Solun

Lara Unuk o doktorskem študiju v Solunu

Solun, drugo največje grško mesto, ima čisto drugačen čar od atenskega. Tako se zdi Lari Unuk, študentki Oddelka za klasično filologijo, ki je letos tam s pomočjo programa Erasmus+ opravljala raziskavo za doktorsko disertacijo. Mesto je zmes kultur in stoletij. Elementi antične, bizantinske in otomanske arhitekture se spajajo s francoskim klasicizmom in moderno arhitekturo. Nekoč se je imenovalo tudi Salonika, zaradi močne judovske skupnosti je veljalo za »balkanski Jeruzalem«.

Grško ime, Thessaloniki, je dobilo po makedonski princesi Thessalonike, sestri Aleksandra Velikega. Oče Filip jo je tako poimenoval zato, ker je ob njenem rojstvu slavil zmago, nike, v Tesaliji. Ljudsko izročilo je princeso spremenilo v morsko deklico, ki mornarje sprašuje, ali njen brat Aleksander še vedno vlada. Na Slovenskem je toponim sicer bolj znan zaradi solunskih svetniških bratov, Cirila in Metoda, in zaradi solunske fronte v prvi svetovni vojni. Z glavne mestne promenade, ki teče tik ob morju, je Lara pred časom zagledala delfina. Ulice Gornjega mesta, Ano poli, vodijo do turške trdnjave Trigoniu. Od tam se odpre pogled na celotno mesto, vse do obale Termajskega zaliva. Ob sončnih dneh se vidi celo Olimp.

Pogoji za delo

Kampus Aristotelove univerze v Solunu je ogromen, poln betonske arhitekture in popisan z bojevitimi grafiti. Že od daleč lahko opaziš moderni stolp Pedagoške fakultete. Solunska univerza je znana po sodobni pedagogiki ter po raziskavah jezika. Lani se je imela Lara priliko udeležiti prve mednarodne konference o koine in o izoblikovanju standarda za novo grščino. Michael Meier‐Brügger je predaval o krščanstvu in helenistični koine. Inštitut Triandafilidisa je specializiran za znanstvene izdaje tekstov in za jezikovno literaturo. V mestu je tudi Inštitut za balkanologijo IMXA. V Solunu izide večina učbenikov nove grščine za tujce.

Njena disertacija bo posvečena romanu Številka 31328 Iliasa Venezisa v kontekstu evropske taboriščne literature. Roman je literarizirana avtobiografska pripoved o avtorjevem bivanju v turškem delovnem taborišču v letih 1922–23. Z nalogo bi rada prispevala k definiciji taboriščne literature, ki se šele oblikuje. Ugotavlja, kako se roman umešča v taboriščno literaturo glede na slog, ubeseditev travmatične izkušnje in idejno usmeritev. Tematika zahteva tudi poznavanje grškega literarnega in zgodovinskega konteksta ter odnosov med Grki in Turki v Mali Aziji. V Solunu je delala s svojo grško somentorico, prof. Venetio Apostolidu s Pedagoške fakultete. Sodelovala je tudi s profesorico Marta Vasiliadu z Oddelka za grecistiko Filozofske fakultete. V povezavi s temo je obiskovala tudi intenzivni tečaj turščine na inštitutu IMXA, ki slušateljem nudi kvalitetne in časovno zahtevne tečaje balkanskih jezikov.

In kje je preživela največ časa? V knjižnicah za neogrecistiko in klasično filologijo, kjer imajo študenti prost dostop. Med policami lahko tudi študirajo in si preslikajo gradivo. Tudi izven delovnih ur je na voljo ogromna osrednja čitalnica, odprta do polnoči. V mestu so še številne splošne knjižnice. Obiska je vredna zlasti osrednja knjižnica v centru, sodobna stavba z devetimi nadstropji. Zgodovinsko je zanimiva knjižnica Gornjega mesta, nastanjena v prelepi palači turškega plemiča.

Študentski vsakdan

Kakšne so izkušnje glede študentskega vsakdana? Mešane. V Solunu ni mogoče bivati v študentskem domu, stanovanje je zato težko najti, Airbnb slabo vpliva na ponudbo. Po drugi strani je za hrano odlično poskrbljeno. Menza je tik ob osrednji čitalnici. V njej so študentom na voljo trije brezplačni obroki na dan, zlasti med postom je zelo raznolika tudi lokalna vegetarijanska ponudba. Kadar Lara ni šla v menzo, si je v kateri od pekarnic privoščila solunsko specialiteto bugaco. Novembra si je ogledala več projekcij na filmskem festivalu, ki vsako leto poteka v starem pristanišču. Po naboru spominja na ljubljanski Liffe. Rada je obiskovala tudi turško kavarno Gefira, »most«, kjer strežejo turško kavo, odličen ledeni čaj in prigrizke. In nenazadnje se je imela priliko navaditi na demonstracije ter na vonj po solzilcu.

V prostem času je raziskovala med številnimi bizantinskimi bazilikami in arheološkimi najdišči na glavnih ulicah ter v Gornjem mestu. Za študente so v Grčiji vsi muzeji in najdišča zastonj – in navdušena je nad tem, kako so ostanki preteklosti vtkani med bloke in mestni vrvež. V spominu ji ostaja zlasti rimska Galerijeva palača, pa turški hamam s kavarno in dve mošeji. Ob Galerijevi palači je največja solunska knjigarna, po mestu je posejana še vrsta domačnih knjigarnic. Bizantinski muzej jemlje dih s pisanimi mozaiki in sarkofagi. In kdor bi rad bolje razumel politični konflikt v regiji, ki ga tudi nedavni referendum ni umiril, se bo v arheološkem muzeju težko odtrgal od zlatih makedonskih vencev.