Satirikon

Nada Grošelj in Muanis Sinanović o Satirikonu v četrtek, 20. septembra, ob 20h

Svo­jevrsten pok­lon poko­jne­mu pro­fe­sor­ju Pri­možu Simoni­ti­ju bo tudi lit­er­arni pogov­or o Petron­i­jevem romanu Satirikon, katere­ga pre­vod sodi med Simoni­ti­jeve največ­je pre­va­jalske dosežke. Odvil se bo v četrtek, 20. sep­tem­bra, ob 20.00 v Trubar­je­vi hiši lit­er­a­ture v Ljubl­jani v okviru cik­lusa Jet Pack. Nada Grošelj in Mua­nis Sinanović se bosta v svo­jem pogov­oru vrni­la v pretek­lost, daleč, ko lit­er­arni kon­ti­nen­ti še niso bili ločeni, ne po zvrsteh, ne po vrstah. Ne po žan­rih. Je Petron­i­jev Satirikon poli­tič­na sati­ra? Erotično delo? Delo književnos­ti LGBT? Pus­tolovšči­na? Petron­ij je bil mož zan­imive biografi­je, živl­jen­jskega sti­la in nazorov, lahko ga poveže­mo tako s Hunter­jem Thomp­sonom kot s sto­i­ciz­mom. Vsega tega se bo Mua­nis Sinanović dotaknil v pogov­oru s pre­va­jalko in pro­fe­sori­co Nado Grošelj.

Efeška vdova (Satirikon 111–112)
Matrona quaedam Ephesi tam notae erat pudicitiae

»Nekoč je živela v Efezu gospa, ki je tako slovela po svo­ji sramežljivosti, da so jo celo iz sosed­njih dežel pri­ha­jale ženske gle­dat kot pra­vo čudo. Ko ji je torej umrl mož, ji ni bilo zadosti, da je šla za pogre­bom z razpuščen­i­mi las­mi in se pred množi­co lju­di bíla po raz­gal­jenih prsih, kakor je običaj, temveč je spreml­jala poko­jni­ka še v grob­ni­co. Po grš­ki šegi so položili tru­p­lo v podzem­sko votli­no in tam je nad njim prebe­dela in pre­jokala veliko dni in noči.

Ko se je tako trpinči­la, pripravl­je­na umreti od lakote, se ni dala odpel­jati iz grob­nice ne staršem ne sorod­nikom; naposled je zavrni­la tudi mestne urad­nike, ki so morali odi­ti od nje brez uspe­ha. Vsi do zad­nje­ga so objoko­vali nenavad­no ženo, ki je vztra­jala brez hrane že peti dan. Z nes­rečni­co je osta­la zves­ta služab­ni­ca in ji poma­gala žalo­vati in jokati. Kadar je dogorela luč­ka v votli­ni, je dolila nove­ga olja. Celo mesto je kaj­pa­da gov­o­rilo samo o njej in ljud­je vseh stanov so zatr­je­vali, da je edi­ni živi zgled ženske čed­nos­ti in zakonske zvestobe.

Interim imperator provinciae latrones iussit crucibus affigi

Tisti čas je cesars­ki namest­nik v provin­ci ukazal križati nekaj razbo­jnikov tik ob grob­ni­ci, kjer je gospa objoko­vala še sveže tru­p­lo. Ko je vojak, ki je stražil križe, da svo­j­ci ne bi ukradli tru­pel in jih zagre­bli, nasled­njo noč opazil med grobovi svet­lobo luči in slišal vzdi­ho­van­je žalu­joče žene, je hotel iz čis­to človeške radoved­nos­ti izvede­ti, kdo je tam in kaj počne. Zatorej je odšel v grob­ni­co in zagledal prele­po ženo.

Najprej je obstal kot vkopan, mis­leč, da vidi prikazen ali podzem­sko sen­co. A ko je zatem opazil ležeče tru­p­lo in videl solze in razpraskani obraz, je spoz­nal, kaj se godi, da nam­reč ta žena medli od hrepe­nen­ja za rajnikom. V grob je pri­ne­sel svo­jo skrom­no večer­jo in začel revi­ci prigo­var­jati, naj se ne vda­ja tego­bi in srce naj se ji nikar ne trga od vzdi­hov, ki niko­mur ne has­ne­jo. Vse nas čaka isti konec in vsi bomo prišli na isti kraj. Tako in podob­no ji je gov­o­ril, kakor je pač nava­da tolaži­ti užaloščene duše.

