Milan Grošelj

Nada Grošelj, Marko Marinčič in David Movrin o izbranih spisih Milana Grošlja

Eden izmed dogod­kov, s kater­i­mi je Uni­verza v Ljubl­jani zaz­namovala sto­let­ni­co ustanovitve, je tudi izid mono­grafi­je Izbrani spisi Milana Grošl­ja. Knji­ga – ure­di­la jo je dr. Nada Grošelj – obsega izbor Grošl­je­vih najbolj inven­tivnih prispevkov, ki so bili doslej objavl­jeni le razpršeno. Klasični filolog Milan Grošelj, živ­el je med letoma 1902 in 1979, red­ni pro­fe­sor in akademik, vel­ja za tis­te­ga, ki je študij klasične filologi­je ohranil pri živl­jen­ju v nenaklon­jeni atmos­feri po dru­gi sve­tovni vojni, ko je poli­tič­na čist­ka leta 1945 z odd­el­ka odnes­la Frana Bradača, in ga po odju­gi v začetku pet­de­setih dvi­g­nil na novo akadem­sko raven. O njem so spre­gov­o­rili klasični filolo­gi dr. Nada Grošelj, dr. Marko Mar­inčič in dr. David Movrin.

Milan Grošelj o Horacijevi c. 1.38 (Persicos, odi, puer, adparatus)

Per­si­cos odi, puer, adpara­tus;
dis­pli­cent nex­ae phi­lyra coro­n­ae;
mitte sec­tari rosa quo loco­rum
sera more­tur.

Sim­pli­ci myr­to nihil adla­bores
sedu­lus curo: neque te min­istrum
dede­cet myr­tus neque me sub arta
vite biben­tem.

Odveč mi je, dečko, razkošni nakit,
ne maram za venec, na lič­je razpet,
ne išči pre­vne­to, če vrt­nice cvet
je v vrtu jesenskem še mór­da kje skrit!

Le mir­to zeleno v laseh si želim,
zelen­ju pre­proste­mu nič ne dodaj!
Zelen­je je tebi v okras, moj strežaj,
in meni, ki v sen­ci se z vinom sladim.

(Prevedel Kaje­tan Gan­tar)

Pesnikovo razpoloženje

Nez­nat­na pesmi­ca spa­da po Dorn­seif­fovem mnen­ju, »Eine Sphragis des Horaz (c. 4.8)«, Philo­lo­gus 95, 1942, 170, med najlepše, najbrž ker je ena izmed red­kih, ki slika­jo pes­niko­vo last­no razpoložen­je. Zan­imi­vo na njej je, kako pes­nik svoj odpor pro­ti sužn­jeve­mu prizade­van­ju, da bi na veliko priprav­il mizo, odklan­ja. Pes­nik zavrača v prvi strofi po vrsti Per­si­cos … adpara­tus – coro­n­ae – rosa, dru­ga stro­fa se pa že začne s tem, s čimer bi bil zado­vol­jen: sim­pli­ci myr­to. Ven­dar pre­jšn­je neg­a­tivno razpoložen­je še ni izgini­lo, še ved­no se rahle­je sicer, pa ven­dar oglasi v nihil adla­bores.

Tako od velik­ih priprav postopo­ma prei­de na mir­to, ki naj bo čis­to pre­pros­ta, kakor je to povedano v verzu 7 z eno bese­do myr­tus. Tudi odpor se temu primer­no zman­jšu­je: naj­močne­je je izražen z odi, za njim sle­di malo mile­jši dis­pli­cent. Oba glago­la opisu­je­ta razpolo­ženje na Horaci­ju samem; nadaljn­ji par mitte sec­tari in nihil adla­bores izraža sicer tudi pes­nikov odpor, toda naša pozornost se ven­dar obrne tudi na sužn­ja. Pes­nik odklan­ja sužn­je­vo prizade­van­je, da bi priprav­il gospo­dar­ju kak drug okras, če ne mara za razkošne priprave (to je seve­da humoris­tično pre­ti­ra­no) ali za vence: Horaci­ju do vsega tega zunan­je­ga okras­ja nič ni.

