V novi števil­ki revi­je Primer­jal­na književnost je izšla razpra­va Son­je Weiss z naslovom »Orpheus pro quoli­bet sapi­ente et elo­quente: stran­pota v sred­njevešk­ih inter­pretaci­jah mita o human­izaci­ji človešt­va«. Prispevek se osre­do­toča na vlo­go, ki jo ima Orfej pri sred­njevešk­ih avtor­jih. Ti so dva najbolj znana moti­va tega mita (Orfe­je­vo in Evridiki­no ljubezen­sko zgod­bo ter pevčev vpliv na živo in neži­vo nar­a­vo) razla­gali v okviru človekove kul­turne zgodovine in nje­gov­e­ga duhovne­ga razvo­ja. Opi­rali so se na inter­pretaci­jsko tradi­ci­jo, ki sega že v zgod­njo antiko. Razmah moral­is­tične inter­pretaci­je Ovidi­ja v sred­njem veku je dodat­no poudar­il etično kom­po­nen­to Orfe­jeve­ga lika.

V vseh teh inter­pretaci­jah je pesnik/pevec ned­vom­no nosilec kul­turno-civ­i­lizaci­jskega napred­ka in pod vplivom krščan­skih vzpored­nic celo odrešitelj človešt­va. A povezanost orfiškega giban­ja tako z dion­iz­ičn­i­mi obre­di kot z Apolonovim kul­tom je liku mitične­ga pev­ca že od antike dal­je dajala ambiva­len­ten značaj. Dvoum­je glede nje­gove vloge civ­i­liza­tor­ja človešt­va osta­ja ner­azrešeno tudi pri pozne­jših avtor­jih. Še pose­bej v razla­gah, ki se dotika­jo Orfe­jeve­ga odnosa do Evridike, pom­e­na obeh likov in vprašljive­ga uspe­ha oziro­ma neuspe­ha Orfe­jeve­ga spus­ta v podzeml­je.

Od Vergilija do Fulgencija

Izhodišč­na teza razprave je, da se je že v zgod­nji anti­ki uvel­jav­il lik Orfe­ja, čigar pet­je ima moč nad nar­a­vo, kot pri­našal­ca civ­i­lizaci­je in kul­ture, nosil­ca human­izaci­je, ki iz člove­ka nare­di člove­ka. Ven­dar je takšen lik Orfe­ja zbledel v klasični lit­er­arni obdelavi pri Vergili­ju in Ovidi­ju. Oba sta poudarek postavi­la na Orfe­je­vo nes­rečno ljubezen do Evridike in v prvot­ni mit vpel­jala nje­gov neuspešni spust pon­jo v podzeml­je. Ta spust je ostal nepogrešlji­va prv­ina Orfe­jeve zgodbe tudi v pozni anti­ki. Ta je po dru­gi strani, kot ugo­tavl­ja avtor­i­ca, začela teži­ti h kom­plek­sne­jše­mu pristopu. Tako sta se uvel­jav­ili moral­is­tič­na in glas­beno-teo­retič­na inter­pretaci­ja. Po moral­is­tični je Orfej zmo­gel obvla­dati nar­a­vo, ven­dar ne tudi samega sebe (Boetij). Po glas­beno-teo­retični pa pred­stavl­ja prak­tično glas­beno umet­nost, ki ne more pro­dreti  v teo­retično glo­bi­no te umet­nos­ti in jo sprav­i­ti na plan (Ful­gen­cij).

Avtor­i­ca za sred­njeveške avtor­je, ki so v središču njene pozornos­ti, ugo­tavl­ja, da pogos­to združu­je­jo obe poznoan­tični inter­pretaci­ji. Obe­ma se pridružu­je še krščan­s­ka, v kateri Orfej s svo­jim spus­tom v podzeml­je postane napove­dovalec Kris­tusa in dobi odrešiteljsko vlo­go. Zato pri­ha­ja do pre­senetljivih razha­janj ne le med komen­tar­ji iste dobe, temveč celo pri posameznih avtor­jih teh komen­tar­jev. Tako se na primer lahko pojavi naspro­t­je med moral­is­tično in krščan­sko inter­pretaci­jo. Po prvi je Orfe­jev spust v podzeml­je z ozrt­jem nazaj k Evridi­ki popustitev ljubezen­s­ki strasti. Po dru­gi je ta spust nujen za odrešen­je človeške duše.

Razpra­va je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Primer­jal­na književnost.