Sanc­ta mis­sa in memo­ria sanc­ti Hierony­mi cel­e­bra­ta die Domini­ca; pri­die kalen­das Octo­bris MMXVIII; hora diei XI in bap­tis­te­rio Emo­nen­si // Inšti­tut za patris­tične študi­je Vic­torini­anum na Teološ­ki fakul­teti Uni­verze v Ljubl­jani in Mest­ni muzej Ljubl­jana vabi­ta k sveti maši v čast svete­mu Hieron­imu ob nje­gov­em godu v nedeljo, 30. sep­tem­bra 2018, ob 17. uri v emon­s­ki krstil­ni­ci (Zgod­njekrščan­sko središče, Erjavče­va uli­ca za Cankar­je­vim domom, Ljubl­jana). Daroval jo bo pred­sto­jnik inšti­tu­ta Vic­torini­anum, klasični filolog doc. dr. Miran Špelič OFM.

Hieron­i­move poz­navalce bo priteg­nil quadru­plex sen­sus, četverni pomen srečan­ja: a) spomin nedavno pre­minulih pro­fe­sor­jev klasične filologi­je, dr. Erike Mihevc Gabrovec in dr. Pri­moža Simoni­ti­ja; b) pred­stavitev novih rim­skih arhe­ološk­ih odkri­tij v Emoni; c) pred­stavitev novood­krite­ga dela For­tu­naci­jana Ogle­jskega; in č) napoved jubile­jne­ga leta ob 1600-let­ni­ci Hieron­i­move smr­ti.

Nos nos­tra habuimus tem­po­ra, et cucur­rimus quan­tum potu­imus: nunc te cur­rente et lon­ga spa­tia trans­meante, nobis debe­tur otium. // Mi smo imeli svoj čas in pre­hodili smo, kolikor smo mogli. Sedaj si ti na vrsti, da pretečeš velike raz­dal­je. Mi smo zaslužili počitek. // Hier., Ep. 102 ad Augustinum

Evzebij Sofronij Hieronim

Euse­bius Sophro­nius Hierony­mus, rim­s­ki duhovnik, teolog, apolo­get, bib­li­cist, pre­va­jalec, svet­nik, cerkveni oče in cerkveni učitelj, se je rodil okoli 347 v Stri­donu in umrl 30. sep­tem­bra 419 ali 420 v Betle­he­mu v Pales­ti­ni. Sku­paj s še tre­mi svet­ni­ki — Gre­gor­jem Velikim,  Avguštin­om in  Ambrožem — vel­ja za ene­ga izmed štir­ih velik­ih cerkvenih učitel­jev. Najbolj znan je po latinskem pre­vo­du Svete­ga pis­ma, kas­ne­je poimen­o­vanem Vul­ga­ta. Poleg drugih lit­er­arnih del so ohran­je­na mno­ga nje­go­va pis­ma, v kater­ih poleg izred­ne­ga teološkega znan­ja kaže tudi oseb­no rahločut­nost in značilen tem­pera­ment, ki dostikrat ni prizanašal s pikrostjo in odreza­vostjo. Za sloven­s­ki kul­turni pros­tor so pose­bej zan­imi­va pis­ma, ki jih je poslal znancem iz svo­je­ga mla­dost­ne­ga obdob­ja, in sicer v Oglej (na primer svete­mu Kro­maci­ju, ško­fu), v Emono (ohran­jeni sta Pis­mo devi­cam v Emoni in Pis­mo Antoni­ju, meni­hu v Emoni) ter dom­nevno v domači Stri­don (Pis­mo Kas­tori­ni, svo­ji teti po materi­ni strani).