Stara grščina, filozofija, latinska paleografija, Homer v latinskih prevodih, pisava linear B – vseh teh področij se je dotaknila poletna šola o Homerju, ki je letos na University College v Londonu potekala že tretjič zapored. Vodil jo je dr. Antony Makrinos, trajala pa je od ponedeljka, 23. julija, do petka, 27. julija 2018. Letos je bilo udeležencev čez 120. Med njimi je bil tudi alumnus Oddelka za klasično filologijo Jan Peternelj. V jedru programa je bil Homer v izvirniku, ponujen na treh težavnostnih stopnjah. Na prvi in drugi so se udeleženci učili na podlagi petega speva Odiseje, s pomočjo učbenika Franka Beethama Beginning Greek with Homer. Na tretji so brali šesti spev Iliade.
Tečaj linearja B
Tečaj linearja B je vodila doktorska študentka Ester Salgarella, ki v Cambridgeu študira mikensko epigrafiko, paleografijo in jezikoslovje. Če gre verjeti govoricam na kampusu, je bil ta tečaj najbolje obiskan. Zahtevnost je bilo potrebno temu prilagoditi, med udeleženci so bili nekateri brez predznanja grščine. Na urah je bilo vedno dovolj časa za vsa vprašanja, čeprav so bili zaradi tega odmori včasih krajši.
Vsakdanjik je bil sestavljen iz dopoldanskih tečajev in popoldanskega predavanja ali filmske uprizoritve. Sam tečaj linearja B je bil iz treh delov. Najprej je bil teoretični del. V drugem delu so se udeleženci spoprijeli z branjem ohranjenih napisov v linearju B. Tretji del je bil namenjen ustvarjanju in medsebojnemu druženju. Slušatelji so si lahko sestavili abecedo, izdelali svojo tablico, se igrali Mikenopoli in se preizkusili v branju homerskega heksametra.
Zadnji dan se je profesorica dogovorila s kuratorjem iz Britanskega muzeja za voden ogled. Tečajniki so si lahko ogledali ohranjene tablice, ki so jih prejšnje dni prevajali v učilnici. Sledil je zadnji preizkus, kjer je bilo treba brez pripomočkov prevesti dnevni popis blaga. Zaradi trdega dela prejšnjih dni izziv ni bil prehud in udeleženci so dobili potrditev, da so osvojili temeljno znanje za nadaljnje raziskovanje pisave.
Londonska peč
Pri letošnji poletni šoli jo je zagodlo le vreme. Ne v obliki dežja, značilni za Veliko Britanijo, ampak kot vročina, kakršne ni bilo že štirideset let. Živo srebro se je več dni zaporedoma povzpelo preko tridesetih stopinj. To je prineslo vrsto neprijetnosti. Učilnice na UCL imajo klimatske naprave, predavalnice, kjer so potekala popoldanska predavanja, pa ne. Včasih je bilo treba stisniti zobe in se pahljati z vsem, kar je bilo pri roki. Vseeno vročina ni pokvarila vzdušja, botrovala je kvečjemu kakšni dodatni pinti piva.