Milan Grošelj

Nada Grošelj, Marko Marinčič in David Movrin o izbranih spisih Milana Grošlja

Eden izmed dogodkov, s katerimi je Univerza v Ljubljani zaznamovala stoletnico ustanovitve, je tudi izid monografije Izbrani spisi Milana Grošlja. Knjiga – uredila jo je dr. Nada Grošelj – obsega izbor Grošljevih najbolj inventivnih prispevkov, ki so bili doslej objavljeni le razpršeno. Klasični filolog Milan Grošelj, živel je med letoma 1902 in 1979, redni profesor in akademik, velja za tistega, ki je študij klasične filologije ohranil pri življenju v nenaklonjeni atmosferi po drugi svetovni vojni, ko je politična čistka leta 1945 z oddelka odnesla Frana Bradača, in ga po odjugi v začetku petdesetih dvignil na novo akademsko raven. O njem so spregovorili klasični filologi dr. Nada Grošelj, dr. Marko Marinčič in dr. David Movrin.

Milan Grošelj o Horacijevi c. 1.38 (Persicos, odi, puer, adparatus)

Persicos odi, puer, adparatus;
displicent nexae philyra coronae;
mitte sectari rosa quo locorum
sera moretur.

Simplici myrto nihil adlabores
sedulus curo: neque te ministrum
dedecet myrtus neque me sub arta
vite bibentem.

Odveč mi je, dečko, razkošni nakit,
ne maram za venec, na ličje razpet,
ne išči prevneto, če vrtnice cvet
je v vrtu jesenskem še mórda kje skrit!

Le mirto zeleno v laseh si želim,
zelenju preprostemu nič ne dodaj!
Zelenje je tebi v okras, moj strežaj,
in meni, ki v senci se z vinom sladim.

(Prevedel Kajetan Gantar)

Pesnikovo razpoloženje

Neznatna pesmica spada po Dornseiffovem mnenju, »Eine Sphragis des Horaz (c. 4.8)«, Philologus 95, 1942, 170, med najlepše, najbrž ker je ena izmed redkih, ki slikajo pesnikovo lastno razpoloženje. Zanimivo na njej je, kako pesnik svoj odpor proti sužnjevemu prizadevanju, da bi na veliko pripravil mizo, odklanja. Pesnik zavrača v prvi strofi po vrsti Persicos … adparatus – coronae – rosa, druga strofa se pa že začne s tem, s čimer bi bil zadovoljen: simplici myrto. Vendar prejšnje negativno razpoloženje še ni izginilo, še vedno se rahleje sicer, pa vendar oglasi v nihil adlabores.

Tako od velikih priprav postopoma preide na mirto, ki naj bo čisto preprosta, kakor je to povedano v verzu 7 z eno besedo myrtus. Tudi odpor se temu primerno zmanjšuje: najmočneje je izražen z odi, za njim sledi malo milejši displicent. Oba glagola opisujeta razpolo­ženje na Horaciju samem; nadaljnji par mitte sectari in nihil adlabores izraža sicer tudi pesnikov odpor, toda naša pozornost se vendar obrne tudi na sužnja. Pesnik odklanja sužnjevo prizadevanje, da bi pripravil gospodarju kak drug okras, če ne mara za razkošne priprave (to je seveda humoristično pretirano) ali za vence: Horaciju do vsega tega zunanjega okrasja nič ni.

S tem se pesem ponotranji, zunanjost se izloči. Čutimo, da je pesniku največ do notranjega ugodja, kar pride na koncu tudi do izraza: sub arta vite bibentem. Ko vse ovire, ki pesnika zadržujejo, in to so obširne priprave, odpadejo, se šele pesnik umiri in nemoteno preda užitku, tedaj se sprosti. Spitzer, Stilstudien II (München 1928), 292 op. 1 pravi: »Lyrik ist Selbstbefreiung.« To se točno sklada s pričujočo pesmijo. Vendar je razlika med moderno in to lirsko pesmijo v tem, da moderna dá pesnikovemu čustvu izraza in s tem se pesnik sprosti, Horacij nam sproščenje opisuje v njegovih posa­meznih fazah.

Posredna lirika

Moderna lirika je neposredna, elementarna, kakor je bila tudi Katulova, starogrška in Horacijeva je pa posredna, lomljena tu skozi prizmo opazovanja samega sebe – navadno se pa pesnik obrača na druge v njihovih zadevah. Modernemu pojmovanju lirike se bliža pesem tudi v tem, da opisuje nastajanje nekega razpoloženja in ne opisuje kakor druge Horacijeve pesmi nekega gotovega trenutka. V tej pesmi vidimo, da suženj začne s pripravami, da jih nato pesnik opazi, da izrazi svoj odpor proti njim, da suženj pride na drugo misel itd. Končno so vse ovire le premagane in pesnik se more nemoteno predati uživanju. Za vse to je treba časa, vse mora pred našimi duševnimi očmi šele nastajati.

