Grošelj

O Milanu Grošlju v Konzorciju – v ponedeljek, 24. septembra, ob 18h

Od kod prihaja danes tako vsakdanja beseda »norma«? Kakšne razlike se kažejo med naslavljanjem moških in žensk v indoevropskih jezikih? S tema in še s številnimi vprašanji, ki segajo na področje jezikoslovja (etimologije, sociolingvistike), književnosti in tudi prevodne kritike, se je ukvarjal akademik Milan Grošelj (1902–1979), klasični filolog in jezikoslovec. Prerez njegovega znanstvenega dela prinaša monografija Izbrani spisi, tretja v fakultetni zbirki Historia facultatis, ki jo bo v tednu Filozofske fakultete v knjigarni Konzorcij za uvod predstavil sourednik zbirke dr. Tone Smolej. Zbirka je posvečena bližajoči se stoletnici Univerze v Ljubljani. O avtorju in njegovem delu bodo spregovorili štirje klasični filologi, akad. Kajetan Gantar, dr. Marko Marinčič, dr. David Movrin in dr. Nada Grošelj, urednica monografije.

Rojstvo v Kamniku in gimnazija v Ljubljani

Milan Grošelj se je rodil 19. septembra 1902 v Kamniku. Tam je ostal do svojega devetega leta, do konca osnovnega šolanja na ljudski šoli. Vendar od petega leta dalje ni več živel doma, temveč v rejniških družinah, kajti dotlej je že izgubil oba starša. Leta 1912 se je vpisal v Ljubljano na predhodnico današnje Gimnazije Poljane – II. državno realno gimnazijo, ki je bila tedaj še klasična. Tu je julija 1920 z odliko opravil maturo po predpisih za humanistične gimnazije.

Študij na univerzi

Oktobra istega leta je vpisal redni študij klasične filologije in primerjalnega jezikoslovja na ljubljanski Filozofski fakulteti, takrat članici Univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tu je študiral v zimskem in poletnem semestru študijskega leta 1920/21. Zimski semester 1921/22 je preživel na študiju na Filozofski fakulteti v Beogradu in zatem do konca poletnega semestra 1924/25 spet študiral v Ljubljani. Na ljubljanskem Oddelku za klasično filologijo je v tem obdobju poučeval grško in rimsko književnost »kontraktualni« (pogodbeni) red. prof. dr. Ivan Lunjak (1847–1935). Lunjak je bil po rodu Čeh, poprej profesor na univerzah v Petrogradu, Moskvi in Odesi.

Pri njem je Grošelj poslušal predavanja iz zgodovine rimskega govorništva, rimskega zgodovinopisja, zlate – avgustejske – in srebrne rimske književnosti, rimskega epa in rimske satire. Udeleževal se je tudi interpretacij in seminarjev o pomembnih delih antične književnosti. Največkrat je šlo za poezijo – v indeksu so zabeležene Evripidova tragedija Medeja, Horacijeva poezija, Iliada, Ovidijeve Heroide, Terencijeva komedija Andria (Dekle z Androsa), Propercijeve elegije, Vergilijeva Eneida. Najde pa se tudi proza, denimo Demosten. Apulejeva pravljica o Amorju in Psihi je še leta pozneje vnemala Grošljevo raziskovalno žilico in nagnjenje k etnološkim študijam.

Oddelek v nastajanju

Jezikovne in prevajalske vaje, latinski in grški proseminar, so v času njegovega študija vodili predvsem honorarni sodelavci. To so bili dr. Josip Pipenbacher (1869–1949), sicer znan kot pisec srednješolskih učbenikov, dr. Jože Debevec (1867–1938), avtor prvega slovenskega prevoda celotne Božanske komedije in pisec prve obsežnejše študije o antični drami v slovenščini, in Ivan Maselj, srednješolski profesor, ki je bil v gimnaziji Grošljev razrednik. Leta 1923 se je zaposlil na oddelku dr. Fran Bradač (1885–1970), plodovit prevajalec in slovaropisec, in kot docent zasedel katedro za grščino. Predaval je atiško dramo, grško liriko, skladnjo grškega jezika, helenistično književnost ter vodil seminarje o Iliadi, Ajshilovi in Evripidovi tragediji in Aristofanovi komediji.

Za poudarjeno jezikoslovno zanimanje, ki ga je na svoji znanstveni poti pozneje pokazal Milan Grošelj, pa ni brez pomena, da je leta 1922 začel s predavanji na primerjalnem jezikoslovju doc. dr. Karel Oštir (1888–1973). Poznejšega akademika je Grošelj zaradi jezikoslovnega znanja vse življenje visoko cenil in kot študent poslušal vse do diplome. Oštir je imel širok razpon predavanj, od indoevropske slovnice do predindoevropskega glasoslovja in besedišča ter litovskega seminarja.

