Marko Marinčič o Vergeriju mlajšem in Trubarju

V novi številki revije Primerjalna književnost 41.2 (2018) je izšla razprava Marka Marinčiča »Vergerij mlajši in Primož Trubar: latinski humanizem in slovenska reformacija«.

Slovenski reformator Primož Trubar se je v uvodu k svojemu prevodu evangelijev in Apostolskih del (1557) poklonil nekdanjemu koprskemu škofu Petru Pavlu Vergeriju mlajšemu. Nekdaj vodilni cerkveni politik, zdaj ideolog reformacije, je bil zanj oseba, ki je »poleg Boga najbolj odločilno spodbudila« njegovo delo. Kljub tej eksplicitni izjavi starejše zgodovine slovenske književnosti in učbeniki pogosto zanemarjajo Vergerijevo vlogo pri nastanku prvih prevodov Biblije v slovenščino. V ospredje skušajo postaviti Trubarjeve samonikle literarne talente. Prispevek pokaže, kako po eni strani ni smiselno precenjevati Trubarjeve humanistične izobrazbe. Hkrati pa opozori, da prav Vergerijeva biografija Trubarjevemu prevajalskemu delu daje mednarodno relevanten intelektualni okvir.

Ta okvir je Vergerijev razvoj. Začel je kot humanist tradicionalnega kova, ki je Andreasa Divusa podpiral pri prevajanju Homerja v latinščino in se zaničljivo izražal o Luthrovi robati latinščini. Nato se je razvil v militantnega reformatorja. Kot tak pa je bil vendarle pripravljen spodbujati in mentorirati prevajanje Nove zaveze po Erazmu in Luthru namesto po izvirnikih. Poleg tega Vergerij nikdar ni opustil zamisli o konstrukciji skupnega, na latinični (in ne glagolski) pisavi temelječega literarnega jezika Slovencev in dalmatinskih Hrvatov. Ta povsem teoretični projekt je bil poskus kompromisa. Gibal se je med panslavizmom humanistov (Pribojević) in Trubarjevim radikalnim pragmatizmom. Zadnji je med drugim dopuščal pogovorne nemcizme, značilne predvsem za Ljubljano. Zamisel je bila vizionarska vsaj v dveh pogledih. Anticipirala je protinemški purizem poznejše literarne slovenščine in utopične ideje 19. stoletja o skupnem »ilirskem« jeziku tistih južnih Slovanov, ki so pisali v latinici.

Vergerij in sodobnejši pristop

Marinčičeva razprava Petra Pavla Vergerija ne obravnava le kot pobudnika in podpornika Trubarjeve prevajalske dejavnosti. V njem vidi tudi pomembnega tvorca humanističnega idejnega zaledja slovenske (Trubarjeve) reformacije. Vergerij je bil v slovenski literarni zgodovini deležen pretežno negativnih ocen. Ne le zaradi svoje domnevne častihlepnosti, ovaduštva in konvertitstva, temveč tudi zaradi neločevanja slovenščine od svojih latinistično‐humanističnih predstav o slovanskem jeziku. Prav te enostranske sodbe pričujoči članek prepričljivo popravi s pritegnitvijo in reinterpretacijo številnih novih virov.

Razprava je v celoti na voljo na spletni strani revije Primerjalna književnost.