Pobežin

Gregor Pobežin o trendu oživljanja latinščine

Še danes je mogoče zagovarjati trditev, da so antični zgodovinarji med najboljšimi vseh časov. Recimo med deset največjih zgodovinarjev vseh časov bi brez pomisleka uvrstil Herodota, Tukidida, Polibija, Salustija in Tacita. Napaka pa je misliti, da če vzamemo v roke njihovo zgodovinsko delo, beremo posnetek »resnice«, pojasnjuje Gregor Pobežin. O Trubarju vemo veliko, zelo malo pa je znanega o Petru Pavlu Vergeriju mlajšem. Koprčanu, ki ga je Trubar imenoval za drugo osebo, takoj za Bogom, ki ga je navdihnila, da je poskrbel za prevod cerkvenih del. Pred kratkim je v slovenščini izšla Vergerijeva knjiga Dopisi papeškega tajnika iz leta 1556. Za prevod in spremno študijo o tej zanimivi osebnosti 16. stoletja je poskrbel dr. Gregor Pobežin. Klasični filolog, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem in raziskovalec Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Je velik poznavalec antičnega zgodovinopisja in kulture, pa tudi prevajalec antičnih in srednjeveških latinskih besedil.

Kdaj ste nazadnje govorili latinsko in starogrško?

Starogrško nisem govoril nikoli. Slišal sem sicer skoraj mitološke zgodbe, da so starejše generacije v gimnazijah med seboj govorile tudi starogrško, ker so bili ponosni na svoje znanje. Tudi latinsko nisem govoril že dolgo časa. Kdaj pa kdaj se v latinščini pogovarjava s prijateljem, ki je tudi klasični filolog, včasih pa si s kakšnim kolegom tudi izmenjam kakšno latinsko vrstico v elektronski pošti.

Včasih so klasični filologi veljali za krono študioznosti. Ste sedaj izumirajoča vrsta?

Ne bi rekel, da smo izumirajoča vrsta. Če pogledamo vpisne številke na Oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je vpis kar soliden, tudi na smer, ki smo jo včasih imenovali »čista klasična filologija«, se pravi študij latinščine in stare grščine. Ponovil bom besede svojega profesorja Kajetana Gantarja, ki je dejal, da se, drugače kakor pred njim Anton Sovre, ne boji, da bo moral zadnjega klasičnega filologa varovati ešalon policistov, saj ta študij noče izumreti.

V čem je v sedanjem času privlačnost študija latinščine?

To je večno znanje. Ne predstavljam si okoliščin, zaradi katerih bi to znanje izumrlo. Pravzaprav samo po sebi ne bo nikoli izumrlo, nekdo bi ga moral načrtno uničevati, da bi znanje latinščine usahnilo. Poskusi tega, najbrž sicer stihijski, so sicer že bili, denimo v Veliki Britaniji, kjer so še nedolgo tega ti programi v angleških gimnazijah že močno usihali, a se sedaj vračajo. Lani sem bil v Zadru na konferenci klasičnih filologov, kjer je klasična filologinja iz Oxforda v svojem predavanju na to temo dejala, da je trend oživljanja latinščine v angleških šolah tako močan, da je trenutno klasičnih filologov v Veliki Britaniji celo premalo. Z drugimi besedami: če se bo kakšen diplomant latinščine pri nas znašel v zagati pri iskanju dela, bi moral z lahkoto dobiti službo v Veliki Britaniji.

Pri nas tega »bikovskega trenda« v poučevanju klasičnih jezikov sicer ne čutimo. Še vedno opažamo stagnacijo, v preteklem desetletju celo upad. Ena od ljubljanskih gimnazij, denimo, kjer se tradicionalno poučuje latinščina, je celo prepolovila število oddelkov. Pojavil se je celo čudaški trend, da so študij v klasičnih oddelkih oglaševali kot lažji. Dijake so privabljali z argumentom, da je za vpis potrebnih manj točk. To pa je popolnoma skregano z logiko, saj je učenje latinščine zelo kompleksno in zahteva veliko dela, saj je latinščina velik miselni napor, ki zahteva veliko predanosti. V resnici bi morali učenje latinščine oglaševati kot pomoč za vse, ki bodo šli denimo študirat medicino, umetnostno zgodovino, romanske jezike, zgodovino. In seveda klasično filologijo.

Ali še velja, da z uporabo latinskih rekov v vsakdanjem govoru govorec izraža intelektualno širino?

Latinskih rekov v vsakdanjem življenju ne uporabljam, ker jih razumem prej kot znak snobizma kakor pa znak intelektualne širine. Če se dobro spomnite, je poslanec enega od nekdanjih sklicev parlamenta rad uporabljal latinske reke, pa ni s tem izkazoval še nobene posebne intelektualne širine. Po drugi strani pa znanje teh rekov ne škodi, saj nas navezuje na razumsko globino, ki nikoli ne postane zatohla. Če vzamemo le rek Non scholae sed vitae discimus – Ne učimo se za šolo, temveč za življenje, si ne morem misliti, da bi bil ta rek danes kaj manj aktualen kot pred dva tisoč leti.

Več v članku Mateje Hrastar v oktobrski reviji Gea (2018).