Interdisciplinarnost

Kot je razvidno iz Grošljevega indeksa, je poslušal tudi predavanja na drugih oddelkih. Nekatera, denimo pri profesorju pedagogike Karlu Ozvaldu, so bila pedagoška. Najjasneje pa se iz seznama inskripcij izluščita zanimanje za antično umetnost in arheologijo. (Kot predavatelja sta vpisana Josip Mantuani, umetnostni in glasbeni zgodovinar in arheolog, in Vojeslav Molè, prav tako umetnostni zgodovinar in arheolog.) Očitno je tudi zanimanje za francosko in slovensko književnost.

S področja književnosti so kot predavatelji vpisani Friderik Juvančič, slovničar in – zlasti dramski – prevajalec; Lucien Tesnière, znamenit francoski jezikoslovec; lektor francoskega jezika René Martel; ter literarna zgodovinarja France Kidrič in Ivan Prijatelj. Enaka podoba se izriše iz Grošljevega beograjskega indeksa. V Beogradu je poleg klasičnofiloloških in zgodovinskih predmetov (predavatelja Nikola Vulić, Veselin Čajkanović) poslušal tudi predavanja iz francoske in nemške književnosti ter litovščine.

Februarja 1925 je Grošelj z odliko opravil filozofsko‐pedagoški predizpit pred izpitno komisijo ljubljanske Filozofske fakultete. Junija se je prijavil k diplomi ali »usposobljenostnemu izpitu«, ki je diplomantu omogočal pouk latinščine in grščine v vseh razredih srednjih šol. Njegovi »domači nalogi«, diplomski nalogi ali – po bolonjskem sistemu – magistrski deli sta bili sprejeti. (»De Ciri Pseudovergiliana commentatio« za latinščino in »Razlika med εἰ s futurom in ἐάν s konjunktivom v Evripidovih dramah« za grščino.) Nato je junija 1925 z odliko opravil klavzurne in ustne izpite iz obeh predmetov.

Izpopolnjevanje v Parizu in poučevanje

Po diplomi se je s štipendijo ljubljanske univerze eno leto izpopolnjeval v Parizu na Sorboni (Université de Paris), Collège de France in École pratique des Hautes Études pri nekaterih vodilnih jezikoslovcih tistega časa. Najdemo ga pri Antoinu Meilletu, Alfredu Ernoutu, Josephu Vendryèsu in pri grecistu Mauriceu Croisetu.

Po vrnitvi je služboval kot srednješolski profesor na gimnaziji v Sremskih Karlovcih, gimnaziji v Prilepu in naposled Klasični gimnaziji v Mariboru. Leta 1936 je prišel na Klasično gimnazijo v Ljubljani. Profesorski službi se je po pričevanjih njegovih nekdanjih dijakov posvečal z vso zavzetostjo. V tem času je sam ali s sodelavci pripravil obsežno komentirane šolske izdaje latinskih avtorjev, ki so bili na programu v gimnaziji. (Salustija, Cicerona, Ovidija, pisma Plinija mlajšega, pozneje še Tacita in Horacija.) Še danes so edine, ki so dijakom in študentom latinščine na voljo v slovenščini.

Pismo prijatelju

V pismu prijatelju pravniku Oktaviju Čeku, datiranem februarja 1927 v Sremskih Karlovcih, je razmišljal o načrtih za izdajanje slovenskih komentarjev h klasičnim avtorjem.

Zadnje čase sem mnogo razmišljal o vrednosti že enega samega človeka in sklenil sem nekaj malega tudi zase. Sicer je tudi meni težko govoriti o sebi, toda naj bo: s tem prevzamem nekako obveznost, da namero izvedem. Hočem spraviti na noge nekako društvo, ki bi – o groza! – skrbelo za izdajo slovenskih komentarjev latinskih in grških klasikov. Neko malo delo sem že začel. Škoda, da nisem v Ljubljani, da bi lažje zbadal naše zaspane filologe, ki – razen prof. Sovréta – prav ničesar ne delajo; mogoče sem malo prehud; pa to je včasih celo dobro. – Za sedaj torej mislim na to; druge misli »visokoleteče« sem pokopal. […] Kljub temu ali vprav zaradi tega bi pa rad vsaj nekaj storil: konec koncev, če sestavim iz vseh mogočih knjig par dobrih komentarjev, vsaj voljo pokažem in mi bomo imeli nekaj, česar dosedaj nismo imeli.

