V zad­nji števil­ki revi­je Keria 20.1 (2018) je izšel članek Davi­da Mov­ri­na »Ure­jan­je Ovidi­je­vih Meta­mor­foz v pre­vo­du dr. Joža Lovrenčiča: novo gradi­vo«. Ure­jan­je pre­vo­da Meta­mor­foz, ki ga je v neob­javl­jen­em rokopisu zapustil Joža Lovrenčič (1890–1952), je pripel­ja­lo do odkrit­ja dveh pes­nišk­ih zbirk, ki sta po nje­govi smr­ti ostali neob­javl­jeni v družinskem arhivu.

Prva ima naslov zbir­ka »Nič Niče / v žalost­nih pesmih z vese­lim poudark­om / ki jih je pel sam o sebi v tretji ose­bi / za zaba­vo in kratek čas / ko je hodil peš na Par­nas« in let­ni­co 1949. Dru­ga je iz leta 1950 in ima naslov »Brat Hon­o­rat: kro­ni­ka«. Gre za upes­njeno zgod­bo iz ljudskega izroči­la, ki jo je Lovrenčič slišal v ječi avgus­ta 1945, zas­no­vano v desetih poglavjih. Obe zbir­ki razisku­je­ta položaj notran­je­ga izg­nan­ca. Obe­ma je posveče­na tudi mag­istrs­ka nalo­ga, ki jo je na Odd­elku za klasično filologi­jo pred kratkim obrani­la Anja Božič. Članek je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Keria.

Nove tri knjige iz Lovrenčičevega prevoda

Članek spreml­ja­jo tri ure­jene knjige iz Lovrenčičeve­ga pre­vo­da Meta­mor­foz, dese­ta, ena­js­ta in dvana­js­ta, ki tako dopol­nju­je­jo pred časom objavl­jene tri­na­js­to, štiri­na­js­to in pet­na­js­to. Med mitološki­mi zgod­ba­mi, ki jih pri­naša­jo, so Orfej in Evridi­ka; Kiparis; Ganimed in Hijakint; Kerasti in Propo­jtide; Pig­malion; Mira; Ven­era in Ado­nis; Ata­lan­ta in Hipomen; Orfe­je­va smrt; Mida; grad­n­ja Tro­je; Teti­da in Pelej; Daj­dalion; Pele­je­vo gove­do; Keiko­va poto­van­ja; Spanec; Alkion­i­na pre­o­braz­ba; Ajsak in Hes­per­i­ja; začetek tro­janske vojne; Kaj­nis; Nestor­je­va zgod­ba o ken­tavrih; in Ahilo­va smrt.

Odlomek: Tetida in Pelej

Teti­di starec Pro­tej je nekoč napovedal: »Zanosi,
mors­ka bogin­ja, in mati boš sinu, ki v krep­kih bo letih
v delih prekosil oče­ta in bolj kakor on zaslov­el bo!«
Jupiter torej, da svet ne bi koga bolj cenil od nje­ga,
dasi mu v prsih srce je čuti­lo gorečo ljubezen,
Teti­di mors­ki se raje je ognil in ni se z njo združil,
pač pa je svo­je­mu vnuku in Aja­ka sinu dopustil,
kar si sam je želel, da združi se z morsko devi­co.

Tamkaj v Haj­moni­ji srpas­to vbokel zaliv je, ki rta
daleč mu v mor­je štr­li­ta. Če mor­je bilo bi tam globlje,
luka bila bi, a ni, ker se plit­vo nad peskom razli­va.
Skalna obala ne hrani sle­dov o kakšnih stopin­jah,
niti poti ni nobene, še mors­ki je mah ne obrašča.
Tam v bliži­ni so mirte, ki polne so jagod dvo­barvnih.
V sre­di je skri­ta votli­na. Nar­avna, nemara umet­na?
Tega ne vem, a zdi se umet­na. Pri­ha­jala van­jo
večkrat si, Teti­da, gola, sedeč na krotkem delfinu.

Tetidine metamorfoze

Tam te Pelej je zalezel, ko speča si mirno ležala,
ker pa si prošn­jam uprla se, mož upora­bil je silo,
skušal okoli vratu te takrat je z roka­ma objeti.
Res, če svo­je last­nos­ti, sprem­in­jan­ja v razne oblike,
ne bi pri tem pora­bi­la, bi s tem te pre­drznež prema­gal.
V pti­co si zdaj spre­me­ni­la se – pti­co še ved­no je držal,
zdaj v plodonos­no dre­vo – v drevesu Pelej obvisel je.
Tret­ja obli­ka je pro­gas­ta tigra bila – in pre­strašen
Ajakov sin ti s tele­sa je roke nasilne odmaknil.

Z vinom, ki v mor­je ga zlil je, in z drobom drob­nice nato je
morske bogove častil in jim zraven kadi­lo priži­gal,
dok­ler se ni mu iz mor­ja karpati­js­ki pre­rok oglasil:
»Ajakov sin, zaže­leno združitev takrat boš dosegel,
kadar boš v spanec pogrezn­jeno v hlad­ni votli­ni povezal,
ne da bi vedela, z vrvi­co, z vozli, ki trd­ni drži­jo.
Nič naj te s tem ne ukani, da tisoč oblik bo pre­vzela,
drži jo, karkoli bo, da se v pra­vo ti spet pre­o­brazi!«
To mu je rekel Pro­tej in gla­vo spet skril je v vodov­je,
zad­nje besede prekril je val z razburkan­im šumom.

Nag­nil se že je Titan in v mor­je zahod­no se spuščal
s svo­jim je vozom, ko lepa se spet Nereí­da vrni­la
v skalno votli­no je in na ležišču kot vse­lej zas­pala.
Brž ko Pelej na njeno deviško telo se je sprav­il,
več oblik je zamen­jala, dok­ler ni končno spoz­nala,
da je povezana, roki sta njeni razpeti vsak­se­bi.
Zdaj je sled­njič zavzdi­h­ni­la: »K zma­gi ti bog je poma­gal!«
Spet je pred njim bila Teti­da, on nato jo objel je,
kar je želel, je dobil in jo s sil­nim Ahilom napol­nil.

(Meta­mor­foze 11.221–265)