Sol­un, dru­go največ­je grško mesto, ima čis­to dru­gačen čar od atenskega. Tako se zdi Lari Unuk, štu­den­t­ki Odd­el­ka za klasično filologi­jo, ki je letos tam s pomočjo pro­gra­ma Eras­mus+ opravl­jala raziska­vo za dok­torsko dis­ertaci­jo. Mesto je zmes kul­tur in sto­letij. Ele­men­ti antične, bizan­tinske in otomanske arhitek­ture se spa­ja­jo s fran­coskim kla­si­ciz­mom in mod­er­no arhitek­turo. Nekoč se je imen­o­va­lo tudi Saloni­ka, zara­di močne judovske skup­nos­ti je vel­ja­lo za “balka­n­s­ki Jeruza­lem”.

Grško ime, Thes­sa­loni­ki, je dobi­lo po make­don­s­ki prince­si Thes­sa­lonike, ses­tri Alek­san­dra Velikega. Oče Fil­ip jo je tako poimen­o­val zato, ker je ob njen­em rojstvu slav­il zma­go, nike, v Tesal­i­ji. Ljud­sko izroči­lo je prince­so spre­me­ni­lo v morsko dek­li­co, ki mornar­je sprašu­je, ali njen brat Alek­sander še ved­no vla­da. Na Slovenskem je topon­im sicer bolj znan zara­di sol­un­skih svet­nišk­ih bra­tov, Cir­i­la in Meto­da, in zara­di sol­unske fronte v prvi sve­tovni vojni. Z glavne mestne prom­e­nade, ki teče tik ob mor­ju, je Lara pred časom zagledala del­fi­na. Ulice Gorn­je­ga mes­ta, Ano poli, vodi­jo do turške trd­n­jave Trigo­niu. Od tam se odpre pogled na celot­no mesto, vse do obale Ter­ma­jskega zali­va. Ob sončnih dneh se vidi celo Olimp.

Pogoji za delo

Kam­pus Aris­totelove uni­verze v Sol­unu je ogromen, poln betonske arhitek­ture in popisan z bojeviti­mi grafi­ti. Že od daleč lahko opaz­iš mod­erni stolp Pedagoške fakul­tete. Sol­un­ska uni­verza je znana po sodob­ni ped­a­gogi­ki ter po raziskavah jezi­ka. Lani se je imela Lara pri­liko udeleži­ti prve med­nar­o­dne kon­fer­ence o koine in o izob­liko­van­ju stan­dar­da za novo gršči­no. Michael Meier-Brüg­ger je pre­daval o krščanstvu in helenis­tični koine. Inšti­tut Triandafi­l­idisa je spe­cial­iziran za znanstvene izda­je tek­stov in za jezikovno lit­er­aturo. V mes­tu je tudi Inšti­tut za balka­nologi­jo IMXA. V Sol­unu izide veči­na učbenikov nove grščine za tujce.

Nje­na dis­ertaci­ja bo posveče­na romanu Števil­ka 31328 Iliasa Venezisa v kon­tek­stu evropske taboriščne lit­er­a­ture. Roman je lit­er­arizirana avto­bi­ograf­s­ka pripoved o avtor­jevem bivan­ju v turškem delovnem taborišču v letih 1922–23. Z nal­o­go bi rada prispe­vala k defini­ci­ji taboriščne lit­er­a­ture, ki se šele obliku­je. Ugo­tavl­ja, kako se roman umešča v taboriščno lit­er­aturo glede na slog, ubeseditev trav­matične izkušn­je in ide­jno usmeritev. Tem­ati­ka zahte­va tudi poz­na­van­je grškega lit­er­arne­ga in zgodovinskega kon­tek­s­ta ter odnosov med Grki in Tur­ki v Mali Azi­ji. V Sol­unu je delala s svo­jo grško somen­tori­co, prof. Vene­tio Apos­tolidu s Pedagoške fakul­tete. Sode­lo­vala je tudi s pro­fe­sori­co Mar­ta Vasil­iadu z Odd­el­ka za grecis­tiko Filo­zofske fakul­tete. V poveza­vi s temo je obisko­vala tudi inten­zivni tečaj turščine na inšti­tu­tu IMXA, ki slušatel­jem nudi kvalitetne in časovno zahtevne teča­je balka­n­skih jezikov.

In kje je preživela največ časa? V knjižnic­ah za neogrecis­tiko in klasično filologi­jo, kjer ima­jo štu­den­ti prost dostop. Med poli­ca­mi lahko tudi študi­ra­jo in si pres­lika­jo gradi­vo. Tudi izven delovnih ur je na voljo ogrom­na osred­n­ja čital­ni­ca, odpr­ta do pol­noči. V mes­tu so še številne splošne knjižnice. Obiska je vred­na zlasti osred­n­ja knjižni­ca v cen­tru, sodob­na stav­ba z deve­ti­mi nad­stropji. Zgodovin­sko je zan­imi­va knjižni­ca Gorn­je­ga mes­ta, nas­tan­je­na v prelepi palači turškega plemiča.

Študentski vsakdan

Kakšne so izkušn­je glede štu­dentskega vsak­dana? Mešane. V Sol­unu ni mogoče bivati v štu­dentskem domu, stanovan­je je zato težko najti, Airbnb slabo vpli­va na ponud­bo. Po dru­gi strani je za hra­no odlično poskr­bljeno. Men­za je tik ob osred­nji čital­ni­ci. V njej so štu­den­tom na voljo tri­je brez­plačni obro­ki na dan, zlasti med pos­tom je zelo razno­li­ka tudi lokalna veg­e­tar­i­jan­s­ka ponud­ba. Kadar Lara ni šla v men­zo, si je v kateri od pekar­nic privošči­la sol­un­sko spe­cialite­to buga­co. Novem­bra si je ogledala več pro­jek­cij na filmskem fes­ti­valu, ki vsako leto pote­ka v starem pris­tanišču. Po naboru spom­in­ja na ljubl­jan­s­ki Liffe. Rada je obisko­vala tudi turško kavarno Gefi­ra, “most”, kjer streže­jo turško kavo, odličen ledeni čaj in pri­grizke. In nenazad­nje se je imela pri­liko nava­di­ti na demon­stracije ter na vonj po solzil­cu.

V prostem času je razisko­vala med števil­ni­mi bizan­tinski­mi bazi­lika­mi in arhe­ološki­mi najdišči na glavnih ulic­ah ter v Gorn­jem mes­tu. Za štu­dente so v Grči­ji vsi muze­ji in najdišča zas­tonj — in nav­duše­na je nad tem, kako so ostan­ki pretek­losti vtkani med bloke in mest­ni vrvež. V spominu ji osta­ja zlasti rim­s­ka Galer­i­je­va palača, pa turš­ki hamam s kavarno in dve moše­ji. Ob Galer­i­je­vi palači je največ­ja sol­un­ska knji­gar­na, po mes­tu je pose­jana še vrs­ta domačnih knji­gar­nic. Bizan­tins­ki muzej jeml­je dih s pisa­n­i­mi mozai­ki in sarkofa­gi. In kdor bi rad bol­je razumel poli­tični kon­flikt v regi­ji, ki ga tudi nedavni ref­er­en­dum ni umir­il, se bo v arhe­ološkem muze­ju težko odtr­gal od zlatih make­don­skih vencev.