V orga­ni­zaci­ji Slovenskega protes­tantskega društ­va Pri­mož Trubar bo imel prof. dr. Marko Mar­inčič pre­da­van­je na temo “Vse poti vodi­jo v Cari­grad: Verg­er­ij mla­jši in refor­ma­ci­ja pri južnih Slo­vanih”. Pre­da­van­je bo v Trubar­je­vi hiši lit­er­a­ture, Stri­tar­je­va 7, Ljubl­jana, v sre­do, 19. decem­bra ob 19h.

Vergerij mlajši

Koprčan Verg­er­ij mla­jši (1498–1565), cerkveni diplo­mat sve­tovne­ga for­ma­ta, nekaj časa tudi koprs­ki škof, pozne­je pa eden od ključnih refor­ma­ci­jskih pro­pa­gan­dis­tov, je gim­naz­i­jsko izo­bražen­e­mu Sloven­cu slabo znan, čeprav je dal odločil­no spodobu­do pre­va­jan­ju Bib­li­je v slovenšči­no. Ven­dar nje­gove zasluge celo pre­sega­jo ver­skopoli­tični angaž­ma. Kot je tokrat­ni pre­da­vatelj opo­zo­ril v več prispevk­ih, je bil Verg­er­ij tudi zaščit­nik skrivnos­t­ne­ga Andreasa Divusa, ki je izdal prvi tiskani pre­vod Home­r­ja, “poganske bib­li­je”, v lat­inšči­no. Trubar­jev tržaš­ki učitelj Bonomo in Verg­er­ij začetke slovenskega slovst­va čvrsto vpen­ja­ta v intelek­tu­alne kon­tek­ste rene­sančne­ga human­iz­ma.

Vergerij in Trubar

Verg­er­ij in Trubar sta se razšla tudi zara­di načel­nih nestrin­janj o upora­bi slo­van­skih jezikov v pre­vodih Svete­ga pis­ma. Trubar se je (tudi pod vplivom lokalne­ga plem­st­va) odločil za jezikovno tvor­bo, ki je vključe­vala veliko prvin ljubl­janskega pogov­orne­ga jezi­ka, na primer nem­cizme. Verg­er­ij se je v duhu zmerne­ga panslav­iz­ma zavze­mal za kon­struk­ci­jo “čis­te­jše­ga” lit­er­arne­ga jezi­ka, ki bi bil razumljiv vsaj Slovencem in (dal­matin­skim) Hrvatom.

Sporazum s Turki

Pre­da­van­je je posvečeno dogod­kom iz leta 1533 (leto pred začetkom ško­fo­van­ja v Kopru), ko se je Verg­er­ij ponu­jal, da bi šel v Cari­grad incog­ni­to posre­dovat za spo­razum s Tur­ki. Zanašal in sklice­val se je tudi na stike s slo­van­skim sve­tom, najbrž tudi s cari­gra­jski­mi janičar­ji slo­vanskega rodu. Ta mit­o­man­s­ki načrt ne priča le o Verg­er­i­je­vih nezmernih diplo­matskih ambi­ci­jah, ampak tudi o nje­gov­em zgod­njem zan­i­man­ju za slo­van­s­ki svet. To zan­i­man­je se zrcali tudi v pozne­jši (že refor­ma­ci­js­ki) izjavi, da je “znos­ne­jše živeti pod sul­tanom Sule­j­manom kakor pod rim­skim papežem”. Verg­er­ij je goto­vo kdaj vsaj posan­jar­il o slo­van­s­ki refor­ma­ci­ji, ki bi segla vse do Carigra­da.

D. Verg­erius ist nach Gott der erst und fürnem­b­st Ursach­er das dis­es dol­metschen ange­fan­gen wor­den. // G. Verg­er­ij je takoj za Bogom prvi pobud­nik, ki je povzročil, da sem začel s svo­jim tol­mačen­jem. (P. Trubar)