Še eno »važno« stvar sem »odkril«: dosedaj sem samo prebiral. Toda to s človekom tudi propade ali pa ima koristi od tega le malo ljudi. Zato je bolje, da po obveznih študijah človek vzame v roko eno samo stvar in se tej posveti. Le na ta način more nekaj znati in zato tudi nekaj koristiti. […] Res je, da se je treba za to žrtvovati, ker se duševno obzorje zoži, toda to je edina pot – vsaj za navadne smrtnike. Eno leto sem sicer že zamudil – zlasti v Parizu bi bil lahko precej napravil –, toda mislim, da se dà še precej napraviti, vsaj dokler sem še mlad in malo – idealen.

Doktorat in docentura

Vzporedno s poučevanjem in s tem povezanimi dejavnostmi je Milan Grošelj deloval tudi na znanstvenem področju. Junija 1934 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, tedanje Univerze kralja Aleksandra I., pod mentorstvom Frana Bradača in Karla Oštirja dosegel doktorat z disertacijo »Iz sintakse latinskega genetiva in dativa«.

Od leta 1935 do 1940 je poleg polne zaposlitve na gimnaziji honorarno predaval na fakulteti, dokler ni bil marca 1940 nastavljen kot docent. Z letnih seznamov predavanj, ki so potekala na univerzi, je mogoče razbrati, katere predmete je predaval. Prvič je omenjen v poletnem semestru 1935/36, ko je kot honorarni predavatelj ob dr. Franu Bradaču, docentu na grški katedri, in dveh honorarnih sodelavcih, gimnazijskem profesorju dr. Ivanu Arnejcu (1876–1936) in dr. Josipu Pipenbacherju, predaval Sintakso sklonov klasičnih jezikov. Vodil je tudi latinski proseminar in seminar, na katerem je s študenti bral in predeloval rimskega zgodovinopisca Salustija. Tako pri Sintaksi sklonov kakor pri seminarju iz Salustija je v seznamu predavanj pripisana zabeležka »nadaljevanje«. Oba predmeta je zato najverjetneje poučeval že v zimskem semestru, čeprav to v seznamu predavanj ni zapisano.

Raznolika predavanja

V naslednjih letih (od 1936/37 do 1939/40) so se zvrstila predavanja z različnih področij rimske književnosti, ki jih je poglabljal z izborom seminarskega čtiva. To so Pregled rimskega zgodovinskega slovstva, pospremljen z branjem zgodovinarja Tacita (a tudi elegika Propercija) pri seminarju; Rimski epos, pospremljen s seminarjem o Vergiliju (in Petronijevem Satirikonu); Horacijeva dela in seminar o Horaciju; Rimska drama in seminar o Plavtovi komediji Miles gloriosus (Bahavi vojščak). V zimskem semestru 1939/40 se spet pojavi Historična sintaksa latinskih sklonov. V istem semestru je vodil seminar o pravljici o Amorju in Psihi, vključeni v Apulejev roman Metamorfoze ali Zlati osel. O tej je napisal tudi obsežen etnološki članek.

V poletnem semestru 1939/40 je pri predavanjih prišla na vrsto še Zgodovina rimskega govorništva, ki jo je pri seminarju spremljala historična sintaksa latinskega jezika. O teh temah je predaval v vsej svoji profesorski karieri, seveda pa jim je postopoma dodajal še nove. Med njimi najdemo sintakso latinskega glagola, rimsko liriko, Tacitov jezik in v letu 1950/51 še povsem nov predmet, Uvod v klasično filologijo. Po potrebi je predaval tudi grško književnost – grško dramatiko, epiko, liriko, historiografijo – in še kot redni profesor vodil latinske ali grške seminarje in proseminarje.

Vojna in okupacija

Marca 1940 je bil Milan Grošelj naposled postavljen za rednega docenta na Filozofski fakulteti. Aprila 1940 je bil razrešen službe na ljubljanski Klasični gimnaziji in je nastopil docenturo. Že naslednje študijsko leto, 1941/42, je zaznamovala italijanska in pozneje nemška okupacija. Seznami predavanj med letoma 1941 in 1943 so natisnjeni v italijanščini, trije semestri po italijanski kapitulaciji, namreč poletni semester 1943/44 in oba semestra 1944/45, po vsem videzu celo manjkajo.

