V novi števil­ki revi­je Primer­jal­na književnost 41.2 (2018) je izšla razpra­va Mar­ka Mar­inčiča “Verg­er­ij mla­jši in Pri­mož Trubar: latin­s­ki human­izem in sloven­s­ka refor­ma­ci­ja”.

Sloven­s­ki refor­ma­tor Pri­mož Trubar se je v uvo­du k svo­je­mu pre­vo­du evan­geli­jev in Apos­tol­skih del (1557) pok­lonil nek­dan­je­mu koprske­mu ško­fu Petru Pavlu Verg­er­i­ju mla­jše­mu. Nek­daj vodil­ni cerkveni poli­tik, zdaj ide­olog refor­ma­ci­je, je bil zanj ose­ba, ki je »poleg Boga najbolj odločil­no spod­budi­la« nje­go­vo delo. Kljub tej eksplic­it­ni izjavi stare­jše zgodovine slovenske književnos­ti in učbeni­ki pogos­to zane­mar­ja­jo Verg­er­i­je­vo vlo­go pri nas­tanku prvih pre­vodov Bib­li­je v slovenšči­no. V ospred­je skuša­jo postavi­ti Trubar­jeve samonikle lit­er­arne tal­ente. Prispevek pokaže, kako po eni strani ni smisel­no pre­cen­je­vati Trubar­jeve human­is­tične izo­brazbe. Hkrati pa opo­zori, da prav Verg­er­i­je­va biografi­ja Trubar­jeve­mu pre­va­jalske­mu delu daje med­nar­o­d­no rel­e­van­ten intelek­tu­al­ni okvir.

Ta okvir je Verg­er­i­jev razvoj. Začel je kot human­ist tradi­cional­ne­ga kova, ki je Andreasa Divusa pod­pi­ral pri pre­va­jan­ju Home­r­ja v lat­inšči­no in se zaničlji­vo izražal o Luthrovi robati lat­inšči­ni. Nato se je razvil v mil­i­tant­ne­ga refor­ma­tor­ja. Kot tak pa je bil ven­dar­le pripravl­jen spod­bu­jati in men­tori­rati pre­va­jan­je Nove zaveze po Eraz­mu in Luthru namesto po izvirnikih. Poleg tega Verg­er­ij nikdar ni opustil zamis­li o kon­struk­ci­ji skup­ne­ga, na latinični (in ne glagol­s­ki) pisavi temel­ječe­ga lit­er­arne­ga jezi­ka Slovencev in dal­matin­skih Hrva­tov. Ta povsem teo­retični pro­jekt je bil poskus kom­pro­misa. Gibal se je med panslav­iz­mom human­is­tov (Pri­bo­je­vić) in Trubar­je­vim radikalnim prag­ma­tiz­mom. Zad­nji je med drugim dop­uščal pogov­orne nem­cizme, značilne pred­vsem za Ljubl­jano. Zamisel je bila vizionars­ka vsaj v dveh pogledih. Anticipi­rala je protinemš­ki pur­izem pozne­jše lit­er­arne slovenščine in utopične ide­je 19. sto­let­ja o skup­nem »ilirskem« jeziku tis­tih južnih Slo­vanov, ki so pisali v latini­ci.

Vergerij in sodobnejši pristop

Mar­inčiče­va razpra­va Petra Pavla Verg­er­i­ja ne obrav­na­va le kot pobud­ni­ka in pod­porni­ka Trubar­jeve pre­va­jalske dejavnos­ti. V njem vidi tudi pomem­b­ne­ga tvor­ca human­is­tične­ga ide­jne­ga zaled­ja slovenske (Trubar­jeve) refor­ma­ci­je. Verg­er­ij je bil v sloven­s­ki lit­er­arni zgodovi­ni deležen pretežno neg­a­tivnih ocen. Ne le zara­di svo­je dom­nevne častih­lep­nos­ti, ovadušt­va in kon­ver­tit­st­va, temveč tudi zara­di neloče­van­ja slovenščine od svo­jih latin­is­tično-human­is­tičnih pred­stav o slo­vanskem jeziku. Prav te enos­transke sodbe priču­joči članek prepričlji­vo popravi s priteg­nitvi­jo in rein­ter­pretaci­jo števil­nih novih virov.

Razpra­va je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Primer­jal­na književnost.