Še danes je mogoče zago­var­jati trditev, da so antični zgodov­inar­ji med najboljši­mi vseh časov. Rec­i­mo med deset največjih zgodov­inar­jev vseh časov bi brez pomis­le­ka uvrstil Herodota, Tuki­di­da, Poli­bi­ja, Salusti­ja in Taci­ta. Napa­ka pa je mis­li­ti, da če vza­memo v roke nji­ho­vo zgodovin­sko delo, bere­mo pos­netek »resnice«, pojas­nju­je Gre­gor Pobežin. O Trubar­ju vemo veliko, zelo malo pa je znane­ga o Petru Pavlu Verg­er­i­ju mla­jšem. Koprčanu, ki ga je Trubar imen­o­val za dru­go ose­bo, takoj za Bogom, ki ga je navdi­h­ni­la, da je poskr­bel za pre­vod cerkvenih del. Pred kratkim je v slovenšči­ni izšla Verg­er­i­je­va knji­ga Dopisi papeškega tajni­ka iz leta 1556. Za pre­vod in sprem­no študi­jo o tej zan­imivi oseb­nos­ti 16. sto­let­ja je poskr­bel dr. Gre­gor Pobežin. Klasični filolog, pre­da­vatelj na Fakul­teti za human­is­tične študi­je Uni­verze na Pri­morskem in razisko­valec Inšti­tu­ta za kul­turno zgodovi­no ZRC SAZU. Je velik poz­navalec antične­ga zgodovinopis­ja in kul­ture, pa tudi pre­va­jalec antičnih in sred­njevešk­ih latin­skih besedil.

Kdaj ste nazadnje govorili latinsko in starogrško?

Staro­grško nisem gov­o­ril nikoli. Slišal sem sicer sko­raj mitološke zgodbe, da so stare­jše gen­eraci­je v gim­naz­i­jah med seboj gov­o­rile tudi staro­grško, ker so bili ponos­ni na svo­je znan­je. Tudi latin­sko nisem gov­o­ril že dol­go časa. Kdaj pa kdaj se v lat­inšči­ni pogo­var­ja­va s pri­jatel­jem, ki je tudi klasični filolog, včasih pa si s kakšn­im kole­gom tudi izmen­jam kakšno latin­sko vrsti­co v elek­tron­s­ki pošti.

Včasih so klasični filologi veljali za krono študioznosti. Ste sedaj izumirajoča vrsta?

Ne bi rekel, da smo izu­mi­ra­joča vrs­ta. Če pogledamo vpisne številke na Odd­elku za klasično filologi­jo na Filo­zof­s­ki fakul­teti Uni­verze v Ljubl­jani, je vpis kar soli­den, tudi na smer, ki smo jo včasih imen­o­vali »čista klasič­na filologi­ja«, se pravi študij lat­inščine in stare grščine. Ponovil bom besede svo­je­ga pro­fe­sor­ja Kaje­tana Gan­tar­ja, ki je dejal, da se, dru­gače kakor pred njim Anton Sovre, ne boji, da bo moral zad­nje­ga klasične­ga filolo­ga varovati ešalon poli­cis­tov, saj ta študij noče izum­reti.

V čem je v sedanjem času privlačnost študija latinščine?

To je večno znan­je. Ne pred­stavl­jam si okoliščin, zara­di kater­ih bi to znan­je izum­r­lo. Pravza­prav samo po sebi ne bo nikoli izum­r­lo, nek­do bi ga moral načrt­no uniče­vati, da bi znan­je lat­inščine usah­ni­lo. Poskusi tega, najbrž sicer sti­hi­js­ki, so sicer že bili, den­i­mo v Veli­ki Bri­tani­ji, kjer so še nedol­go tega ti pro­gra­mi v anglešk­ih gim­naz­i­jah že močno usi­hali, a se sedaj vrača­jo. Lani sem bil v Zadru na kon­fer­en­ci klasičnih filol­o­gov, kjer je klasič­na filologin­ja iz Oxfor­da v svo­jem pre­da­van­ju na to temo dejala, da je trend oživl­jan­ja lat­inščine v anglešk­ih šolah tako močan, da je trenut­no klasičnih filol­o­gov v Veli­ki Bri­tani­ji celo pre­ma­lo. Z drugi­mi beseda­mi: če se bo kakšen diplo­mant lat­inščine pri nas znašel v zagati pri iskan­ju dela, bi moral z lahko­to dobiti službo v Veli­ki Bri­tani­ji.

Pri nas tega »bikovskega tren­da« v pouče­van­ju klasičnih jezikov sicer ne čuti­mo. Še ved­no opažamo sta­gnaci­jo, v pretek­lem desetletju celo upad. Ena od ljubl­jan­skih gim­naz­ij, den­i­mo, kjer se tradi­cional­no pouču­je lat­inšči­na, je celo pre­polovi­la število odd­elkov. Pojav­il se je celo čudaš­ki trend, da so študij v klasičnih odd­elk­ih oglaše­vali kot lažji. Dijake so priv­abl­jali z argu­men­tom, da je za vpis potreb­nih manj točk. To pa je popol­no­ma skregano z logiko, saj je učen­je lat­inščine zelo kom­plek­sno in zahte­va veliko dela, saj je lat­inšči­na velik mis­el­ni napor, ki zahte­va veliko predanos­ti. V resni­ci bi morali učen­je lat­inščine oglaše­vati kot pomoč za vse, ki bodo šli den­i­mo študi­rat med­i­ci­no, umet­nos­t­no zgodovi­no, romanske jezike, zgodovi­no. In seve­da klasično filologi­jo.

Ali še velja, da z uporabo latinskih rekov v vsakdanjem govoru govorec izraža intelektualno širino?

Latin­skih rekov v vsak­dan­jem živl­jen­ju ne uporabl­jam, ker jih razumem prej kot znak sno­biz­ma kakor pa znak intelek­tu­alne širine. Če se dobro spom­nite, je poslanec ene­ga od nek­dan­jih sklicev par­la­men­ta rad uporabl­jal latinske reke, pa ni s tem izka­zo­val še nobene poseb­ne intelek­tu­alne širine. Po dru­gi strani pa znan­je teh rekov ne ško­di, saj nas navezu­je na razum­sko glo­bi­no, ki nikoli ne postane zatohla. Če vza­memo le rek Non scholae sed vitae discimus – Ne uči­mo se za šolo, temveč za živl­jen­je, si ne morem mis­li­ti, da bi bil ta rek danes kaj manj aktualen kot pred dva tisoč leti.

Več v članku Mate­je Hras­tar v okto­brs­ki revi­ji Gea (2018).