Nova števil­ka revi­je Primer­jal­na književnost 41.2 (2018) pri­naša tudi razpra­vo Mate­ja Hriberš­ka “Drobec iz latinske ust­var­jal­nos­ti na Slovenskem v obdob­ju human­iz­ma: latin­s­ka avto­bi­ografi­ja Žige Her­ber­steina Gratae pos­ter­i­tati”. Human­izem na Slovenskem je zahtev­na in v neka­ter­ih ozir­ih še pre­ma­lo raziskana tem­ati­ka. Enako vel­ja tudi za human­is­tično latin­sko lit­er­arno ust­var­jal­nost pri nas. Zan­imi­vo je, kako je med pis­ci iz obdob­ja human­iz­ma, ki izvi­ra­jo z ozeml­ja današn­je Sloveni­je, v evropskem kon­tek­stu najbolj zaslov­el Žiga Her­ber­stein, ki je imel sicer man­jšo for­mal­no izo­brazbo kot veči­na human­is­tov. Toda bil je tal­en­ti­ran in sposoben, zara­di svo­je­ga pok­lic­ne­ga sta­tusa in stanovskega položa­ja pa je imel tudi močne poli­tične zveze in široko razpre­den krog poz­nanstev po Evropi. V prispevku je pred­stavl­jeno nje­go­vo manj znano delo, leta 1560 objavl­je­na tret­ja izda­ja nje­gove latinske avto­bi­ografi­je Gratae pos­ter­i­tati (Ljube­mu zanam­stvu), ki je le eden od Her­ber­steinovih avto­bi­ograf­skih spisov.

Humanistični momenti

Na prvi pogled delo pred­vsem povzdigu­je pis­ca in nje­gove dosežke. Ven­dar pa ima tudi številne odlike in značil­no human­is­tične momente, ki mu daje­jo poseb­no vred­nost in ga zara­di mnogih vse­bin­skih in slo­gov­nih odlik postavl­ja­jo takoj za Moskovske zapiske, Her­ber­steino­vo najpomem­b­ne­jše delo. Gratae pos­ter­i­tati ni stvaritev ene­ga pis­ca, ampak je besedi­la zan­jo prispe­va­lo kar 26 različnih avtor­jev, veči­no­ma pes­nikov, ki so bili oseb­no povezani s Her­ber­steinom. Mno­gi med nji­mi so bili priz­nani in nagra­jeni pes­ni­ki (poet­ae lau­re­ati). Vsi brez izjeme pa so bili human­is­tični izo­bražen­ci, neka­teri celo del tedan­je intelek­tu­alne elite.

Herbersteinovo življenje

Žiga Her­ber­stein se je rodil v Vipavi na Kran­jskem oče­tu Leon­hardu von Her­ber­stein in materi Bar­bari von Lueg, ses­tri Eraz­ma Pred­jamskega. O nje­govi mla­dosti je malo znane­ga. Že zgo­daj se je naučil slovenskega jezi­ka. Za tajni­ka je izbral roja­ka Luko iz Dobre­pol­ja, ki mu je bil v veliko pomoč pri pisan­ju. Leta 1499 se je vpisal na Uni­ver­zo na Duna­ju, kjer je študi­ral filo­zofi­jo in pra­vo. Leta 1506 je kot čast­nik vstopil v vojsko in sode­lo­val v več spopadih pro­ti Madžarom in Benečanom. Leta 1508 ga je cesar Mak­sim­il­i­jan I. povzdig­nil v viteza.

Leta 1515 je postal član cesarskega sve­ta in pričel diplo­matsko kariero. Med letoma 1515–1553 je oprav­il 69 poto­vanj v tuji­no. Veliko je poto­val v Švi­co, Dan­sko, Špani­jo, Češko in Madžarsko. V letih 1516–1526 je obisko­val Poljsko in Moskovsko veliko kneževi­no ter postal vele­poslanik pri moskovskem velikem knezu Vasil­i­ju III. Ivanoviču. Leta 1541 je uspešno zaključil poga­jan­ja o pre­mir­ju z otoman­skim sul­tanom Sule­j­manom. S svo­jim prvim poto­van­jem v Moskovsko veliko kneževi­no leta 1516/17 je navezal vrsto stikov za Hab­s­buržane. Dru­go poto­van­je na moskovs­ki dvor k car­ju Ivanu Grozne­mu je oprav­il leta 1525/26. Umrl je na Duna­ju leta 1566 in je pokopan v tamka­jšn­ji cerkvi sv. Mihaela (Michael­erkirche).

Samopromocijska avtobiografija

Hriberško­va študi­ja o Her­ber­steinovi latin­sko pisani pretežno samo­pro­mo­ci­js­ki avto­bi­ografi­ji Gratae pos­ter­i­tati odstre vpogled v vzpostavl­jan­je pisne kul­ture na slovenskem ter­i­tori­ju pred pojavom Trubar­je­vih prvih knjižnih izdaj. Avtor pre­gled­no raz­grne karak­ter­is­tike in hor­i­zont Her­ber­steinove­ga pisan­ja in tako poda drobec nove ved­nos­ti v pre­poz­na­van­je slovenskega human­iz­ma. Razpra­va je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Primer­jal­na književnost.