Antigona

Brane Senegačnik o humanističnih branjih Antigone

Zadnja številka revije Primerjalna književnost 41.2 (2018) prinaša tudi razpravo Braneta Senegačnika »Humanistična branja Sofoklove Antigone in humanistično razumevanje humanega«. Za zgodnjo humanistično recepcijo grške tragedije je značilna aristotelizirajoča interpretacija v skladu s tedanjim razumevanjem Aristotelove misli o tragediji. V tem okviru je bila Sofoklova Antigona razumljena predvsem kot moralni nauk. O literarni in filozofski kompleksnosti, zaradi katere je postala v zadnjih treh stoletjih eno najvplivnejših del svetovne literature, tam ni sledu.

Po drugi stran pa je tudi v sodobni kritiki mogoče zaslediti dobro argumentirane sodbe, da nemajhen del tovrstnih odmevnih modernih interpretacij Antigone temelji na pretirani intelektualizaciji tragedije (M. Heath). Da je bil moralni nauk pomembna in pričakovana funkcija atiške tragedije v izvornem kontekstu. Če dopustimo, da je v Antigoni moralni nauk, ni nujno, da ga razumemo tako preprosto, kot ga je opredelil denimo Kamerarij. Pač pa ga lahko z dobrimi razlogi interpretiramo kot opozorilo na nenadomestljiv pomen individualnega človeškega bivanja za spoznavanje resničnosti in etično življenje.

Antropološko branje

V glavnem delu razprave so prikazani različne oblike zgodnje humanistične recepcije Sofoklove Antigone in horizont razumevanja grške tragedije v tem času. Mnogopomenska beseda »humanizem« in izvedenke so tu uporabljene kot kulturno‐ in literarnozgodovinske oznake. Izraz »humanistična branja« tako označuje delo različnih evropskih avtorjev iz časa renesančnega humanizma, ki so se na ta ali oni način ukvarjali s Sofoklovo Antigono ali vsaj z njenimi motivi. V krajšem zaključnem delu pa je na ozadju nekaterih vplivnih sodobnih interpretacij tega besedila predstavljen poskus izvirnega antropološkega branja. Ta sloni na humanistični tradiciji v dveh pogledih.

Prvič v tem, da vztraja pri celovitem upoštevanju besedila Sofoklovega izvirnika. (Čeprav se eksplicitno osredotoči le na en njegov del.) Drugič pa v tem, da vidi v vprašanju »humanega«, torej v resničnosti (inidividualnega) človeka središčno vprašanje biti. (To pa ne pomeni preprosto že tudi, da ima »človeka« na tradicionalen način za poglavitno vrednoto ali filozofski koncept.) V takšnem »humanističnem « branju Antigone se pravzprav oba vidika prekrivata. Argumente za omenjeno antropološko perspektivo namreč odkriva v Sofoklovem besedilu samem.

Razprava je v celoti dostopna na spletni strani revije Primerjalna književnost.