Škraban

Kajetan Škraban o recepciji Stacijeve Ahileide

Študent na Oddelku za klasično filologijo Kajetan Škraban je v reviji Keria 20.1 (2018) objavil članek z naslovom »Spol, žanr in nasledstvo«, v katerem raziskuje Stacija, rimskega epskega pesnika (ok. 45–96 po Kr.). Prispevek je posvečen recepciji Ahileide, Stacijevega epskega fragmenta, v baročni operi. Že v Stacijevem delu se na specifičen način povežejo problematike spola, nasledstva in žanra, in to je tudi razlog, da si Ahileida zasluži pomembno mesto v preučevanju operne recepcije antike. Vsi našteti elementi (spol, nasledstvo, zvrstna določitev, pa tudi preoblačenje itd.) namreč predstavljajo pomembne notranje momente samoutemeljitve opere kot umetniške zvrsti. Zato lahko nekatera operna dela, ki se ozirajo po Staciju, zaradi njihovega zgodovinskega vpliva razumemo kot pomembne, domala konstitutivne elemente te umetnosti.

Craig Russell in branje Stacija s Stacijem

Načinov, kako se lotiti Stacijevega epskega fragmenta, je več. Kljub morebitnim težavam takšnega pristopa pisec že v uvodu izpostavi možno politično dimenzijo besedila ter opozori na to, kako Craig Russell učinkovito bere Stacija s – Stacijem. Za razliko od avtorjev, ki so pri Ahileidi iskali reference na Katula (C. 63), Ovidija (Ars amatoria), Homerja in druge, Russell primerja AhileidoGozdovi 3.4. Četrta pesem tretje knjige Gozdov je slavilna pesem, zložena v čast evnuhu Earinu, ljubljencu cesarja Domicijana. Fabula je preprosta. Boginja Venera nekoč v Asklepijevem templju v Pergamu zagleda najlepšega dečka, kar jih je kdaj videla. Da bi ga počastila, njegovo kastracijo zaupa samemu Asklepiju ter ga pošlje za ljubljenca in točaja cesarju Domicijanu. Zgodba je sicer mitologizirana, a v osnovi resnična, saj obstoj Earina potrjujeta tudi Marcial in Kasij Dion.

Intertekstualnost

Intertekstualnosti ne manjka. Pesem doseže vrh pri koncu, ko Earin v Pergamon pošlje pramen svojih las v zameno za večno mladost svojega gospodarja. To bralcem prikliče v spomin Kalimaha in Katula ter Berenikin koder, pri motivu točaja pa gre seveda za aluzijo na Ganimeda. Toda bolj kot te reference na druge avtorje in mit je v tokratnem kontekstu zanimiva primerjava z Ahileido.

V obeh pesnitvah najprej nastopi materinski lik boginje (Tetida, Venera), ki gre protagonista iskat k moškemu učitelju ali zaščitniku (Hiron, Asklepij). Obe sta presenečeni nad lepoto dečka, nato pa ga prek morja povedeta v drugo deželo (Skiros, Rim), k vladarju (Likomed, Domicijan). Tu oba doživita nekakšno skušanje svoje moškosti (transvestizem, kastracija). Boginji skušata spočetka junaka v to prepričati z močjo argumenta. Obe podata po štiri mitološke predhodnike, ki so podobno epizodo spolne dvoumnosti že doživeli. Obe sta s to argumentacijo neuspešni. Tako eden kot drugi »junak« na koncu odrasteta (tako se vsaj zdi) in novo identiteto dosežeta ob pogledovanju v ogledalo.

Razprava je v celoti na voljo na spletni strani revije Keria.