Vipava

Zgodovina latinskega pouka na Škofijski gimnaziji Vipava

Študentka latinščine in slovenščine Tanja Vidmar je junija 2108 obranila magistrsko delo z naslovom Zgodovina latinščine na Škofijski gimnaziji Vipava. Mentorja pri projektu sta bila klasični filolog dr. Matej Hriberšek ter slovenistka dr. Mojca Smolej. Naloga poglobljeno obravnava pouk latinščine kot bistveni del humanistične izobrazbe, ki še vedno določa vrsto najboljših slovenskih gimnazij. Na Primorskem je med slednjimi tudi Škofijska gimnazija Vipava, kjer se latinščina poučuje že vse od ustanovitve.

Vipava in predzgodovina gimnazije

Čeprav je bila Škofijska gimnazija Vipava ustanovljena leta 1991, je treba za boljše poznavanje ustanove poseči v leto 1950, ko je nastalo Slovensko malo semenišče, ter v leto 1957, ko se je to razvilo v Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov v Vipavi. Vse do slovenske osamosvojitve in demokratičnih sprememb leta 1991 so šolo v celoti vzdrževali, materialno podpirali in omogočali primorski verniki. Od leta 1952 do leta 1991 se je v njej šolalo 545 dijakov. Leta 1991 je spremenjena zakonodaja omogočila sklep o ustanovitvi nove Škofijske gimnazija Vipava. S tem se je šola odprla za vpis večjega števila dijakov, tako fantov kot deklet. V zadnjem obdobju se v šolo vsako leto vpišejo po tri paralelke.

Zgodovina gimnazijske latinščine stricto sensu

V magistrskem delu je prikazana zgodovina pouka latinščine na Škofijski gimnaziji Vipava od njene ustanovitve leta 1991 do konca šolskega leta 2016/2017. Na kratko je predstavljena zgodovina škofije Koper, ki je ustanoviteljica gimnazije, ter same gimnazije in njenih predhodnic, Malega semenišča in Srednje verske šole. Predstavljeni so tudi profesorji, ki so zadnjih 25 let na Škofijski gimnaziji Vipava učili latinski jezik.

Oris samega pouka latinščine zajema podatke o tem, koliko ur je bilo po učnem načrtu predpisanih po posameznih letih in letnikih, kolikšna je bila realizacija ur pouka po razredih in kakšna je bila povprečna ocena iz latinščine v primerjavi s splošnim uspehom posamezne skupine dijakov oziroma razreda. Delo se osredotoči tudi na učbenike. S pomočjo teorije o učbenikih in njihovi zgradbi analizira in oceni štiri učbenike iz štirih učbeniških kompletov, ki so se uporabljali pri pouku latinščine na Škofijski gimnaziji Vipava. V zaključku je predstavljeno medpredmetno povezovanje pouka latinščine in slovenščine, ki nudi dvosmerno pomoč tako na besedni kot stavčni ravni jezika.