V torek, 23. okto­bra 2018, nas je v 95. letu zapustil sloven­s­ki klasični filolog dr. Alo­jz Rebu­la. Bil je vses­tran­s­ki mis­lec, pisatelj, ese­jist, dra­maturg, pre­va­jalec in akademik. Na študij klasične filologi­je se je vpisal takoj po kon­cu vojne. Na ljubl­jan­s­ki Filo­zof­s­ki fakul­teti je diplomi­ral leta 1949. Dok­torsko dis­ertaci­jo o sloven­skih pre­vodih Dan­te­jeve Božanske komedi­je je leta 1960 ubranil v Rimu. Vse živl­jen­je je pouče­val lat­inšči­no in gršči­no na višjih sred­njih šolah s sloven­skim učn­im jezikom v Trstu.

Antika v opusu

Nje­gov mis­el­ni svet, ude­jan­jen v kolos­al­nem lit­er­arnem opusu, je bistveno pogo­je­vala anti­ka. Študi­jo o tem je objav­il Kaje­tan Gan­tar, »Rebu­la in anti­ka«, v Rebulovem zborniku ob pisatel­je­vi osemde­setlet­ni­ci 2005. Mono­graf­sko je nje­gov opus obde­lala Jad­ran­ka Cer­gol, Med mero in mis­ter­i­jem: antični svet v delih Alo­jza Rebule (2012). Števil­na nje­go­va dela odse­va­jo globoko zako­ren­in­jenost v antiko. Takš­na sta den­i­mo romana V sibi­linem vetru (1968) in Zeleno izg­nanst­vo (1982).

V neka­ter­ih je mogoče pre­poz­nati lit­er­arno neko­liko zas­trte, ven­dar jas­no pre­poz­navne like iz zgodovine slovenske klasične filologi­je. Tak primer je roman Ob babilon­s­ki reki (2007). Tudi nje­go­vo zad­nje delo iz antike črpa osred­njo sim­bo­liko. Izraža se že v naslovu Kor­ints­ki ste­ber (2017). Kot pisatelj je Rebu­la postavil neizbrisen spomenik recep­ci­ji antične mis­li v sodob­ni sloven­s­ki književnos­ti.

»Večno« v antiki

V revi­ji Keria je Rebu­la leta 2011 v zapisu »Moj odnos do antike« strnil nekatere svo­je spomine na študij klasične filologi­je in orisal svo­jo fasci­naci­jo nad antičn­im mis­el­nim sve­tom. Prispevek zaključu­je z nasled­nji­mi beseda­mi: »Sam bi rekel, da me je anti­ka privlači­la v celoti svo­je pojavnos­ti, mate­ri­alne, družbene in duhovne. Moja poseb­na pozornost je vel­jala na eni strani momen­tu sub­lim­ne­ga v antični lit­er­a­turi, na dru­gi pa momen­tu vrhun­sko mis­el­ne­ga, manj retorične­ga. Če bi ta zan­i­man­ja hotel str­ni­ti v en sam izraz, bi mor­da rekel, da me je prven­stveno zan­i­ma­lo »večno« v anti­ki, nje­na uzr­tost v dve takšni temeljni vred­noti, kakršni sta resni­ca in lep­ota.«

Nje­gov pogreb bo v krogu družine in pri­jatel­jev v Loki pri Zidanem mostu v ponedel­jek, 29. okto­bra, ob 11. uri. Maša zadušni­ca bo v torek, 30. okto­bra, ob 16. uri v cerkvi Mar­i­jine­ga oznan­jen­ja na Tro­mostovju. Sloven­s­ka akademi­ja znanos­ti in umet­nos­ti pripravl­ja žal­no sejo, ki bo v četrtek, 8. novem­bra, v akademi­js­ki dvo­rani na Novem trgu 3.

O študiju klasične filologije

“Po končani gim­naz­i­ji se mi je zame­jcu, zapisane­mu raz­nar­o­ditvi, kot jutran­je sonce prikaza­la edi­na mož­na uni­verza, ki me je zan­i­mala, ljubl­jan­s­ka, česar tudi ne zapisu­jem prvič. Kaj bom na sloven­s­ki uni­verzi študi­ral, glede tega ni bilo v meni niti slut­nje okl­e­van­ja: v poštev je pri­ha­jala edi­nole naju­ni­verzal­ne­jša human­is­tič­na znanost, klasič­na filologi­ja. Da ta stoli­ca na ljubl­jan­s­ki uni­verzi obsta­ja, sem bil izvedel že kako leto prej z vprašan­jem, zas­tavl­jen­im med Pis­mi bral­cev tržaškega dnevni­ka Il Pic­co­lo.

Niti kon­ca pameti mi ni oplazi­lo vprašan­je, koliko je bila tista študi­js­ka izbi­ra v nas­ta­ja­joči social­is­tični dobi smotr­na. Pač pa se je tega vprašan­ja moral zave­dati pro­fe­sor Milan Grošelj, ki mi je vpis na klasično filologi­jo odsve­to­val, češ da z njo ne bom dobil službe. Neupošte­van­je nje­gov­e­ga sicer dobron­amerne­ga nasve­ta je ena pre­red­kih stvari, na katere sem v svo­jem živl­jen­ju ponosen.

Med pričako­van­jem pre­da­vanj sem v svo­ji sobi­ci v Mek­si­ki prevedel v verz­ih Evripi­dove Bakhe. V nje­gov­em delu me je nji­ho­va vse­bi­na najbolj priteg­ni­la. Privoščil sem si drznost, da sem obiskal pro­fe­sor­ja Sovre­ta in mu to povedal. Zelo ver­jet­no sem velikega pre­va­jal­ca našel sre­di dela, zakaj srečan­je je bilo suho, ni se zan­i­mal zame, rekel je, da se uteg­nemo s pre­vodom pomu­di­ti na sem­i­nar­ju. Na pre­vod sem potem poz­abil in ga tudi – ver­jet­no vred­ne­ga izgube – izgu­bil.

Z umir­jen­im, resnob­n­im, strogim pro­fe­sor­jem Grošl­jem sem šele spoz­nal, kaj je klasič­na filologi­ja. »Die klas­sis­che Philolo­gie hat auf ihren Ban­ner die Akri­bie geschrieben«, se spom­n­im nje­gov­e­ga citi­ran­ja nje­gov­e­ga pro­fe­sor­ja Lun­ja­ka, učen­ca, kakor je pro­fe­sor občudu­joče pripom­nil, zna­menite­ga nemškega filolo­ga Ritschla, spe­cial­ista za Plav­ta. Pri pro­fe­sor­ju Grošlju sem se zavedel znanstvenos­ti – v njem si čutil kult do znanstvene­ga – in med­nar­o­d­nos­ti klasične filologi­je: dve spoz­nan­ji, ki mi ju sred­nješol­s­ki študij v Ital­i­ji ni dal.”