Zad­n­ja števil­ka revi­je Primer­jal­na književnost 41.2 (2018) pri­naša tudi razpra­vo Brane­ta Sene­gačni­ka »Human­is­tič­na bran­ja Sofoklove Antigone in human­is­tično razumevan­je humane­ga«. Za zgod­njo human­is­tično recep­ci­jo grške tragedi­je je značil­na aris­totelizira­joča inter­pretaci­ja v skladu s tedan­jim razumevan­jem Aris­totelove mis­li o tragedi­ji. V tem okviru je bila Sofoklo­va Antig­o­na razuml­je­na pred­vsem kot moral­ni nauk. O lit­er­arni in filo­zof­s­ki kom­plek­snos­ti, zara­di katere je posta­la v zad­njih treh sto­letjih eno najv­plivne­jših del sve­tovne lit­er­a­ture, tam ni sle­du.

Po dru­gi stran pa je tudi v sodob­ni kri­ti­ki mogoče zasledi­ti dobro argu­men­ti­rane sodbe, da nema­jhen del tovrst­nih odmevnih mod­ernih inter­pretacij Antigone temelji na pre­ti­rani intelek­tu­al­izaci­ji tragedi­je (M. Heath). Da je bil moral­ni nauk pomem­b­na in pričako­vana funkci­ja atiške tragedi­je v izvornem kon­tek­stu. Če dopus­ti­mo, da je v Antigo­ni moral­ni nauk, ni nujno, da ga razumemo tako pre­pros­to, kot ga je opre­delil den­i­mo Kam­er­ar­ij. Pač pa ga lahko z dobri­mi razlo­gi inter­pre­ti­ramo kot opo­zo­ri­lo na nenadomestljiv pomen indi­vid­u­al­ne­ga človeškega bivan­ja za spoz­na­van­je resničnos­ti in etično živl­jen­je.

Antropološko branje

V glavnem delu razprave so prikazani različne oblike zgod­nje human­is­tične recep­ci­je Sofoklove Antigone in hor­i­zont razumevan­ja grške tragedi­je v tem času. Mno­gopomen­ska bese­da »human­izem« in izve­denke so tu uporabljene kot kul­turno- in lit­er­arnoz­godovinske oznake. Izraz »human­is­tič­na bran­ja« tako označu­je delo različnih evrop­skih avtor­jev iz časa rene­sančne­ga human­iz­ma, ki so se na ta ali oni način ukvar­jali s Sofoklo­vo Antigono ali vsaj z njen­i­mi motivi. V kra­jšem zaključnem delu pa je na ozad­ju neka­ter­ih vplivnih sodob­nih inter­pretacij tega besedi­la pred­stavl­jen poskus izvirne­ga antropološkega bran­ja. Ta sloni na human­is­tični tradi­ci­ji v dveh pogledih.

Prvič v tem, da vztra­ja pri celovitem upošte­van­ju besedi­la Sofoklove­ga izvirni­ka. (Čeprav se eksplic­it­no osre­do­toči le na en nje­gov del.) Drugič pa v tem, da vidi v vprašan­ju »humane­ga«, torej v resničnos­ti (ini­di­vid­u­al­ne­ga) člove­ka središčno vprašan­je biti. (To pa ne pomeni pre­pros­to že tudi, da ima »člove­ka« na tradi­cionalen način za poglav­it­no vred­no­to ali filo­zof­s­ki kon­cept.) V takšnem »human­is­tičnem « bran­ju Antigone se pravzprav oba vidi­ka prekri­va­ta. Argu­mente za omen­jeno antropološko per­spek­ti­vo nam­reč odkri­va v Sofoklovem besedilu samem.

Razpra­va je v celoti dostop­na na splet­ni strani revi­je Primer­jal­na književnost.