Polona Juh

Polona Juh kot Katulova Ariadna

Klasični filolog in prevajalec dr. Marko Marinčič je v zbirki Razprave FF pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani objavil znanstveno monografijo Carmina docta: Katul in nova poezija. V njej je zanimivo osvetlil Katulovo poezijo, marsikatero svojo analizo je ponazoril tudi s prevodi, monografijo pa je sklenil s prevodom Katulovega epilija Svatba Peleja in Tetide. V oddaji Izšlo je boste tako najprej slišali pogovor Marka Golje z dr. Marinčičem, ob izteku oddaje pa še odlomek iz Katulovega epilija, Ariadnino tožbo. Ariadna tokrat govori v interpretaciji dramske igralke Polone Juh. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.

Ariadnina tožba

A ko sem se že tako oddaljil od svoje prvotne pesmi –
kaj bi še bolj na široko omenjal, kako je zapustila obličje svojega roditelja,
objem svoje sestre, naposled tudi matere,
ki se je, nesrečnica, najbolj od vsega veselila svoje hčere,
in dala sladki ljubezni do Tezeja prednost pred vsemi njimi;
ali kako se je na ladji pripeljala do penečih se obal Die,
ali kako jo je, potem ko je njene oči premagal spanec,
pozabljivi družabnik zapustil in odplul?
Srce ji je razvnemala blaznost, in pravijo,
da je pogosto z dna prsi izlivala jasno zveneče glasove;
pri tem je v obupu zdaj plezala na previsne pečine,
od koder je lahko uperjala pogled v besneče morje,
zdaj stekla v pljuskajočo slanico,
privzdvigujoč tkanino nad razgaljenimi meči;
v svoji žalosti se je oglašala z obupano tožbo
in objokanih lic premraženo hlipala.

Torej si res prelomil prisego

»Torej si res prelomil prisego, pokvarjenec Tezej!
Me odpeljal od domačih oltarjev in me, pokvarjenec,
pustil na samotni obali? Torej odhajaš, ne meneč se za voljo bogov,
in v svoji brezvestnosti nosiš domov prekletstvo prelomljene prisege!
Te res ni moglo nič upogniti v tvojem okrutnem načrtu?
Res nisi premogel nikaršne prizanesljivosti,
da bi se neusmiljeno srce omehčalo ob moji usodi?
In vendar to ni tisto, kar si mi s prilizljivimi besedami obljubljal;
to ni tisto, kar si mi, nesrečnici, dajal upati.
Obljubljal si mi srečen zakon, svatbo, ki sem si je tako želela.
Vse te besede zdaj vetrovi trosijo v prazno.

Naj nobena ženska več ne verjame

Naj nobena ženska več ne verjame moški prisegi.
Naj nobena ne upa, da bo moški zvesto držal besedo.
Dokler želijo ustreči poželenju in doseči svoje,
se ne bojijo prisegati in ne varčujejo z obljubami.
Brž pa ko nasitijo pohotne želje,
se ne spomnijo več izrečenega in brezskrbno prelamljajo obljube.
Seveda, jaz sem te potegnila iz vrtinca smrti;
zdelo se mi je prav, da se odrečem bratu,
da le ne bi v skrajni stiski pustila na cedilu tebe, goljuf.
V zahvalo za to bom plen, ki ga bodo raztrgale zveri in ptice;
pokopana ne bom niti s prgiščem prsti.

Kakšna levinja te je rodila

Kakšna levinja te je rodila pod samotno pečino,
katero morje te je spočelo in izpljunilo iz pene svojega valovja,
katera Sirta, katera pogoltna Skila, katera širna Karibda,
da mi tako plačuješ v zameno za milo življenje?
Če ti že ni bilo do zakona z mano,
ker si morda trepetal pred napotki svojega priletnega očeta,
bi me lahko vseeno vzel na vaš dom.
Kot sužnja bi se rada posvečala opravilom, ki bi mi jih naložil:
z bistro vodo bi božaje prala tvoja bela stopala
in s škrlatno tkanino postiljala tvojo posteljo.
Toda čemu potolčena od nesreč tožim vetrovom?
Ničesar ne razumejo, nimajo čutov,
ne slišijo glasov in ne odgovarjajo nanje.

On je zdaj že nekje na odprtem

On je zdaj že nekje na odprtem,
tu v pustinji morske trave pa ni smrtnika, ki bi se mi pokazal.
Tako zelo se usoda v skrajni stiski norčuje iz mene,
da noče prisluhniti niti mojim tožbam.
Vsemogočni Jupiter! O da ne bi bila takrat, ko se je vse začelo,
kekropska ladja dosegla knosoških obal!
Da ne bi verolomni mornar, ki je neukrotljivemu biku
prinašal zlovešče plačilo, zli gost,
ki je s prijetnim videzom prikrival krutost,
privezal zankaste vrvi in se nastanil v naši hiši!

In kam naj grem po pomoč

In kam naj grem po pomoč? Na kakšne upe naj se zanesem?
Naj se napotim na goro Ido? Toda od nje me ločuje
široko brezno grozečega morja.
Naj se nadejam očetove pomoči? Ko pa sem ga po svoji volji zapustila
in šla za mladeničem, oškropljenim s krvjo mojega brata.
Naj se tolažim z zvesto ljubeznijo moža?
Njega, ki beži in po vrtinčastem morju upogiba uporna vesla?
Ostaja mi samotni otok, ki ni naseljen niti z eno hišo,
brez izhoda, obkrožen z morskim valovjem.
Tu ni pobega, ni upanja. Vse je nemo,
vse pusto, v vsem se razodeva smrt.

Vendar mojih oči ne bo premagala smrt

Vendar mojih oči ne bo premagala smrt,
čuti ne bodo zapustili utrujenega telesa,
dokler si ne bom, izdana, od bogov izprosila pravične kazni.
Ob svoji poslednji uri se bom z molitvijo zatekla k nebeščanom.
Ve, ki kaznujete in maščujete dejanja ljudi,
Evmenide, ki se vam na čelih, ozaljšanih s kačjimi lasmi,
kaže bes, ki piska iz vaših prsi:
sem, sem pridite in prisluhnite mojim tožbam,
ki jih moram – gorje!–, nesrečnica, v svoji nemoči, v svoji strasti,
slepa od brezumne blaznosti iztiskati z dna svojega mozga.
A ker so resnične in se rojevajo na dnu srca,
nikar ne dovolite, da bi moja bolečina šla v prazno.
Z enakimi mislimi, kot je mene pustil samo,
s prav takimi mislimi, boginje, naj pogubi še sebe in svoje!«

Ko je iz žalostnih prsi izlila te besede
in v svoji tesnobi prosila kazni za kruta dejanja,
je vladar nebeščanov nagnil glavo v privoljenje;
njegov nepremagljivi kimljaj je stresel zemljo,
nasršil morja, in zvezde so zatrepetale na oboku neba.
Samemu Tezeju pa je misli zatemnil megleni mrak.