Lovrenčič

David Movrin o urejanju Lovrenčičevega Ovidija

V zadnji številki revije Keria 20.1 (2018) je izšel članek Davida Movrina »Urejanje Ovidijevih Metamorfoz v prevodu dr. Joža Lovrenčiča: novo gradivo«. Urejanje prevoda Metamorfoz, ki ga je v neobjavljenem rokopisu zapustil Joža Lovrenčič (1890–1952), je pripeljalo do odkritja dveh pesniških zbirk, ki sta po njegovi smrti ostali neobjavljeni v družinskem arhivu.

Prva ima naslov zbirka »Nič Niče / v žalostnih pesmih z veselim poudarkom / ki jih je pel sam o sebi v tretji osebi / za zabavo in kratek čas / ko je hodil peš na Parnas« in letnico 1949. Druga je iz leta 1950 in ima naslov »Brat Honorat: kronika«. Gre za upesnjeno zgodbo iz ljudskega izročila, ki jo je Lovrenčič slišal v ječi avgusta 1945, zasnovano v desetih poglavjih. Obe zbirki raziskujeta položaj notranjega izgnanca. Obema je posvečena tudi magistrska naloga, ki jo je na Oddelku za klasično filologijo pred kratkim obranila Anja Božič. Članek je v celoti na voljo na spletni strani revije Keria.

Nove tri knjige iz Lovrenčičevega prevoda

Članek spremljajo tri urejene knjige iz Lovrenčičevega prevoda Metamorfoz, deseta, enajsta in dvanajsta, ki tako dopolnjujejo pred časom objavljene trinajsto, štirinajsto in petnajsto. Med mitološkimi zgodbami, ki jih prinašajo, so Orfej in Evridika; Kiparis; Ganimed in Hijakint; Kerasti in Propojtide; Pigmalion; Mira; Venera in Adonis; Atalanta in Hipomen; Orfejeva smrt; Mida; gradnja Troje; Tetida in Pelej; Dajdalion; Pelejevo govedo; Keikova potovanja; Spanec; Alkionina preobrazba; Ajsak in Hesperija; začetek trojanske vojne; Kajnis; Nestorjeva zgodba o kentavrih; in Ahilova smrt.

Odlomek: Tetida in Pelej

Tetidi starec Protej je nekoč napovedal: »Zanosi,
morska boginja, in mati boš sinu, ki v krepkih bo letih
v delih prekosil očeta in bolj kakor on zaslovel bo!«
Jupiter torej, da svet ne bi koga bolj cenil od njega,
dasi mu v prsih srce je čutilo gorečo ljubezen,
Tetidi morski se raje je ognil in ni se z njo združil,
pač pa je svojemu vnuku in Ajaka sinu dopustil,
kar si sam je želel, da združi se z morsko devico.

Tamkaj v Hajmoniji srpasto vbokel zaliv je, ki rta
daleč mu v morje štrlita. Če morje bilo bi tam globlje,
luka bila bi, a ni, ker se plitvo nad peskom razliva.
Skalna obala ne hrani sledov o kakšnih stopinjah,
niti poti ni nobene, še morski je mah ne obrašča.
Tam v bližini so mirte, ki polne so jagod dvobarvnih.
V sredi je skrita votlina. Naravna, nemara umetna?
Tega ne vem, a zdi se umetna. Prihajala vanjo
večkrat si, Tetida, gola, sedeč na krotkem delfinu.

Tetidine metamorfoze

Tam te Pelej je zalezel, ko speča si mirno ležala,
ker pa si prošnjam uprla se, mož uporabil je silo,
skušal okoli vratu te takrat je z rokama objeti.
Res, če svoje lastnosti, spreminjanja v razne oblike,
ne bi pri tem porabila, bi s tem te predrznež premagal.
V ptico si zdaj spremenila se – ptico še vedno je držal,
zdaj v plodonosno drevo – v drevesu Pelej obvisel je.
Tretja oblika je progasta tigra bila – in prestrašen
Ajakov sin ti s telesa je roke nasilne odmaknil.

Z vinom, ki v morje ga zlil je, in z drobom drobnice nato je
morske bogove častil in jim zraven kadilo prižigal,
dokler se ni mu iz morja karpatijski prerok oglasil:
»Ajakov sin, zaželeno združitev takrat boš dosegel,
kadar boš v spanec pogreznjeno v hladni votlini povezal,
ne da bi vedela, z vrvico, z vozli, ki trdni držijo.
Nič naj te s tem ne ukani, da tisoč oblik bo prevzela,
drži jo, karkoli bo, da se v pravo ti spet preobrazi!«
To mu je rekel Protej in glavo spet skril je v vodovje,
zadnje besede prekril je val z razburkanim šumom.

Nagnil se že je Titan in v morje zahodno se spuščal
s svojim je vozom, ko lepa se spet Nereída vrnila
v skalno votlino je in na ležišču kot vselej zaspala.
Brž ko Pelej na njeno deviško telo se je spravil,
več oblik je zamenjala, dokler ni končno spoznala,
da je povezana, roki sta njeni razpeti vsaksebi.
Zdaj je slednjič zavzdihnila: »K zmagi ti bog je pomagal!«
Spet je pred njim bila Tetida, on nato jo objel je,
kar je želel, je dobil in jo s silnim Ahilom napolnil.

(Metamorfoze 11.221–265)