lahko pre­cej naprav­il –, toda mis­lim, da se dà še pre­cej naprav­i­ti, vsaj dok­ler sem še mlad in malo – ide­alen.

Doktorat in docentura

Vzpored­no s pouče­van­jem in s tem poveza­n­i­mi dejavnos­t­mi je Milan Grošelj delo­val tudi na znanstven­em področju. Juni­ja 1934 je na Filo­zof­s­ki fakul­teti Uni­verze v Ljubl­jani, tedan­je Uni­verze kral­ja Alek­san­dra I., pod men­torstvom Frana Bradača in Kar­la Oštir­ja dosegel dok­torat z dis­ertaci­jo »Iz sin­takse latinskega gene­ti­va in dati­va«.

Od leta 1935 do 1940 je poleg polne zaposlitve na gim­naz­i­ji hon­o­rarno pre­daval na fakul­teti, dok­ler ni bil mar­ca 1940 nas­tavl­jen kot docent. Z let­nih sez­namov pre­da­vanj, ki so potekala na uni­verzi, je mogoče razbrati, katere pred­mete je pre­daval. Prvič je omen­jen v polet­nem semes­tru 1935/36, ko je kot hon­o­rarni pre­da­vatelj ob dr. Franu Bradaču, docen­tu na grš­ki kat­edri, in dveh hon­o­rarnih sodelav­cih, gim­naz­i­jskem pro­fe­sor­ju dr. Ivanu Arne­jcu (1876–1936) in dr. Josipu Pipen­bacher­ju, pre­daval Sin­tak­so sklonov klasičnih jezikov. Vodil je tudi latin­s­ki pros­em­i­nar in sem­i­nar, na katerem je s štu­den­ti bral in pre­de­lo­val rimskega zgodovinopis­ca Salusti­ja. Tako pri Sin­tak­si sklonov kakor pri sem­i­nar­ju iz Salusti­ja je v sez­na­mu pre­da­vanj prip­isana zabelež­ka »nadal­je­van­je«. Oba pred­meta je zato najver­jet­ne­je pouče­val že v zimskem semes­tru, čeprav to v sez­na­mu pre­da­vanj ni zapisano.

Raznolika predavanja

V nasled­njih letih (od 1936/37 do 1939/40) so se zvrsti­la pre­da­van­ja z različnih področij rimske književnos­ti, ki jih je poglabl­jal z izborom sem­i­narskega čti­va. To so Pre­gled rimskega zgodovinskega slovst­va, pospreml­jen z bran­jem zgodov­inar­ja Taci­ta (a tudi elegi­ka Prop­er­ci­ja) pri sem­i­nar­ju; Rim­s­ki epos, pospreml­jen s sem­i­nar­jem o Vergili­ju (in Petron­i­jevem Satirikonu); Horaci­je­va dela in sem­i­nar o Horaci­ju; Rim­s­ka dra­ma in sem­i­nar o Plav­tovi komedi­ji Miles glo­rio­sus (Bahavi vojščak). V zimskem semes­tru 1939/40 se spet pojavi His­torič­na sin­tak­sa latin­skih sklonov. V istem semes­tru je vodil sem­i­nar o pravlji­ci o Amor­ju in Psi­hi, vključeni v Apule­jev roman Meta­mor­foze ali Zlati osel. O tej je napisal tudi obsežen etnološ­ki članek.

V polet­nem semes­tru 1939/40 je pri pre­da­van­jih prišla na vrsto še Zgodov­ina rimskega gov­orništ­va, ki jo je pri sem­i­nar­ju spreml­jala his­torič­na sin­tak­sa latinskega jezi­ka. O teh temah je pre­daval v vsej svo­ji pro­fe­sors­ki kari­eri, seve­da pa jim je postopo­ma doda­jal še nove. Med nji­mi najde­mo sin­tak­so latinskega glago­la, rim­sko liriko, Tac­i­tov jezik in v letu 1950/51 še povsem nov pred­met, Uvod v klasično filologi­jo. Po potre­bi je pre­daval tudi grško književnost – grško dra­matiko, epiko, liriko, his­to­ri­ografi­jo – in še kot red­ni pro­fe­sor vodil latinske ali grške sem­i­nar­je in pros­em­i­nar­je.

Vojna in okupacija

Mar­ca 1940 je bil Milan Grošelj naposled postavl­jen za red­ne­ga docen­ta na Filo­zof­s­ki fakul­teti. Apri­la 1940 je bil razrešen službe na ljubl­jan­s­ki Klasični gim­naz­i­ji in je nastopil docen­turo. Že nasled­nje študi­jsko leto, 1941/42, je zaz­namovala ital­i­jan­s­ka in pozne­je nemš­ka oku­paci­ja. Sez­na­mi pre­da­vanj med letoma 1941 in 1943 so natis­njeni v ital­i­janšči­ni, tri­je semes­tri po ital­i­jan­s­ki kapit­u­laciji, nam­reč polet­ni semes­ter 1943/44 in oba semes­tra 1944/45, po vsem videzu celo man­jka­jo.

Jan­u­ar­ja 1946 je bil postavl­jen za izred­ne­ga pro­fe­sor­ja in mar­ca 1950 za red­ne­ga, iste­ga leta je postal tudi fakul­tet­ni dekan, ven­dar je to funkci­jo opravl­jal zgolj eno študi­jsko leto (1950/51). Zan­imi­vo je, da je od leta 1959/60 do upoko­jitve red­no pre­daval tudi na Odd­elku za ger­man­is­tiko in bil nekaj časa ger­man­is­tični pred­sto­jnik. Kot jezikoslovec je bil nam­reč usposobljen za pouk Uvo­da v ger­man­sko filologi­jo, pozne­je preimen­o­vane­ga v Uvod v študij ger­man­skih jezikov. Leta 1958 ga je SAZU izvo­lila za dopis­ne­ga člana, leta 1977 je spre­jel še red­no članst­vo.