Januarja 1946 je bil postavljen za izrednega profesorja in marca 1950 za rednega, istega leta je postal tudi fakultetni dekan, vendar je to funkcijo opravljal zgolj eno študijsko leto (1950÷51). Zanimivo je, da je od leta 1959/60 do upokojitve redno predaval tudi na Oddelku za germanistiko in bil nekaj časa germanistični predstojnik. Kot jezikoslovec je bil namreč usposobljen za pouk Uvoda v germansko filologijo, pozneje preimenovanega v Uvod v študij germanskih jezikov. Leta 1958 ga je SAZU izvolila za dopisnega člana, leta 1977 je sprejel še redno članstvo.

Uredniško delo

Leta 1967 se je upokojil, vendar je še vedno sodeloval pri urejanju revije Linguistica. Kot član medakademijskega odbora je sodeloval pri sestavljanju slovarjev srednjeveške in novoveške latinščine, ki ju je za ozemlje tedanje Jugoslavije pripravljala zagrebška akademija. Prvi slovar, Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae, je začel v snopičih izhajati v Zagrebu leta 1969. V knjižni obliki je izšel v dveh zvezkih leta 1973 in 1978.

Drugi projekt, Lexicon latinitatis recentioris aetatis Iugoslaviae, pa kljub obsežnim pripravam in deloma že opravljenemu delu nikoli ni bil izpeljan do konca. V zvezi s tem slovarskim delom je Grošelj v reviji Linguistica 15, št. 1, 1975, in 17, št. 1, 1978, objavil svoja poslednja znanstvena prispevka. Poskusil je dognati pravilne oblike in razlage za izbrane težavne ali nepravilne lekseme iz srednjeveške pismenosti. Dvanajst let po upokojitvi, 12. februarja 1979, je umrl.

Učenci in nasledniki

V času svojega delovanja kot dolgoletni predstojnik Oddelka za klasično filologijo je Milan Grošelj odločilno oblikoval ta študij na ljubljanski Filozofski fakulteti in ga dvignil na visoko raven. To mu je uspelo kljub številnim udarcem, ki sta jih zadala slovenski klasični filologiji vojna (klasično knjižnico je skoraj v celoti uničilo goreče nemško letalo, ki je strmoglavilo nanjo) in vse slabši položaj klasičnih jezikov po vojni. Njegovi učenci in študentje še danes poudarjajo bogastvo, doživetost in zavidljivo strokovno raven njegovih predavanj in seminarjev, nič manj pa tudi njegovo osebno zavzetost za slušatelje. Iz njegove šole so izšli vodilni slovenski klasični filologi, kot so akademik prof. dr. Kajetan Gantar, akademik prof. dr. Primož Simoniti in prof. dr. Erika Mihevc‐Gabrovec.

Sledi in odmevi

V svoji skrbi za znanstveni tisk in druge oblike znanstvenega delovanja je bil med ustanovitelji in dolgoletnimi uredniki znanstvene revije Linguistica, ki izhaja na Filozofski fakulteti, in Žive antike v Skopju. Bil je sourednik dveh Zbornikov Filozofske fakultete (1950, 1955) in – skupaj z romanistom Stankom Škerljem – eden od pobudnikov Lingvističnega krožka na fakulteti. Krožek je bil ustanovljen maja 1953 po zgledu praškega in zagrebškega lingvističnega krožka. Redna srečanja ima še danes. Milan Grošelj je bil dejaven tudi mednarodno, saj je bil ustanovni član in nato član širšega odbora obnovljene Indogermanische Gesellschaft, najpomembnejše svetovne organizacije jezikoslovcev.

V spomin na življenje in delo tega slovenskega znanstvenika in pedagoga že vse od leta 2009, od tridesetletnice njegove smrti, Društvo za antične in humanistične študije Slovenije vsako leto priredi interdisciplinarni znanstveni simpozij. Prvi trije »Grošljevi simpoziji« (2009, 2010, 2011) so potekali v prostorih njegove rojstne hiše, obnovljenega Malograjskega dvora v Kamniku, na katerem od leta 2009 visi tudi spominska plošča. Od leta 2012 dalje pa simpoziji (2012, 2013, 2014, 2015 in 2017) potekajo v prostorih ZRC SAZU v Ljubljani, v soorganizaciji Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.

(Povzeto iz uvoda)

Knjiga Milan Grošelj: Izbrani spisi obsega izbor Grošljevih najbolj inventivnih prispevkov, ki so bili doslej dostopni zgolj razpršeno. V prvem, biobibliografskem delu se zvrstijo njegov življenjepis, opis znanstvenega delovanja in bibliografija. V drugem delu sledijo članki iz znanstvenih in strokovnih publikacij, subtilne poglobitve v stilistiko v antični prozi in poeziji in etimološke študije. Dostopna je v vseh bolje založenih knjigarnah in na spletu.