S tem se pesem pono­tran­ji, zunan­jost se izloči. Čuti­mo, da je pes­niku največ do notran­je­ga ugod­ja, kar pride na kon­cu tudi do izraza: sub arta vite biben­tem. Ko vse ovire, ki pes­ni­ka zadržu­je­jo, in to so obširne priprave, odpade­jo, se šele pes­nik umiri in nemoteno pre­da užitku, tedaj se sprosti. Spitzer, Stil­stu­di­en II (München 1928), 292 op. 1 pravi: »Lyrik ist Selb­st­be­freiung.« To se točno skla­da s priču­jočo pesmi­jo. Ven­dar je raz­li­ka med mod­er­no in to lirsko pesmi­jo v tem, da mod­er­na dá pes­nikove­mu čustvu izraza in s tem se pes­nik sprosti, Horacij nam sproščen­je opisu­je v nje­gov­ih posa­meznih fazah.

Posredna lirika

Mod­er­na liri­ka je neposred­na, ele­men­tar­na, kakor je bila tudi Kat­ulo­va, staro­grš­ka in Horaci­je­va je pa posred­na, loml­je­na tu skozi priz­mo opa­zo­van­ja samega sebe – navad­no se pa pes­nik obrača na druge v nji­hovih zade­vah. Mod­erne­mu poj­movan­ju lirike se bliža pesem tudi v tem, da opisu­je nas­ta­jan­je nekega razpoložen­ja in ne opisu­je kakor druge Horaci­jeve pes­mi nekega gotove­ga trenut­ka. V tej pes­mi vidi­mo, da suženj začne s priprava­mi, da jih nato pes­nik opazi, da izrazi svoj odpor pro­ti njim, da suženj pride na dru­go mis­el itd. Končno so vse ovire le prema­gane in pes­nik se more nemoteno pre­dati uži­van­ju. Za vse to je tre­ba časa, vse mora pred naši­mi duševn­i­mi očmi šele nas­ta­jati.

Tako je v mod­erni liri­ki, ne pa v stari, kjer se pes­nik obrača na dru­go ose­bo. Če gov­ori o sebi, hitro zaide v zapored­nost sprem­in­ja­jočih se čustev; če pa gov­ori o drugem, ga opisu­je, kakor ga poz­na, ali pa mu k čemu prigo­var­ja – vse s stal­išča one­ga trenut­ka, ko mu gov­ori. Dru­ga poseb­nost te pes­mi je, da je višek, sproščen­je, na kon­cu. Tudi to nam pesem pri­b­liža. Pogos­to je pri Horaci­ju nasprot­no: da je ono, kar je hotel pove­dati, na začetku, na primer Aequam memen­to rebus in arduis ser­vare mentem (2.3), in da od tam dal­je pada pesem pro­ti kon­cu in tam nekako obvisi, kar vzbu­ja isti vtis kot ori­en­talske melodi­je, ki se ne vrne­jo na dom­i­nan­to, ampak pri njih še ved­no neče­sa pričaku­je­mo; za 1.17 je to ugo­tovil F. Klingn­er.

Nagovor na drugo osebo

Ta po­sebnost Horaci­jeve lirike je v zvezi z nagov­orom na dru­go ose­bo, ki nan­jo pes­nik hoče vpli­vati: vse je usmer­jeno izven pes­ni­ka; kakšen uspeh bo ime­lo nje­go­vo prigo­var­jan­je ali odvračan­je, tega ravno ne zve­mo. Nasprot­no pa vidi­mo v tej odi to, k čemur je teži­la pes­niko­va žel­ja, na kon­cu ure­s­ničeno in to nas ravno zado­volji. Pesem je tip­ično neg­a­tiv­na: odi – dis­pli­cent – mitte sec­tari – nihil adla­bores; še celo mis­el »saj bi bila dobra navad­na mir­ta« je izraže­na z lito­to. Edi­no poz­i­tivno je konec: sub arta vite biben­tem. Ta poz­i­tivni konec je pripravl­jen z omen­jeno fig­uro. Tako se pri neque te (6) razpoložen­je neza­z­nat­no preokrene, toda najprej se to opazi pri neprizade­tem sužn­ju (te), pri čemer nas neque opo­zori na to, da nekaj še mora pri­ti, nato sle­di šele me – tu se pozornost obrne na pes­ni­ka. Hitro nam pove, kje je, in končno, da uži­va.

