Oresteja

Oresteja Zinnie Harris v MGL: Ta nesrečni rod

Sre­di jan­u­ar­ja so na velikem odru MGL pre­mier­no upri­zo­rili trilogi­jo Ta nes­rečni rod (This Rest­less House) avtorice Zin­nie Har­ris, zas­no­vano po motivih Ajshilove Oreste­je. Trilogi­ja sle­di antični zgod­bi skozi oči žen­sk. Namesto Agamem­nona in Ores­ta sta v središču Kli­ta­jmes­tra in Elek­tra (Jette Ostan Vejrup in Nina Rakovec). Avtori­co bolj kot krva­va dejan­ja, bolj kot žrtvo­van­je in mašče­van­je, zan­i­ma­ta teža in razsežnost pode­dovane travme. Zin­nie Har­ris antične­ga izroči­la bistveno ne sprem­in­ja, ga pa na novo osvetli in nad­gra­di v sodob­nost. Na vozu nes­rečne rod­bine gledalce popel­je v labirint človeške psi­he in njene temne strani. Ta se v tisočletjih, ki so mini­la od Ajshilove­ga časa, ni veliko spre­me­ni­la.

Ajshil v ženski optiki

Če se Ajshilo­va Oreste­ja, ta temačni portret Tan­talove­ga rodu, vrti okoli veči­no­ma moške objesti in napuha, se Zin­nie Har­ris posveti pred­vsem žen­skam te od bogov prek­lete rod­bine. Vladar­i­ca Kli­ta­jmes­tra v dol­gih desetih letih moževe odsot­nos­ti uta­pl­ja svo­jo žalost v alko­holu. Njuno prvoro­jenko Ifi­geni­jo je soprog Agamem­non žrtvo­val, da bi pri bogov­ih izprosil ugodne vetrove in vojaško srečo za napad na Tro­jo. Tega mu Kli­ta­jmes­tra ne more odpusti­ti. Ko se mož vrne, se v Kli­ta­jmestri žalost in bes združi­ta v odločitev, da bo moril­ca hčerke ubi­la. Krvoločni umor vidi dek­li­ca, ki jo je Kli­ta­jmes­tra vsa leta zane­mar­jala – nju­na najm­la­jša hči Elek­tra.

V drugem delu trilogi­je zdaj že odrasla Elek­tra nežno skr­bi za bol­no mater, ki jo muči­jo pri­v­i­di in blod­nje. Nekega dne naleti na stare­jše­ga bra­ta Ores­ta, ki ga mašče­van­je za oče­to­vo smrt prav fiz­ično šče­mi. Šele Orest ji odpre oči, da spre­v­i­di, kako zahrbt­no in bru­tal­no je bilo Kli­ta­jmestri­no dejan­je. Brat in ses­tra sku­paj napade­ta mater in Elek­tra jo pokonča.

V zad­njem delu je zloml­je­na Elek­tra v psi­hi­a­trični bol­nišni­ci. Tam se ji posveča mla­da zdravni­ca, ki prav tako beži pred sen­ca­mi lastne pretek­losti. V neizbežnem trku sodob­ne­ga dušeslov­ja ter fatal­iz­ma z mat­ri­cidom zaz­namovane Elek­tre, ki nikjer ne najde poko­ja, se nakazu­je Her­ak­l­i­to­va slut­n­ja, da mor­da nikoli ne bo mogoče razvo­zlati vseh skrivnos­ti človeške duše. Ψυχῆς πείρατα ἰὼν οὐκ ἂν ἐξεύροιο πᾶσαν ἐπιπορευόμενος ὁδόν· οὕτω βαθὺν λόγον ἔχει. “Duši ne najdeš meja, četu­di pre­hodiš vsa pota — tako globok logos ima.”

Zinnie Harris

Bri­tan­s­ka dra­matičar­ka, režis­er­ka in sce­nar­ist­ka Zin­nie Har­ris, ki se je rodi­la leta 1972 v Oxfor­du, piše in delu­je v Edin­bur­gu na Škotskem. Za trilogi­jo Ta nes­rečni rod je pre­jela tri najviš­ja priz­nan­ja, tudi nagra­do bri­tan­skih kri­tikov. V središču njene­ga zan­i­man­ja so nepriv­i­le­gi­rane skupine. Pred leti so v MGL upri­zo­rili njeno igro Dlje od najdl­je (Fur­ther Than The Fur­thest Thing), ki pripove­du­je o nes­rečni uso­di pre­bi­val­cev otoč­ja Tris­tan da Cun­ha.

Tan­talov rod, na katere­ga avtor­i­ca namigu­je z naslovom, je poleg sorod­stvenih povezav pre­pleten tudi z zloči­ni med družin­ski­mi člani. Ubi­ja­jo sko­raj vsi, stri­ci nečake, neča­ki strice, očet­je otroke, otro­ci starše. Kdor je še danes žrtev, postane jutri morilec in obrat­no – kdor je danes moril, je jutri umor­jen. Konec ene zgodbe – Ifi­geni­jine, den­i­mo – pomeni začetek več novih: Agamem­nonove, Kli­ta­jmestrine, Elek­trine. Ifi­geni­ja je mor­da mrt­va, ven­dar v Kli­ta­jmestri­ni glavi živi in se boju­je še naprej.

Tudi Agamem­non, Kli­ta­jmes­tra in Orest so na kon­cu drame mrtvi, na sim­bol­ni ravni pa v Elek­tri še ved­no živi­jo in ji ne dajo miru. Like v dra­mi kar naprej nekaj pre­gan­ja. Včasih prikazni, duhovi umr­lih, spet drugič pretek­lost, ki se pojavl­ja v obli­ki simp­to­mov, kot so nenadne bolečine v hrb­tu, bruhan­je in srbeči­ca. Zato kar naprej zahte­va­jo, da dru­gi zapi­ra­jo okna – Kli­ta­jmes­tra izda ta ukaz v drugem delu, Elek­tra pa v tret­jem ob odprtih oknih poblazni. V svo­ji para­no­ji se boji­jo vsake reže, skozi katero lahko prileze­jo moreče prikazni.

Ustvarjalci

Prvo sloven­sko upri­zoritev v pre­vo­du Tine Mahko­ta je na oder postavi­la režis­er­ka Ivana Dji­las. Ob njej je upri­zoritev soust­var­jala pre­ce­jšn­ja ekipa avtorskih sodelavcev, dra­maturgin­ja Ira Ratej, scenograf­ka Bar­bara Stupi­ca, kos­tu­mo­graf­ka Jele­na Proković in avtor glas­be Bošt­jan Gom­bač. Kore­ograf­ka in asis­ten­t­ka režis­erke je bila Maša Kagao Knez, lek­tor Mar­tin Vrtačnik, obliko­valec svet­lobe Jaka Var­muž in obliko­valec zvo­ka Sašo Dra­gaš. Kot asis­ten­ti so sode­lo­vali še Jakob Ribič (asis­tent dra­maturgin­je), Kata­ri­na Šavs (asis­ten­t­ka kos­tu­mo­grafke) in Alja Cer­ar Miha­jlović (asis­ten­t­ka lek­tor­ja). Igra­jo Jette Ostan Vejrup, Nina Rakovec, Mat­jaž Tribušon k. g., Fil­ip Samo­bor, Gre­gor Gru­den, Lea Cok k. g., Boris Ostan, Nataša Tič Ral­i­jan, Karin Koml­janec, Bošt­jan Gom­bač k. g., Lotos Vin­cenc Šparovec in Boris Kerč. Fotografi­je je pos­nel Peter Gio­dani.