V petek, 28. 9. 2018, bodo štu­den­t­je Odd­el­ka za klasično filologi­jo v sklopu pro­jek­ta Evrop­s­ka noč razisko­val­cev na Novem trgu upri­zo­rili komedi­jo Paulus. Delo koprskega human­ista Petra Pavla Verg­er­i­ja stare­jše­ga pred­stavl­ja prvo ohran­jeno human­is­tično komedi­jo v lat­inšči­ni. Pred­sta­va bo potekala kot bral­na inter­pretaci­ja preve­dene drame in se bo začela ob 18. uri.

Odmevi nove latinske komedije in učeni toni humanizma

Čeprav komedij Plav­ta in Teren­ci­ja niso več uprizar­jali, so bile vseskozi nav­zoče kot šol­sko beri­lo. Značaj human­is­tične komedi­je so sicer izob­liko­vali različni vplivi, a naj­močne­je zago­to­vo nova latin­s­ka komedi­ja. Ta je služi­la kot zgled za uporabo motivov, stal­nih tip­iziranih likov in zaple­tov. Zara­di ele­gant­ne­jše­ga jezi­ka in poučnos­ti je na prvo gen­eraci­jo human­is­tov bolj od Plav­ta vpli­val Teren­cij, na Verg­er­i­ja še pose­bej. Plav­to­va vis com­i­ca se je umakni­la v ozad­je, v središče je stopi­la karak­ter­i­zaci­ja. Glavni akter­ji Verg­er­i­jeve komedi­je tako s svo­ji­mi znača­jski­mi poteza­mi nikakor ne pre­seneti­jo. Osred­nji liki so naivni mladenič (adulescens), nje­gov preme­teni suženj (servus) in sum­niča­va zvod­ni­ca (lena).

Comoedia ad iuvenum mores corrigendos

Human­is­tič­na komedi­ja se je sča­so­ma odd­alji­la od svo­jih vzorov, najbolj očit­no s pre­hodom od upri­zoritve k bral­ni dra­mi. Občin­st­vo se je tako iz gledal­cev pre­o­brazi­lo v poslušalce, dram­sko besedi­lo pa v instru­ment za urjen­je besedne spret­nos­ti. Skrom­no imp­likaci­jo sled­nje­ga se z izogiban­jem pogov­orne­mu jeziku tru­di ohran­i­ti tudi sloven­s­ki pre­vod.

Human­is­tičn­im poudark­om sle­di tudi vse­bi­na. Verg­er­i­je­va komedi­ja se začen­ja z mor­al­izira­jočim pro­l­o­gom, v katerem zdaj odrasli pes­nik ske­sano preda­ja svo­jo mla­dost­no dramo v bran­je. Prek nje­gov­e­ga obžalo­van­ja Verg­er­ij vpel­je mak­si­mo erran­do discimus in ponovno poudari že v pod­naslovu izražen namen komedi­je – ad iuvenum mores cor­ri­gen­dos. Kot napove­du­je pro­log, dra­ma prikazu­je »nag­n­jenost pok­var­jenih služab­nikov k razmeta­van­ju z denar­jem, nes­rečo staršev, ki jih slepi ljubezen do otrok […] in pa to, da so služab­ni­ki nezvesti, pri­jatelji nezanesljivi in starši lahkoverni«. V ospred­ju je pred­vsem kri­ti­ka friv­ol­nos­ti – lev­i­tas – pri sodob­ni mla­di­ni, ki jo slabe študi­jske navade, poman­jkan­je trdne vol­je in nebrz­dano razsip­ništ­vo zlah­ka odne­se­jo na stran­pota. Takšno stan­je je posled­i­ca bogast­va gospo­dar­jev in mal­o­prid­nos­ti nji­hovih sužn­jev. Vse to prikazu­je Verg­er­i­je­va komedi­ja, ki novodob­ne navade gra­ja brez dlake na jeziku. Z avtor­je­vi­mi beseda­mi: mores novos ratione cor­rig­it vet­eri.

Avtor s slovenskega ozemlja

Peter Pavel Verg­er­ij stare­jši (1370–1444) se je rodil v Kopru v nek­daj ugled­ni plemiš­ki druži­ni. Doš­tudi­ral je pra­vo, umet­nost in med­i­ci­no v Bolog­ni, Firenc­ah in Padovi. Najprej je pouče­val na uni­verzi v Firenc­ah, kas­ne­je še v Padovi. Kot papeš­ki tajnik je službo­val pod Inocencem VII. in se udeležil kon­cila v Kon­stan­ci. Kas­ne­je je odpo­to­val v Budim­peš­to in bil tam tajnik ogrskega kral­ja in rimskega cesar­ja Sigis­mun­da, ki mu je podelil naziv poeta lau­re­a­tus. Vzgo­je se Verg­er­ij ne doti­ka le v tej komedi­ji, ampak se je še veliko podrob­ne­je lote­va v svo­jem zna­menitem delu De ingenuis moribus. To je nasta­lo v Padovi po letu 1400 in je znat­no vpli­va­lo na obliko­van­je kas­ne­jše pedagoške prakse in šolskega kuriku­la.

Paulus, štu­dent: Rok Kunt­ner // Herotes, Pavlov najeti služab­nik: Matej Pre­vc // Stichus, Pavlov suženj: Luka Brenko // Damma, Pavlov služab­nik: Jan Dominik Bogataj // Nicolosa, zvod­ni­ca: Meta Sku­bic // Ursu­la, kur­tizana: Ana Anžlo­var // Papis, sose­dov služab­nik: Jan Peter­nelj // Sloven­s­ki pre­vod: Anja Božič in Nena Bobovnik // Koor­dini­ran­je in reži­ja: Klara Keršič