Satirikon

Nada Grošelj in Muanis Sinanović o Satirikonu v četrtek, 20. septembra, ob 20h

Svojevrsten poklon pokojnemu profesorju Primožu Simonitiju bo tudi literarni pogovor o Petronijevem romanu Satirikon, katerega prevod sodi med Simonitijeve največje prevajalske dosežke. Odvil se bo v četrtek, 20. septembra, ob 20.00 v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani v okviru ciklusa Jet Pack. Nada Grošelj in Muanis Sinanović se bosta v svojem pogovoru vrnila v preteklost, daleč, ko literarni kontinenti še niso bili ločeni, ne po zvrsteh, ne po vrstah. Ne po žanrih. Je Petronijev Satirikon politična satira? Erotično delo? Delo književnosti LGBT? Pustolovščina? Petronij je bil mož zanimive biografije, življenjskega stila in nazorov, lahko ga povežemo tako s Hunterjem Thompsonom kot s stoicizmom. Vsega tega se bo Muanis Sinanović dotaknil v pogovoru s prevajalko in profesorico Nado Grošelj.

Efeška vdova (Satirikon 111–112)
Matrona quaedam Ephesi tam notae erat pudicitiae

»Nekoč je živela v Efezu gospa, ki je tako slovela po svoji sramežljivosti, da so jo celo iz sosednjih dežel prihajale ženske gledat kot pravo čudo. Ko ji je torej umrl mož, ji ni bilo zadosti, da je šla za pogrebom z razpuščenimi lasmi in se pred množico ljudi bíla po razgaljenih prsih, kakor je običaj, temveč je spremljala pokojnika še v grobnico. Po grški šegi so položili truplo v podzemsko votlino in tam je nad njim prebedela in prejokala veliko dni in noči.

Ko se je tako trpinčila, pripravljena umreti od lakote, se ni dala odpeljati iz grobnice ne staršem ne sorodnikom; naposled je zavrnila tudi mestne uradnike, ki so morali oditi od nje brez uspeha. Vsi do zadnjega so objokovali nenavadno ženo, ki je vztrajala brez hrane že peti dan. Z nesrečnico je ostala zvesta služabnica in ji pomagala žalovati in jokati. Kadar je dogorela lučka v votlini, je dolila novega olja. Celo mesto je kajpada govorilo samo o njej in ljudje vseh stanov so zatrjevali, da je edini živi zgled ženske čednosti in zakonske zvestobe.

Interim imperator provinciae latrones iussit crucibus affigi

Tisti čas je cesarski namestnik v provinci ukazal križati nekaj razbojnikov tik ob grobnici, kjer je gospa objokovala še sveže truplo. Ko je vojak, ki je stražil križe, da svojci ne bi ukradli trupel in jih zagrebli, naslednjo noč opazil med grobovi svetlobo luči in slišal vzdihovanje žalujoče žene, je hotel iz čisto človeške radovednosti izvedeti, kdo je tam in kaj počne. Zatorej je odšel v grobnico in zagledal prelepo ženo.

Najprej je obstal kot vkopan, misleč, da vidi prikazen ali podzemsko senco. A ko je zatem opazil ležeče truplo in videl solze in razpraskani obraz, je spoznal, kaj se godi, da namreč ta žena medli od hrepenenja za rajnikom. V grob je prinesel svojo skromno večerjo in začel revici prigovarjati, naj se ne vdaja tegobi in srce naj se ji nikar ne trga od vzdihov, ki nikomur ne hasnejo. Vse nas čaka isti konec in vsi bomo prišli na isti kraj. Tako in podobno ji je govoril, kakor je pač navada tolažiti užaloščene duše.

At illa ignota consolatione percussa laceravit vehementius pectus

Toda žena za tolažbo še slišati ni marala, še bolj se je tolkla po prsih, si pulila lase in jih polagala na pokojnikovo truplo. Vojak pa ni odjenjal, ni nehal ubožici prigovarjati in ji ponujati jedi. Naposled je duh vina premamil služabnico, da je prva popustila in iztegnila roko proti ljubeznivemu ponujalcu. Ko se je okrepčala z jedjo in pijačo, se je še sama lotila trdovratne gospodarice in ji govorila:

Kaj pa hasne, če se pustiš ugonobiti lakoti, če se živo pokoplješ, če izdihneš nedolžno dušo prej, kakor ti je usojeno?

Vedi, da tega ni mar ne pepelu ne mrtvim v podzemlju.

Rajši se vrni v življenje! Zavrzi te ženske zablode in uživaj lepoto sončne luči, dokler le moreš! Ravno tole truplo pred tabo naj ti bo opomin, da žívi!‹

Nihče ne posluša nerad, če ga siliš, naj si postreže s hrano in živí. Tako je gospa, oslabela od nekajdnevnega posta, navsezadnje le premagala trmo in založila s prav tolikšnim tekom kakor služabnica, ki se je dala pregovoriti pred njo.

Ceterum scitis quid plerumque soleat temptare humanam satietatem

Sami pa dobro veste, v kakšne skušnjave po navadi zapelje človeka poln želodec. Kakor je vojak v gospe z dobrikanjem spet obudil veselje do življenja, tako se je lotil še njene sramežljivosti. Naši spodobnici se je zdel kar čeden in preudarnih besed, posebno še, ker se je tudi služabnica zavzemala zanj in venomer ponavljala:

Se uprla boš všečni ljubezni?‹

A kaj bi zavlačeval? Tudi temule delu gospejinega telesa tukajle se ni bilo treba postiti in zmagoviti vojak jo je pridobil za eno in za drugo. Skupaj sta spala ne samo tisto noč, ko sta praznovala svatbo, ampak tudi drugo in tretjo. Seveda sta dobro zaprla vhod v grobnico in tako je vsakdo, znan ali neznan, ki je prišel h grobu, menil, da je čez vse čednostna žena izdihnila nad moževim truplom.

Ceterum delectatus miles et forma mulieris et secreto

Medtem se je vojak veselil gospejine lepote in skrivne ljubezni. Kupoval je, kar je s svojimi skromnimi denarci najboljšega mogel, in že o prvem mraku nosil v grobnico. Ko so pa starši enega izmed križanih opazili, da straža ni več tako čuječa, so v noči sneli obešenca s križa in mu izkazali poslednjo dobroto. Ko je naš vojak, ki je zanemaril svoje dolžnosti, naslednjega dne videl, da na enem križu ni trupla, se je ustrašil zagrožene kazni in povedal gospe, kaj se je zgodilo; da ne bo čakal na obsodbo, temveč se bo z mečem sam kaznoval za zanikrnost. Gospa naj mu pove, kje naj se usmrti, in v usodni grobnici bo imela ljubimca in moža drugega zraven drugega. Gospa pa, ki je bila ravno toliko usmiljena kakor čednostna:

Bog ne zadeni, da bi videla skupaj mrtvi trupli obeh bitij, ki sta mi bili najdražji. Rajši obesim mrtvega na križ, kakor dopustim smrt živega!‹

Po teh besedah mu ukaže, naj odnese moževo truplo iz krste in ga pribije na izpraznjeni križ. Vojak se je ravnal po domiselnem svetu bistroumne žene in naslednjega dne se je ljudstvo čudilo, kako neki je mrtvec prišel na križ.«

(Prevedel Primož Simoniti)