At illa ignota consolatione percussa laceravit vehementius pectus

Toda žena za tolažbo še slišati ni mar­ala, še bolj se je tolk­la po prsih, si pulila lase in jih pola­gala na poko­jniko­vo tru­p­lo. Vojak pa ni odjen­jal, ni nehal uboži­ci prigo­var­jati in ji ponu­jati jedi. Naposled je duh vina pre­mamil služab­ni­co, da je prva popusti­la in izteg­ni­la roko pro­ti ljubeznive­mu ponu­jal­cu. Ko se je okrepčala z jed­jo in pijačo, se je še sama loti­la trdovratne gospo­darice in ji gov­o­rila:

›Kaj pa hasne, če se pustiš ugono­biti lakoti, če se živo poko­plješ, če izdi­h­neš nedolžno dušo prej, kakor ti je uso­jeno?

Vedi, da tega ni mar ne pepelu ne mrtvim v podzemlju.

Rajši se vrni v živl­jen­je! Zavrzi te ženske zablode in uži­vaj lep­o­to sončne luči, dok­ler le moreš! Ravno tole tru­p­lo pred tabo naj ti bo opomin, da žívi!‹

Nihče ne posluša ner­ad, če ga sil­iš, naj si postreže s hra­no in živí. Tako je gospa, osla­bela od neka­jd­nevne­ga pos­ta, navsezad­nje le prema­gala trmo in založi­la s prav tolikšn­im tekom kakor služab­ni­ca, ki se je dala pre­gov­oriti pred njo.

Ceterum scitis quid plerumque soleat temptare humanam satietatem

Sami pa dobro veste, v kakšne skušn­jave po nava­di zapel­je člove­ka poln želodec. Kakor je vojak v gospe z dobrikan­jem spet obudil vesel­je do živl­jen­ja, tako se je lotil še njene sramežljivosti. Naši spodob­ni­ci se je zdel kar čeden in preudarnih besed, poseb­no še, ker se je tudi služab­ni­ca zavze­mala zanj in ven­omer pon­avl­jala:

›Se uprla boš všečni ljubezni?‹

A kaj bi zavlače­val? Tudi temule delu gospe­jine­ga tele­sa tuka­jle se ni bilo tre­ba pos­ti­ti in zmagov­i­ti vojak jo je pri­do­bil za eno in za dru­go. Sku­paj sta spala ne samo tis­to noč, ko sta prazno­vala svat­bo, ampak tudi dru­go in tretjo. Seve­da sta dobro zaprla vhod v grob­ni­co in tako je vsak­do, znan ali nez­nan, ki je prišel h grobu, menil, da je čez vse čed­nos­t­na žena izdi­h­ni­la nad može­vim tru­plom.

Ceterum delectatus miles et forma mulieris et secreto

Medtem se je vojak veselil gospe­jine lep­ote in skrivne ljubezni. Kupo­val je, kar je s svo­ji­mi skrom­n­i­mi denar­ci najboljše­ga mogel, in že o prvem mraku nosil v grob­ni­co. Ko so pa starši ene­ga izmed križanih opazili, da straža ni več tako čuječa, so v noči sneli obešen­ca s križa in mu izkaza­li posled­njo dobro­to. Ko je naš vojak, ki je zane­mar­il svo­je dolžnos­ti, nasled­nje­ga dne videl, da na enem križu ni tru­pla, se je ustrašil zagrožene kazni in povedal gospe, kaj se je zgodi­lo; da ne bo čakal na obsod­bo, temveč se bo z mečem sam kazno­val za zanikrnost. Gospa naj mu pove, kje naj se usm­r­ti, in v usod­ni grob­ni­ci bo imela lju­bim­ca in moža druge­ga zraven druge­ga. Gospa pa, ki je bila ravno toliko usmil­je­na kakor čed­nos­t­na:

›Bog ne zadeni, da bi videla sku­paj mrtvi tru­pli obeh bitij, ki sta mi bili naj­dražji. Rajši obes­im mrtve­ga na križ, kakor dopus­tim smrt žive­ga!‹

Po teh besedah mu ukaže, naj odnese može­vo tru­p­lo iz krste in ga pribi­je na izprazn­jeni križ. Vojak se je rav­nal po domisel­nem sve­tu bistroumne žene in nasled­nje­ga dne se je ljud­st­vo čudi­lo, kako neki je mrtvec prišel na križ.«

(Prevedel Pri­mož Simoni­ti)