Štu­dent na Odd­elku za klasično filologi­jo Kaje­tan Škra­ban je v revi­ji Keria 20.1 (2018) objav­il članek z naslovom “Spol, žanr in nasled­st­vo”, v katerem razisku­je Staci­ja, rimskega epskega pes­ni­ka (ok. 45–96 po Kr.). Prispevek je posvečen recep­ci­ji Ahilei­de, Staci­jeve­ga epskega frag­men­ta, v baročni operi. Že v Staci­jevem delu se na speci­fičen način poveže­jo prob­lematike spo­la, nasled­st­va in žan­ra, in to je tudi razlog, da si Ahilei­da zasluži pomem­b­no mesto v preuče­van­ju operne recep­ci­je antike. Vsi našteti ele­men­ti (spol, nasled­st­vo, zvrst­na določitev, pa tudi pre­oblačen­je itd.) nam­reč pred­stavl­ja­jo pomem­b­ne notran­je momente samoutemeljitve opere kot umet­niške zvrsti. Zato lahko nekat­era oper­na dela, ki se ozi­ra­jo po Staci­ju, zara­di nji­hove­ga zgodovinskega vpli­va razumemo kot pomem­b­ne, doma­la kon­sti­tu­tivne ele­mente te umet­nos­ti.

Craig Russell in branje Stacija s Stacijem

Nači­nov, kako se loti­ti Staci­jeve­ga epskega frag­men­ta, je več. Kljub morebit­nim težavam takšne­ga pristopa pisec že v uvo­du izpostavi možno poli­tično dimen­z­i­jo besedi­la ter opo­zori na to, kako Craig Rus­sell učinkovi­to bere Staci­ja s – Staci­jem. Za raz­liko od avtor­jev, ki so pri Ahilei­di iskali ref­er­ence na Kat­u­la (C. 63), Ovidi­ja (Ars ama­to­ria), Home­r­ja in druge, Rus­sell primer­ja Ahilei­do z Goz­dovi 3.4. Četr­ta pesem tret­je knjige Goz­dov je slavil­na pesem, zlože­na v čast evnuhu Ear­inu, ljubljen­cu cesar­ja Domi­ci­jana. Fab­u­la je pre­pros­ta. Bogin­ja Ven­era nekoč v Asklepi­jevem tem­plju v Perga­mu zagle­da najlepše­ga deč­ka, kar jih je kdaj videla. Da bi ga počasti­la, nje­go­vo kas­tracijo zau­pa samemu Asklepi­ju ter ga pošl­je za ljubljen­ca in toča­ja cesar­ju Domi­ci­janu. Zgod­ba je sicer mitol­o­gizirana, a v osnovi resnič­na, saj obstoj Eari­na potr­ju­je­ta tudi Mar­cial in Kasij Dion.

Intertekstualnost

Intertek­stu­al­nos­ti ne man­j­ka. Pesem doseže vrh pri kon­cu, ko Earin v Perg­a­mon pošl­je pra­men svo­jih las v zameno za večno mla­dost svo­je­ga gospo­dar­ja. To bral­cem prik­liče v spomin Kalima­ha in Kat­u­la ter Berenikin koder, pri motivu toča­ja pa gre seve­da za aluz­i­jo na Ganime­da. Toda bolj kot te ref­er­ence na druge avtor­je in mit je v tokrat­nem kon­tek­stu zan­imi­va primer­ja­va z Ahilei­do.

V obeh pes­nit­vah najprej nastopi materin­s­ki lik bogin­je (Teti­da, Ven­era), ki gre pro­tag­o­nista iskat k moške­mu učitelju ali zaščit­niku (Hiron, Asklepij). Obe sta pre­senečeni nad lep­o­to deč­ka, nato pa ga prek mor­ja povede­ta v dru­go deže­lo (Skiros, Rim), k vladar­ju (Likomed, Domi­ci­jan). Tu oba doživi­ta nekakšno skušan­je svo­je moškosti (trans­ves­tizem, kas­traci­ja). Bogin­ji skuša­ta spočet­ka juna­ka v to prepričati z močjo argu­men­ta. Obe poda­ta po štiri mitološke pred­hod­nike, ki so podob­no epi­zo­do spolne dvoum­nos­ti že doživeli. Obe sta s to argu­mentaci­jo neuspešni. Tako eden kot dru­gi »junak« na kon­cu odraste­ta (tako se vsaj zdi) in novo iden­tite­to doseže­ta ob pogle­dovan­ju v ogleda­lo.

Razpra­va je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Keria.