Klasični filolog in pre­va­jalec dr. Marko Mar­inčič je v zbir­ki Razprave FF pri Znanstveni založbi Filo­zofske fakul­tete Uni­verze v Ljubl­jani objav­il znanstveno mono­grafi­jo Carmi­na doc­ta: Kat­ul in nova poez­i­ja. V njej je zan­imi­vo osvetlil Kat­ulo­vo poez­i­jo, mar­sikatero svo­jo anal­i­zo je pon­a­zo­ril tudi s pre­vo­di, mono­grafi­jo pa je skle­nil s pre­vodom Kat­ulove­ga epil­i­ja Svat­ba Pele­ja in Tetide. V odd­a­ji Izš­lo je boste tako najprej slišali pogov­or Mar­ka Gol­je z dr. Mar­inčičem, ob izteku odd­a­je pa še odlomek iz Kat­ulove­ga epil­i­ja, Ari­ad­ni­no tožbo. Ari­ad­na tokrat gov­ori v inter­pretaci­ji dramske igralke Polone Juh. Vabljeni k poslušan­ju tukaj in zdaj.

Ariadnina tožba

A ko sem se že tako odd­aljil od svo­je prvotne pes­mi –
kaj bi še bolj na široko omen­jal, kako je zapusti­la oblič­je svo­je­ga roditel­ja,
objem svo­je ses­tre, naposled tudi matere,
ki se je, nes­rečni­ca, najbolj od vsega veselila svo­je hčere,
in dala slad­ki ljubezni do Teze­ja pred­nost pred vse­mi nji­mi;
ali kako se je na lad­ji pripel­jala do penečih se obal Die,
ali kako jo je, potem ko je njene oči prema­gal spanec,
poz­abljivi družab­nik zapustil in odplul?
Srce ji je razvne­mala blaznost, in prav­i­jo,
da je pogos­to z dna prsi izli­vala jas­no zveneče glasove;
pri tem je v obupu zdaj pleza­la na pre­visne pečine,
od koder je lahko uper­jala pogled v besneče mor­je,
zdaj stekla v pljuska­jočo slan­i­co,
privzd­vigu­joč tkani­no nad raz­gal­jen­i­mi meči;
v svo­ji žalosti se je oglašala z obu­pano tožbo
in objokanih lic prem­raženo hli­pala.

Torej si res prelomil prisego

»Torej si res prelomil prisego, pok­var­jenec Tezej!
Me odpel­jal od domačih oltar­jev in me, pok­var­jenec,
pustil na samot­ni obali? Torej odha­jaš, ne meneč se za voljo bogov,
in v svo­ji brezvest­nos­ti nosiš domov prek­let­st­vo preloml­jene prisege!
Te res ni mog­lo nič upog­ni­ti v tvo­jem okrut­nem načr­tu?
Res nisi pre­mogel nikaršne prizanesljivosti,
da bi se neusmil­jeno srce ome­hča­lo ob moji uso­di?
In ven­dar to ni tis­to, kar si mi s pril­i­zljivi­mi beseda­mi obljubl­jal;
to ni tis­to, kar si mi, nes­rečni­ci, dajal upati.
Obljubl­jal si mi srečen zakon, svat­bo, ki sem si je tako želela.
Vse te besede zdaj vetro­vi trosi­jo v prazno.

Naj nobena ženska več ne verjame

Naj nobe­na žen­s­ka več ne ver­jame moš­ki prise­gi.
Naj nobe­na ne upa, da bo moš­ki zvesto držal bese­do.
Dok­ler želi­jo ustreči pože­len­ju in doseči svo­je,
se ne boji­jo prisegati in ne varču­je­jo z obljuba­mi.
Brž pa ko nasiti­jo pohotne žel­je,
se ne spom­ni­jo več izrečene­ga in brezskrb­no prelaml­ja­jo obljube.
Seve­da, jaz sem te poteg­ni­la iz vrt­in­ca smr­ti;
zde­lo se mi je prav, da se odrečem bratu,
da le ne bi v skra­jni stis­ki pusti­la na cedilu tebe, goljuf.
V zah­va­lo za to bom plen, ki ga bodo raztr­gale zveri in ptice;
pokopana ne bom niti s prgiščem prsti.