Tako je v moderni liriki, ne pa v stari, kjer se pesnik obrača na drugo osebo. Če govori o sebi, hitro zaide v zaporednost spreminjajočih se čustev; če pa govori o drugem, ga opisuje, kakor ga pozna, ali pa mu k čemu prigovarja – vse s stališča onega trenutka, ko mu govori. Druga posebnost te pesmi je, da je višek, sproščenje, na koncu. Tudi to nam pesem približa. Pogosto je pri Horaciju nasprotno: da je ono, kar je hotel povedati, na začetku, na primer Aequam memento rebus in arduis servare mentem (2.3), in da od tam dalje pada pesem proti koncu in tam nekako obvisi, kar vzbuja isti vtis kot orientalske melodije, ki se ne vrnejo na dominanto, ampak pri njih še vedno nečesa pričakujemo; za 1.17 je to ugotovil F. Klingner.

Nagovor na drugo osebo

Ta po­sebnost Horacijeve lirike je v zvezi z nagovorom na drugo osebo, ki nanjo pesnik hoče vplivati: vse je usmerjeno izven pesnika; kakšen uspeh bo imelo njegovo prigovarjanje ali odvračanje, tega ravno ne zvemo. Nasprotno pa vidimo v tej odi to, k čemur je težila pesnikova želja, na koncu uresničeno in to nas ravno zadovolji. Pesem je tipično negativna: odi – displicent – mitte sectari – nihil adlabores; še celo misel »saj bi bila dobra navadna mirta« je izražena z litoto. Edino pozitivno je konec: sub arta vite bibentem. Ta pozitivni konec je pripravljen z omenjeno figuro. Tako se pri neque te (6) razpoloženje nezaznatno preokrene, toda najprej se to opazi pri neprizadetem sužnju (te), pri čemer nas neque opozori na to, da nekaj še mora priti, nato sledi šele me – tu se pozornost obrne na pesnika. Hitro nam pove, kje je, in končno, da uživa.

Nerazpoloženje

Nerazpoloženje se polagoma manjša. To vidimo tudi na tem, kako omenja Horacij stvari, ki bi jih zaradi njihove skromnosti še prenesel, čeprav so mu tudi te odveč: philyra; quo locorum sera moretur (kakšna zapoznela roža se morda še kje skriva); simplici je pa že pozitivna vrednota. Zmanjševanje odpora se vidi tudi v tem, kako Horacij govori o sužnjevem prizadevanju. V verzu 1 ga samo omeni z vokativom puer, pa še to je bolj za nas, da nam pove, koga nagovarja – kljub posebnemu značaju te ode se je Horacij tudi tu držal starogrškega načela, da bodi oda nagovor na neko drugo osebo.

Sicer je pa vse nerazpoloženje obrnjeno proti Persicos apparatus in nato proti coronae. Sužnjeva oseba je popolnoma v ozadju. Šele nato pride njegovo prizadevanje na vrsto: močnejši izraz mitte sectari je prvi, sledi mu milejši nihil adlabores. Posebni trud, ki si ga suženj nalaga, izražen z ad-, je odveč. V verzu 6 je že pohvala sedulus: pesnikov odpor je skoraj popolnoma ponehal, kar pove tudi (non) curo (tako Heinze; prim. slov. »mar mi je!«, to je »ni mi mar«). Tu smo pri preobratu. Vse je v skladu s psihološkim dejstvom, da damo najprej duška neposrednemu čustvu, tu začetnemu odi, s čimer se psihični pritisk zmanjša, na koncu šele povemo, zakaj smo bili v afektu. Tedaj sledi razlaga: (non) curo.

Besedni red

Z afektom v zvezi je besedni red. Predmet, ki se proti njemu pesnik obrne, pokaže Persicos – apparatus na začetku in koncu verza. Na začetku verza je poudarjeni displicent in mitte sectari. Čustvo je eruptivno, izraža se zato v kratkih stavkih. Čim bolj se napetost polega, tem daljši so. Tako v prvi strofi obseg stavkov narašča (1 + 1 + 2 verza). V drugi strofi sta le dva stavka, zato daljša (1 in pol + 2 in pol). Strofa se začenja s pozitivno vrednoto, ki jo Horacij priznava: simplici myrto, tudi pohvala sedulus je na začetku verza. V zadnjem stavku razloži Horacij, kaj je povzročilo njegov odpor: želja, da bi se nemoteno predal uživanju lepega trenutka. Tako se pesem začne z afektom in konča z intelektom, pomešanim z uživanjem, nenavadna kombinacija, ki združuje staro in moderno liriko.

Pesem je pritajeno razgibana, močno čustvo odpora se le polagoma umiri. K tej razgibanosti prispeva tudi menjava oseb: odi (1. os.) – puer (2.) – displicent (3.) – mitte (2.) – rosa … moretur (3.) – adlabores (2.) – curo (1.) – te (2.) – dedecet myrtus (3.) – me … bibentem (1.). Na začetku in koncu je Horacij uporabil vse tri osebe, v sredi se menjavata dve (2. in 3., 2. in 1.). S prvo osebo se pesem začne in konča: lirika v prvi osebi, kakor je to navadno v moderni liriki.