Nerazpoloženje

Ner­azpoložen­je se polago­ma man­jša. To vidi­mo tudi na tem, kako omen­ja Horacij stvari, ki bi jih zara­di nji­hove skrom­nos­ti še pre­ne­sel, čeprav so mu tudi te odveč: phi­lyra; quo loco­rum sera more­tur (kakš­na zapoznela roža se mor­da še kje skri­va); sim­pli­ci je pa že poz­i­tiv­na vred­no­ta. Zman­jše­van­je odpo­ra se vidi tudi v tem, kako Horacij gov­ori o sužn­jevem prizade­van­ju. V verzu 1 ga samo omeni z voka­tivom puer, pa še to je bolj za nas, da nam pove, koga nago­var­ja – kljub poseb­ne­mu znača­ju te ode se je Horacij tudi tu držal staro­grškega načela, da bodi oda nagov­or na neko dru­go ose­bo.

Sicer je pa vse ner­azpoložen­je obrn­jeno pro­ti Per­si­cos appa­ra­tus in nato pro­ti coro­n­ae. Sužn­je­va ose­ba je popol­no­ma v ozad­ju. Šele nato pride nje­go­vo prizade­van­je na vrsto: močne­jši izraz mitte sec­tari je prvi, sle­di mu mile­jši nihil adla­bores. Poseb­ni trud, ki si ga suženj nala­ga, izražen z ad-, je odveč. V verzu 6 je že pohvala sedu­lus: pes­nikov odpor je sko­raj popol­no­ma pone­hal, kar pove tudi (non) curo (tako Heinze; prim. slov. »mar mi je!«, to je »ni mi mar«). Tu smo pri pre­o­bratu. Vse je v skladu s psi­hološkim dejstvom, da damo najprej duš­ka neposred­ne­mu čustvu, tu začet­ne­mu odi, s čimer se psi­hični pri­tisk zman­jša, na kon­cu šele pove­mo, zakaj smo bili v afek­tu. Tedaj sle­di razla­ga: (non) curo.

Besedni red

Z afek­tom v zvezi je besed­ni red. Pred­met, ki se pro­ti nje­mu pes­nik obrne, pokaže Per­si­cos – appa­ra­tus na začetku in kon­cu verza. Na začetku verza je poudar­jeni dis­pli­cent in mitte sec­tari. Čust­vo je erup­tivno, izraža se zato v kratk­ih stavk­ih. Čim bolj se napetost pole­ga, tem daljši so. Tako v prvi strofi obseg stavkov narašča (1 + 1 + 2 verza). V dru­gi strofi sta le dva stavka, zato daljša (1 in pol + 2 in pol). Stro­fa se začen­ja s poz­i­tivno vred­no­to, ki jo Horacij priz­na­va: sim­pli­ci myr­to, tudi pohvala sedu­lus je na začetku verza. V zad­njem stavku razloži Horacij, kaj je povzroči­lo nje­gov odpor: žel­ja, da bi se nemoteno predal uži­van­ju lep­e­ga trenut­ka. Tako se pesem začne z afek­tom in konča z intelek­tom, pomešan­im z uži­van­jem, nenavad­na kom­bi­naci­ja, ki združu­je staro in mod­er­no liriko.

Pesem je pri­ta­jeno razgibana, močno čust­vo odpo­ra se le polago­ma umiri. K tej razgibanos­ti prispe­va tudi men­ja­va oseb: odi (1. os.) – puer (2.) – dis­pli­cent (3.) – mitte (2.) – rosa … more­tur (3.) – adla­bores (2.) – curo (1.) – te (2.) – dede­cet myr­tus (3.) – me … biben­tem (1.). Na začetku in kon­cu je Horacij upora­bil vse tri osebe, v sre­di se men­ja­va­ta dve (2. in 3., 2. in 1.). S prvo ose­bo se pesem začne in konča: liri­ka v prvi ose­bi, kakor je to navad­no v mod­erni liri­ki.