Herberstein

Matej Hriberšek o Herbersteinu

Nova številka revije Primerjalna književnost 41.2 (2018) prinaša tudi razpravo Mateja Hriberška »Drobec iz latinske ustvarjalnosti na Slovenskem v obdobju humanizma: latinska avtobiografija Žige Herbersteina Gratae posteritati«. Humanizem na Slovenskem je zahtevna in v nekaterih ozirih še premalo raziskana tematika. Enako velja tudi za humanistično latinsko literarno ustvarjalnost pri nas. Zanimivo je, kako je med pisci iz obdobja humanizma, ki izvirajo z ozemlja današnje Slovenije, v evropskem kontekstu najbolj zaslovel Žiga Herberstein, ki je imel sicer manjšo formalno izobrazbo kot večina humanistov. Toda bil je talentiran in sposoben, zaradi svojega poklicnega statusa in stanovskega položaja pa je imel tudi močne politične zveze in široko razpreden krog poznanstev po Evropi. V prispevku je predstavljeno njegovo manj znano delo, leta 1560 objavljena tretja izdaja njegove latinske avtobiografije Gratae posteritati (Ljubemu zanamstvu), ki je le eden od Herbersteinovih avtobiografskih spisov.

Humanistični momenti

Na prvi pogled delo predvsem povzdiguje pisca in njegove dosežke. Vendar pa ima tudi številne odlike in značilno humanistične momente, ki mu dajejo posebno vrednost in ga zaradi mnogih vsebinskih in slogovnih odlik postavljajo takoj za Moskovske zapiske, Herbersteinovo najpomembnejše delo. Gratae posteritati ni stvaritev enega pisca, ampak je besedila zanjo prispevalo kar 26 različnih avtorjev, večinoma pesnikov, ki so bili osebno povezani s Herbersteinom. Mnogi med njimi so bili priznani in nagrajeni pesniki (poetae laureati). Vsi brez izjeme pa so bili humanistični izobraženci, nekateri celo del tedanje intelektualne elite.

Herbersteinovo življenje

Žiga Herberstein se je rodil v Vipavi na Kranjskem očetu Leonhardu von Herberstein in materi Barbari von Lueg, sestri Erazma Predjamskega. O njegovi mladosti je malo znanega. Že zgodaj se je naučil slovenskega jezika. Za tajnika je izbral rojaka Luko iz Dobrepolja, ki mu je bil v veliko pomoč pri pisanju. Leta 1499 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, kjer je študiral filozofijo in pravo. Leta 1506 je kot častnik vstopil v vojsko in sodeloval v več spopadih proti Madžarom in Benečanom. Leta 1508 ga je cesar Maksimilijan I. povzdignil v viteza.

Leta 1515 je postal član cesarskega sveta in pričel diplomatsko kariero. Med letoma 1515−−1553 je opravil 69 potovanj v tujino. Veliko je potoval v Švico, Dansko, Španijo, Češko in Madžarsko. V letih 1516−−1526 je obiskoval Poljsko in Moskovsko veliko kneževino ter postal veleposlanik pri moskovskem velikem knezu Vasiliju III. Ivanoviču. Leta 1541 je uspešno zaključil pogajanja o premirju z otomanskim sultanom Sulejmanom. S svojim prvim potovanjem v Moskovsko veliko kneževino leta 1516/17 je navezal vrsto stikov za Habsburžane. Drugo potovanje na moskovski dvor k carju Ivanu Groznemu je opravil leta 1525/26. Umrl je na Dunaju leta 1566 in je pokopan v tamkajšnji cerkvi sv. Mihaela (Michaelerkirche).

Samopromocijska avtobiografija

Hriberškova študija o Herbersteinovi latinsko pisani pretežno samopromocijski avtobiografiji Gratae posteritati odstre vpogled v vzpostavljanje pisne kulture na slovenskem teritoriju pred pojavom Trubarjevih prvih knjižnih izdaj. Avtor pregledno razgrne karakteristike in horizont Herbersteinovega pisanja in tako poda drobec nove vednosti v prepoznavanje slovenskega humanizma. Razprava je v celoti na voljo na spletni strani revije Primerjalna književnost.