Kakšna levinja te je rodila

Kakš­na lev­in­ja te je rodi­la pod samot­no peči­no,
katero mor­je te je spoče­lo in izplju­ni­lo iz pene svo­je­ga val­ov­ja,
kat­era Sir­ta, kat­era pogolt­na Ski­la, kat­era šir­na Karib­da,
da mi tako plaču­ješ v zameno za milo živl­jen­je?
Če ti že ni bilo do zakona z mano,
ker si mor­da trepetal pred napot­ki svo­je­ga prilet­ne­ga oče­ta,
bi me lahko vseeno vzel na vaš dom.
Kot sužn­ja bi se rada posvečala oprav­ilom, ki bi mi jih naložil:
z bistro vodo bi boža­je prala tvo­ja bela stopala
in s škr­lat­no tkani­no pos­til­jala tvo­jo posteljo.
Toda čemu potolče­na od nes­reč tožim vetro­vom?
Niče­sar ne razume­jo, nima­jo čutov,
ne sliši­jo glasov in ne odgo­var­ja­jo nan­je.

On je zdaj že nekje na odprtem

On je zdaj že nek­je na odprtem,
tu v pustin­ji morske trave pa ni smrt­ni­ka, ki bi se mi pokazal.
Tako zelo se uso­da v skra­jni stis­ki norču­je iz mene,
da noče pris­luh­ni­ti niti mojim tožbam.
Vse­mogočni Jupiter! O da ne bi bila takrat, ko se je vse zače­lo,
kekrop­s­ka lad­ja dosegla knosošk­ih obal!
Da ne bi verolom­ni mornar, ki je neukrotljive­mu biku
pri­našal zlovešče plači­lo, zli gost,
ki je s pri­jet­nim vide­zom prikri­val kru­tost,
privezal zankaste vrvi in se nas­tanil v naši hiši!

In kam naj grem po pomoč

In kam naj grem po pomoč? Na kakšne upe naj se zane­sem?
Naj se napo­tim na goro Ido? Toda od nje me loču­je
široko brezno grozeče­ga mor­ja.
Naj se nade­jam oče­tove pomoči? Ko pa sem ga po svo­ji volji zapusti­la
in šla za mladeničem, oškro­pljen­im s krvjo moje­ga bra­ta.
Naj se tolažim z zvesto ljubezni­jo moža?
Nje­ga, ki beži in po vrt­inčastem mor­ju upogi­ba upor­na ves­la?
Osta­ja mi samot­ni otok, ki ni nasel­jen niti z eno hišo,
brez izho­da, obkrožen z morskim val­ov­jem.
Tu ni pobe­ga, ni upan­ja. Vse je nemo,
vse pus­to, v vsem se razode­va smrt.

Vendar mojih oči ne bo premagala smrt

Ven­dar mojih oči ne bo prema­gala smrt,
čuti ne bodo zapustili utru­jene­ga tele­sa,
dok­ler si ne bom, izdana, od bogov izprosi­la prav­ične kazni.
Ob svo­ji posled­nji uri se bom z molitvi­jo zatekla k nebeščanom.
Ve, ki kaznu­jete in mašču­jete dejan­ja lju­di,
Evmenide, ki se vam na čelih, ozaljšanih s kačji­mi las­mi,
kaže bes, ki piska iz vaših prsi:
sem, sem pridite in pris­luh­nite mojim tožbam,
ki jih moram – gor­je!–, nes­rečni­ca, v svo­ji nemoči, v svo­ji strasti,
slepa od brezumne blaznos­ti iztiskati z dna svo­je­ga moz­ga.
A ker so resnične in se roje­va­jo na dnu srca,
nikar ne dovo­lite, da bi moja boleči­na šla v prazno.
Z enaki­mi mis­li­mi, kot je mene pustil samo,
s prav taki­mi mis­li­mi, bogin­je, naj pogu­bi še sebe in svo­je!«

Ko je iz žalost­nih prsi izlila te besede
in v svo­ji tes­no­bi prosi­la kazni za kru­ta dejan­ja,
je vladar nebeščanov nag­nil gla­vo v priv­ol­jen­je;
nje­gov nepremagljivi kiml­jaj je stre­sel zemljo,
nas­ršil mor­ja, in zvezde so zatrepetale na oboku neba.
Samemu Teze­ju pa je mis­li zatem­nil megleni mrak.