Nova številka revije Primerjalna književnost 41.2 (2018) prinaša tudi razpravo Davida Movrina »Chommoda in hinsidias: Katulova c. 84 in sramotenje parvenija med antiko, renesanso in moderno«. V svoji pesmi 84 Katul opisuje Arija, parvenija skromnih korenin, ki začetkom besed kompulzivno dodaja pridih, da bi vzbudil vtis izobraženosti; namesto »commoda« in »insidias« izgovarja »chommoda« in »hinsidias«. Takšna izreka je imela močno socialno konotacijo in govorce latinščine, ki so pridih opustili, je čakala socialna stigma; »rusticus fit sermo si aspires perperam«, je zapisal Nigidij Figul.
Toda zakaj »commoda«? Zakaj »insidias«? To bi bili lahko dve povsem naključni besedi in nekateri komentatorji menijo, da ni razloga za dodatno pomensko raven; entia non sunt multiplicanda praeter necessitatem. Pesem se zato ponaša z dolgo zgodovino ne ravno razburljivih interpretacij in prevodov. Šele renesančni izdajatelji so ugotovili, da v rokopisih pridih dejansko manjka, medtem ko je bodico na koncu epigrama odkrilo šele dvajseto stoletje. Na podlagi tega izročila skuša članek identificirati novo pomensko plast, ki ponuja svojski vpogled v Katulovo razumevanje človeške narave, ter takšno razumevanje Katulove mojstrovinice ilustrirati tudi z novim slovenskim prevodom. Razprava je v celoti na voljo na spletni strani revije Primerjalna književnost.
Slovenski Katul 84
Arij je rekel »hugodnost«, želel pa »ugodnost« je reči;
drugič »hizdaja« je vpil, ko se »izdaje« je bal.
Bil je prepričan, da stvar čudovito lepo izgovarja,
hropel je, kar je lahko, da se »hizdaje« boji.
Mislim, da mati njegova, da stric, ki je zdaj že svoboden,
babica, ded – da pri njih vsi govorijo tako.
V Sirijo končno je šel in ušesa so vsem se spočila,
vrnil izrazom se spet lepši in lažji je zven,
več se nihče ni zdrznil prestrašen pri takšnih besedah,
kar od tam se vest huda na lepem razve.
Jonsko valovje je Arij preplul; zdaj nič več ni jonsko,
val hijonski na breg led bo naplavljal in sneg.