Primož Simoniti

Žalna seja za Primožem Simonitijem v sredo, 12. septembra, ob 12h na FF

Letos julija nas je zapustil akademik dr. Primož Simoniti, profesor in prevajalec, klasični filolog, strokovnjak za srednjeveško, humanistično in renesančno latiniteto. Profesorji in študenti Filozofske fakultete smo njegov spomin počastili na žalni seji v sredo, 12. septembra, ob 12h v njegovi predavalnici 343 v tretjem nadstropju na Aškerčevi 2. Foto: Matjaž Rebolj, Filozofska fakulteta.

Slovenjgraška mladost

Decembra 1936, ko se je Primož Simoniti rodil na Golniku, se je Evropa že pospešeno pripravljala na novo katastrofo. Po osnovni šoli z nemško učiteljico in njenimi pritožbami staršem in nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu je hodil na mariborsko klasično. V nelahkem obdobju, ko so morali z nje med grmenjem ideologov oditi Peter Božič, Polde Bibič in Jože Pučnik, pa tudi njegov sošolec in kasnejši duhovnik Jože Topolovec. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je diplomiral leta 1959.

Leta 1962 je šel za leto dni študirat v München in se moral ob vrnitvi spet otepati ustreznih organov, nato pa nekaj let delal z Marxovimi pariškimi rokopisi kot asistent na Inštitutu za sociologijo in filozofijo. Njegova mentorica je bila Alma Sodnik. Konec šestdesetih se je habilitiral na Filozofski fakulteti kot lektor in kasneje kot asistent.

Humanizem na Slovenskem

Doktoriral je leta 1978 z disertacijo »Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja«, ki je nato izšla pri Slovenski matici in je bila kasneje prevedena v nemščino. V naslednjih desetletjih je postal docent, izredni in redni profesor. Humaniste je raziskoval v Würzburgu, Heidelbergu, Marburgu, Tübingenu, Stuttgartu, Münchnu, Benetkah, Padovi in Vatikanu. Sodeloval je na znanstvenih srečanjih v Dubrovniku, Toursu, Bologni, Trstu, Padovi, Milanu in na Dunaju. Leta 2007 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Študije, ki jih je objavil, so temeljne. Takšna je denimo njegova bibliografija Sloveniae scriptores Latini recentioris aetatis, ki je leta 1972 izšla v Zagrebu. Najbolj znana je kritična izdaja rokopisa, ohranjenega v Nuku, Bartholomaei Arnoldi de Usingen O.S.A. Responsio contra Apologiam Philippi Melanchthonis, objavljena v Würzburgu leta 1978. Izbor njegovih razprav iz tujih znanstvenih revij, denimo o najdbi elegije renesančnega pesnika Basinija iz Parme, pa o najdbi Trubarjevega lastnega izvoda prvega dela Novega testamenta z avtorjevimi opombami, ter o ljubljanskih operozih in o knjigah iz gornjegrajske knjižnice, je leta 2007 izšel pri Slovenski matici pod naslovom Med humanisti in starimi knjigami.

Izbrušeni prevodi

V javnosti je najbolj znan po briljantno izbrušenih prevodih. Po Spinozovi Etiki je od filozofskih tekstov prevedel še Descartesove Meditacije, Avguštinovo razpravo Proti akademikom in Erazmov traktat O svobodni volji. Poslovenil je vrsto zgodovinskih virov, povezanih s slovenskim prostorom, denimo popotni dnevnik oglejskega kanclerja Paola Santonina in knjižico z »Akademskimi čebelami«, statutom, s katerimi so pred javnost stopili ljubljanski operozi. Posebej rad se je loteval antičnih romanopiscev. Prevedel je Petronijev Satirikon, Apulejeve Metamorfoze in Heliodorjeve Etiopske zgodbe. Njegov Srednjeveški cvetnik smo v seminarju brali sproti, ko je še nastajal. V kratkem bo izšel njegov Livij, prvih pet knjig zgodovinarskega mastodonta, ki v slovenščini doslej še ni spregovoril.

Ob tej priložnosti so si obiskovalci lahko ogledali tudi razstavo najpomembnejših del, ki jih je Primož Simoniti pustil za seboj. Na ogled so bila med 11. in 17. septembrom v avli Filozofske fakultete.