Rebula

Klasični filolog Alojz Rebula (1924–2018)

V torek, 23. oktobra 2018, nas je v 95. letu zapustil slovenski klasični filolog dr. Alojz Rebula. Bil je vsestranski mislec, pisatelj, esejist, dramaturg, prevajalec in akademik. Na študij klasične filologije se je vpisal takoj po koncu vojne. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral leta 1949. Doktorsko disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije je leta 1960 ubranil v Rimu. Vse življenje je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Antika v opusu

Njegov miselni svet, udejanjen v kolosalnem literarnem opusu, je bistveno pogojevala antika. Študijo o tem je objavil Kajetan Gantar, »Rebula in antika«, v Rebulovem zborniku ob pisateljevi osemdesetletnici 2005. Monografsko je njegov opus obdelala Jadranka Cergol, Med mero in misterijem: antični svet v delih Alojza Rebule (2012). Številna njegova dela odsevajo globoko zakoreninjenost v antiko. Takšna sta denimo romana V sibilinem vetru (1968) in Zeleno izgnanstvo (1982).

V nekaterih je mogoče prepoznati literarno nekoliko zastrte, vendar jasno prepoznavne like iz zgodovine slovenske klasične filologije. Tak primer je roman Ob babilonski reki (2007). Tudi njegovo zadnje delo iz antike črpa osrednjo simboliko. Izraža se že v naslovu Korintski steber (2017). Kot pisatelj je Rebula postavil neizbrisen spomenik recepciji antične misli v sodobni slovenski književnosti.

»Večno« v antiki

V reviji Keria je leta 2011 v zapisu »Moj odnos do antike« strnil nekatere svoje spomine na študij klasične filologije in orisal svojo fascinacijo nad antičnim miselnim svetom. Prispevek zaključuje z naslednjimi besedami: »Sam bi rekel, da me je antika privlačila v celoti svoje pojavnosti, materialne, družbene in duhovne. Moja posebna pozornost je veljala na eni strani momentu sublimnega v antični literaturi, na drugi pa momentu vrhunsko miselnega, manj retoričnega. Če bi ta zanimanja hotel strniti v en sam izraz, bi morda rekel, da me je prvenstveno zanimalo »večno« v antiki, njena uzrtost v dve takšni temeljni vrednoti, kakršni sta resnica in lepota.«

Njegov pogreb bo v krogu družine in prijateljev v Loki pri Zidanem mostu v ponedeljek, 29. oktobra, ob 11. uri. Maša zadušnica bo v torek, 30. oktobra, ob 16. uri v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju. Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravlja žalno sejo, ki bo v četrtek, 8. novembra, v akademijski dvorani na Novem trgu 3.

O študiju klasične filologije

»Po končani gimnaziji se mi je zamejcu, zapisanemu raznaroditvi, kot jutranje sonce prikazala edina možna univerza, ki me je zanimala, ljubljanska, česar tudi ne zapisujem prvič. Kaj bom na slovenski univerzi študiral, glede tega ni bilo v meni niti slutnje oklevanja: v poštev je prihajala edinole najuniverzalnejša humanistična znanost, klasična filologija. Da ta stolica na ljubljanski univerzi obstaja, sem bil izvedel že kako leto prej z vprašanjem, zastavljenim med Pismi bralcev tržaškega dnevnika Il Piccolo.

Niti konca pameti mi ni oplazilo vprašanje, koliko je bila tista študijska izbira v nastajajoči socialistični dobi smotrna. Pač pa se je tega vprašanja moral zavedati profesor Milan Grošelj, ki mi je vpis na klasično filologijo odsvetoval, češ da z njo ne bom dobil službe. Neupoštevanje njegovega sicer dobronamernega nasveta je ena preredkih stvari, na katere sem v svojem življenju ponosen.

Med pričakovanjem predavanj sem v svoji sobici v Meksiki prevedel v verzih Evripidove Bakhe. V njegovem delu me je njihova vsebina najbolj pritegnila. Privoščil sem si drznost, da sem obiskal profesorja Sovreta in mu to povedal. Zelo verjetno sem velikega prevajalca našel sredi dela, zakaj srečanje je bilo suho, ni se zanimal zame, rekel je, da se utegnemo s prevodom pomuditi na seminarju. Na prevod sem potem pozabil in ga tudi – verjetno vrednega izgube – izgubil.

Z umirjenim, resnobnim, strogim profesorjem Grošljem sem šele spoznal, kaj je klasična filologija. »Die klassische Philologie hat auf ihren Banner die Akribie geschrieben«, se spomnim njegovega citiranja njegovega profesorja Lunjaka, učenca, kakor je profesor občudujoče pripomnil, znamenitega nemškega filologa Ritschla, specialista za Plavta. Pri profesorju Grošlju sem se zavedel znanstvenosti – v njem si čutil kult do znanstvenega – in mednarodnosti klasične filologije: dve spoznanji, ki mi ju srednješolski študij v Italiji ni dal.«