V novi številki revije Primerjalna književnost je izšla razprava Sonje Weiss z naslovom »Orpheus pro quolibet sapiente et eloquente: stranpota v srednjeveških interpretacijah mita o humanizaciji človeštva«. Prispevek se osredotoča na vlogo, ki jo ima Orfej pri srednjeveških avtorjih. Ti so dva najbolj znana motiva tega mita (Orfejevo in Evridikino ljubezensko zgodbo ter pevčev vpliv na živo in neživo naravo) razlagali v okviru človekove kulturne zgodovine in njegovega duhovnega razvoja. Opirali so se na interpretacijsko tradicijo, ki sega že v zgodnjo antiko. Razmah moralistične interpretacije Ovidija v srednjem veku je dodatno poudaril etično komponento Orfejevega lika.
V vseh teh interpretacijah je pesnik/pevec nedvomno nosilec kulturno-civilizacijskega napredka in pod vplivom krščanskih vzporednic celo odrešitelj človeštva. A povezanost orfiškega gibanja tako z dionizičnimi obredi kot z Apolonovim kultom je liku mitičnega pevca že od antike dalje dajala ambivalenten značaj. Dvoumje glede njegove vloge civilizatorja človeštva ostaja nerazrešeno tudi pri poznejših avtorjih. Še posebej v razlagah, ki se dotikajo Orfejevega odnosa do Evridike, pomena obeh likov in vprašljivega uspeha oziroma neuspeha Orfejevega spusta v podzemlje.
Od Vergilija do Fulgencija
Izhodiščna teza razprave je, da se je že v zgodnji antiki uveljavil lik Orfeja, čigar petje ima moč nad naravo, kot prinašalca civilizacije in kulture, nosilca humanizacije, ki iz človeka naredi človeka. Vendar je takšen lik Orfeja zbledel v klasični literarni obdelavi pri Vergiliju in Ovidiju. Oba sta poudarek postavila na Orfejevo nesrečno ljubezen do Evridike in v prvotni mit vpeljala njegov neuspešni spust ponjo v podzemlje. Ta spust je ostal nepogrešljiva prvina Orfejeve zgodbe tudi v pozni antiki. Ta je po drugi strani, kot ugotavlja avtorica, začela težiti h kompleksnejšemu pristopu. Tako sta se uveljavili moralistična in glasbeno-teoretična interpretacija. Po moralistični je Orfej zmogel obvladati naravo, vendar ne tudi samega sebe (Boetij). Po glasbeno-teoretični pa predstavlja praktično glasbeno umetnost, ki ne more prodreti v teoretično globino te umetnosti in jo spraviti na plan (Fulgencij).
Avtorica za srednjeveške avtorje, ki so v središču njene pozornosti, ugotavlja, da pogosto združujejo obe poznoantični interpretaciji. Obema se pridružuje še krščanska, v kateri Orfej s svojim spustom v podzemlje postane napovedovalec Kristusa in dobi odrešiteljsko vlogo. Zato prihaja do presenetljivih razhajanj ne le med komentarji iste dobe, temveč celo pri posameznih avtorjih teh komentarjev. Tako se na primer lahko pojavi nasprotje med moralistično in krščansko interpretacijo. Po prvi je Orfejev spust v podzemlje z ozrtjem nazaj k Evridiki popustitev ljubezenski strasti. Po drugi je ta spust nujen za odrešenje človeške duše.
Razprava je v celoti na voljo na spletni strani revije Primerjalna književnost.