Satirikon

Satirikonijada Tjaše Črnigoj v Mariboru

Pre­miera v petek, 21. sep­tem­bra 2018, ob 20.00 uri; prva ponovitev v ponedel­jek, 24. sep­tem­bra 2018, ob 20.00 uri; dru­ga ponovitev v torek, 25. sep­tem­bra 2018, ob 20.00 uri, vsak­ič Intimni oder GT22, Glavni trg 22, Mari­bor // Upri­zoritveno besedi­lo: ust­var­jal­ci pred­stave // Prired­ba: Tjaša Mis­lej in Tjaša Črnigoj (v prired­bi je uporabljenih nekaj odlomkov iz besedi­la Nebo­jše Pop-Tasića Petron­i­jev Satirikon) // Reži­ja: Tjaša Črnigoj // Igra­jo: Andraž Jug, Rok Kra­van­ja, Vid Kle­menc // Dra­maturgi­ja: Tjaša Mis­lej // Kos­tu­mo­grafi­ja: Tina Bonča // Obliko­van­je in izbor glas­be: August Adri­an Braatz // Scenografi­ja: Tjaša Črnigoj, Anja Pir­nat // Lek­tu­ra: Klas­ja Kovačič // Men­tor­ja gledal­iške reži­je: Tomis­lav Janežič in Janez Janša // Pro­duk­ci­ja: Akademi­ja za gledal­išče, radio, film in tele­viz­ijo Uni­verze v Ljubl­jani in KUD Moment

Fragmentarnost Petronijevega Satirikona

Petron­i­jev Satirikon je nekakšen antični praro­man. Nastal je v Neronovem času prve­ga sto­let­ja po Kr. in je ohran­jen zgolj v frag­men­tih. Gre za zelo raznoro­den mate­r­i­al, ki pre­ple­ta, sopostavl­ja in spre­vrača različne žanre tedan­je­ga časa. Frag­men­tarnost ga zaz­na­mu­je tako na ravni poškodovane­ga besedi­la kot na ravni žanrske raznorod­nos­ti ter resničnos­ti, ki jo upove­du­je. Gre za poto­van­je skozi najniž­je plas­ti družbe neronovskega Rima; skozi resničnost, ki je kaotič­na, ilu­zorič­na in razprše­na. Resničnost, v kateri največ vel­ja­jo denar, videz in moč. Satirikon s tem napove­du­je kas­ne­jši potepuš­ki roman, toda nje­gov pro­tag­o­nist Enkolpij ni značilen potepuh. Pravi potepuh se v kaotični resničnos­ti zna­jde tako, da afir­mi­ra njeno ilu­zoričnost in z njo za last­no korist spret­no manip­uli­ra. Sam kro­ji svo­jo uso­do – ne da bi si domišl­jal, da je kakršenkoli junak.

Enkolpij kot antični prekarec

Pro­tag­o­nist Satirikona, Enkolpij, je nekakšen antični prekarec, ki se v satirikon­s­ki resničnos­ti ne zna­jde. Četu­di je sam delo­ma potepuš­ki tip in torej ni popol­no­ma nepok­var­jen, ga zaz­na­mu­je­jo izrazite donki­hotske poteze in temelj­na naivnost. Ne glede na to, kaj se mu zgo­di, kar naprej fan­tazi­ra o tem, da je junak mita, epa, romance. Tako je vsak­ič zno­va razočaran, ponižan ter prizadet. Pogos­to je sek­su­al­no napaden. Ne zmore pri­pa­dati razpršeni satirikon­s­ki resničnos­ti in je večkrat nje­na žrtev. Kljub temu pa avtor Enkolpi­je­vo poto­van­je ubese­di skozi raz­posajen, pre­ra­ja­joč, osvoba­ja­joč smeh. Zato se zdi, da Satirikon pripoz­na absurd­nost enkolpi­jevske eksis­tence in da Petron­ij k njej pristopa z naklon­jenos­tjo ter se ji zavezu­je kot neče­mu, kar je temeljno človeško. Tako Fro­ma I. Zeitlin.

Satirikon kot karneval

Satirikoni­ja­da je ini­ciaci­js­ki karneval za vse Enkolpi­je tega sve­ta, prazno­van­je za manj izna­jdljive, zaba­va za manj priljubljene. Na njej igral­ci, per­former­ji, umet­ni­ki po motivih Satirikona uprizar­ja­jo mil­je­je satirikonske resničnos­ti, ki jim niso nikdar zmogli pri­pa­dati. Satirikoni­ja­da je poto­van­je v razpršeno telo Petron­i­jeve­ga Satirikona, poto­van­je v tem­ine lastne nemoči in poto­van­je skozi last­no nez­možnost pri­padan­ja. Na meji med anarhi­jo in umet­niško integrite­to, med soigro in pro­ti­igro, med tele­som, ki je napadal­no in tele­som, ki je žrtvo­vano – išče vrzel, dno. Pros­tor, v katerem bi zmogli razumeti, spre­jeti in proslav­i­ti lastne enkolpi­jevske poteze ter se jim zaveza­ti kot neče­mu, kar mor­da ne pri­pa­da satirikon­s­ki resničnos­ti, a pri­pa­da temeljno človeške­mu.

Rezervacija sedeža

Prired­itelji vljud­no prosi­jo, da rez­er­vaci­jo sedeža sporočite čim prej na naslov mija.spiler@agrft.uni-lj.si oziro­ma po tele­fonu na št. 041 852 516, najkas­ne­je en dan pred izbran­im ter­mi­nom.