Uredniško delo

Leta 1967 se je upoko­jil, ven­dar je še ved­no sode­lo­val pri ure­jan­ju revi­je Lin­guis­ti­ca. Kot član medakademi­jskega odb­o­ra je sode­lo­val pri ses­tavl­jan­ju slo­var­jev sred­njeveške in novoveške lat­inščine, ki ju je za ozeml­je tedan­je Jugoslav­i­je pripravl­jala zagre­bš­ka akademi­ja. Prvi slo­var, Lex­i­con latini­tatis medii aevi Iugoslavi­ae, je začel v snopičih izha­jati v Zagre­bu leta 1969. V knjižni obli­ki je izšel v dveh zvezk­ih leta 1973 in 1978.

Dru­gi pro­jekt, Lex­i­con latini­tatis recen­tioris aetatis Iugoslavi­ae, pa kljub obsežn­im pripravam in delo­ma že opravl­jen­e­mu delu nikoli ni bil izpel­jan do kon­ca. V zvezi s tem slo­varskim delom je Grošelj v revi­ji Lin­guis­ti­ca 15, št. 1, 1975, in 17, št. 1, 1978, objav­il svo­ja posled­n­ja znanstve­na prispev­ka. Poskusil je dog­nati pravilne oblike in razlage za izbrane težavne ali nepravilne lekseme iz sred­njeveške pis­menos­ti. Dvana­jst let po upoko­jitvi, 12. feb­ru­ar­ja 1979, je umrl.

Učenci in nasledniki

V času svo­je­ga delo­van­ja kot dol­go­let­ni pred­sto­jnik Odd­el­ka za klasično filologi­jo je Milan Grošelj odločil­no obliko­val ta študij na ljubl­jan­s­ki Filo­zof­s­ki fakul­teti in ga dvi­g­nil na visoko raven. To mu je uspe­lo kljub števil­nim udarcem, ki sta jih zadala sloven­s­ki klasični filologi­ji voj­na (klasično knjižni­co je sko­raj v celoti uniči­lo goreče nemško leta­lo, ki je str­moglav­i­lo nan­jo) in vse slabši položaj klasičnih jezikov po vojni. Nje­govi učen­ci in štu­den­t­je še danes poudar­ja­jo bogast­vo, dožive­tost in zavidlji­vo strokovno raven nje­gov­ih pre­da­vanj in sem­i­nar­jev, nič manj pa tudi nje­go­vo oseb­no zavze­tost za slušatel­je. Iz nje­gove šole so izšli vodil­ni sloven­s­ki klasični filolo­gi, kot so akademik prof. dr. Kaje­tan Gan­tar, akademik prof. dr. Pri­mož Simoni­ti in prof. dr. Eri­ka Mihevc-Gabrovec.

Sledi in odmevi

V svo­ji skr­bi za znanstveni tisk in druge oblike znanstvene­ga delo­van­ja je bil med ustanovitelji in dol­go­let­ni­mi ured­ni­ki znanstvene revi­je Lin­guis­ti­ca, ki izha­ja na Filo­zof­s­ki fakul­teti, in Žive antike v Skopju. Bil je soured­nik dveh Zbornikov Filo­zofske fakul­tete (1950, 1955) in – sku­paj z roman­is­tom Stankom Škerl­jem – eden od pobud­nikov Lingvis­tične­ga krož­ka na fakul­teti. Krožek je bil ustanovl­jen maja 1953 po zgle­du praškega in zagre­bškega lingvis­tične­ga krož­ka. Red­na srečan­ja ima še danes. Milan Grošelj je bil dejaven tudi med­nar­o­d­no, saj je bil ustanovni član in nato član širše­ga odb­o­ra obnovl­jene Indoger­man­is­che Gesellschaft, najpomem­b­ne­jše sve­tovne orga­ni­zaci­je jezikoslovcev.

V spomin na živl­jen­je in delo tega slovenskega znanstveni­ka in ped­a­goga že vse od leta 2009, od tridesetlet­nice nje­gove smr­ti, Društ­vo za antične in human­is­tične študi­je Sloveni­je vsako leto prire­di inter­dis­ci­pli­narni znanstveni sim­poz­ij. Prvi tri­je »Grošl­je­vi sim­poz­i­ji« (2009, 2010, 2011) so potekali v pros­torih nje­gove rojstne hiše, obnovl­jene­ga Mal­o­gra­jskega dvo­ra v Kam­niku, na katerem od leta 2009 visi tudi spomin­s­ka plošča. Od leta 2012 dal­je pa sim­poz­i­ji (2012, 2013, 2014, 2015 in 2017) poteka­jo v pros­torih ZRC SAZU v Ljubl­jani, v soor­ga­ni­zaci­ji Inšti­tu­ta za arhe­ologi­jo ZRC SAZU.

(Povze­to iz uvo­da)

Knji­ga Milan Grošelj: Izbrani spisi obsega izbor Grošl­je­vih najbolj inven­tivnih prispevkov, ki so bili doslej dostop­ni zgolj razpršeno. V prvem, bio­bib­li­ografskem delu se zvrsti­jo nje­gov živl­jen­jepis, opis znanstvene­ga delo­van­ja in bib­li­ografi­ja. V drugem delu sledi­jo član­ki iz znanstvenih in strokovnih pub­likacij, sub­tilne poglo­bitve v stilis­tiko v antični prozi in poez­i­ji in eti­mološke študi­je.  Dostop­na je v vseh bol­je založenih knji­gar­nah in na sple­tu.