Oresteja

Oresteja Zinnie Harris v MGL: Ta nesrečni rod

Sredi januarja so na velikem odru MGL premierno uprizorili trilogijo Ta nesrečni rod (This Restless House) avtorice Zinnie Harris, zasnovano po motivih Ajshilove Oresteje. Trilogija sledi antični zgodbi skozi oči žensk. Namesto Agamemnona in Oresta sta v središču Klitajmestra in Elektra (Jette Ostan Vejrup in Nina Rakovec). Avtorico bolj kot krvava dejanja, bolj kot žrtvovanje in maščevanje, zanimata teža in razsežnost podedovane travme. Zinnie Harris antičnega izročila bistveno ne spreminja, ga pa na novo osvetli in nadgradi v sodobnost. Na vozu nesrečne rodbine gledalce popelje v labirint človeške psihe in njene temne strani. Ta se v tisočletjih, ki so minila od Ajshilovega časa, ni veliko spremenila.

Ajshil v ženski optiki

Če se Ajshilova Oresteja, ta temačni portret Tantalovega rodu, vrti okoli večinoma moške objesti in napuha, se Zinnie Harris posveti predvsem ženskam te od bogov preklete rodbine. Vladarica Klitajmestra v dolgih desetih letih moževe odsotnosti utaplja svojo žalost v alkoholu. Njuno prvorojenko Ifigenijo je soprog Agamemnon žrtvoval, da bi pri bogovih izprosil ugodne vetrove in vojaško srečo za napad na Trojo. Tega mu Klitajmestra ne more odpustiti. Ko se mož vrne, se v Klitajmestri žalost in bes združita v odločitev, da bo morilca hčerke ubila. Krvoločni umor vidi deklica, ki jo je Klitajmestra vsa leta zanemarjala – njuna najmlajša hči Elektra.

V drugem delu trilogije zdaj že odrasla Elektra nežno skrbi za bolno mater, ki jo mučijo prividi in blodnje. Nekega dne naleti na starejšega brata Oresta, ki ga maščevanje za očetovo smrt prav fizično ščemi. Šele Orest ji odpre oči, da sprevidi, kako zahrbtno in brutalno je bilo Klitajmestrino dejanje. Brat in sestra skupaj napadeta mater in Elektra jo pokonča.

V zadnjem delu je zlomljena Elektra v psihiatrični bolnišnici. Tam se ji posveča mlada zdravnica, ki prav tako beži pred sencami lastne preteklosti. V neizbežnem trku sodobnega dušeslovja ter fatalizma z matricidom zaznamovane Elektre, ki nikjer ne najde pokoja, se nakazuje Heraklitova slutnja, da morda nikoli ne bo mogoče razvozlati vseh skrivnosti človeške duše. Ψυχῆς πείρατα ἰὼν οὐκ ἂν ἐξεύροιο πᾶσαν ἐπιπορευόμενος ὁδόν· οὕτω βαθὺν λόγον ἔχει. »Duši ne najdeš meja, četudi prehodiš vsa pota – tako globok logos ima.«

Zinnie Harris

Britanska dramatičarka, režiserka in scenaristka Zinnie Harris, ki se je rodila leta 1972 v Oxfordu, piše in deluje v Edinburgu na Škotskem. Za trilogijo Ta nesrečni rod je prejela tri najvišja priznanja, tudi nagrado britanskih kritikov. V središču njenega zanimanja so neprivilegirane skupine. Pred leti so v MGL uprizorili njeno igro Dlje od najdlje (Further Than The Furthest Thing), ki pripoveduje o nesrečni usodi prebivalcev otočja Tristan da Cunha.

Tantalov rod, na katerega avtorica namiguje z naslovom, je poleg sorodstvenih povezav prepleten tudi z zločini med družinskimi člani. Ubijajo skoraj vsi, strici nečake, nečaki strice, očetje otroke, otroci starše. Kdor je še danes žrtev, postane jutri morilec in obratno – kdor je danes moril, je jutri umorjen. Konec ene zgodbe – Ifigenijine, denimo – pomeni začetek več novih: Agamemnonove, Klitajmestrine, Elektrine. Ifigenija je morda mrtva, vendar v Klitajmestrini glavi živi in se bojuje še naprej.

Tudi Agamemnon, Klitajmestra in Orest so na koncu drame mrtvi, na simbolni ravni pa v Elektri še vedno živijo in ji ne dajo miru. Like v drami kar naprej nekaj preganja. Včasih prikazni, duhovi umrlih, spet drugič preteklost, ki se pojavlja v obliki simptomov, kot so nenadne bolečine v hrbtu, bruhanje in srbečica. Zato kar naprej zahtevajo, da drugi zapirajo okna – Klitajmestra izda ta ukaz v drugem delu, Elektra pa v tretjem ob odprtih oknih poblazni. V svoji paranoji se bojijo vsake reže, skozi katero lahko prilezejo moreče prikazni.

Ustvarjalci

Prvo slovensko uprizoritev v prevodu Tine Mahkota je na oder postavila režiserka Ivana Djilas. Ob njej je uprizoritev soustvarjala precejšnja ekipa avtorskih sodelavcev, dramaturginja Ira Ratej, scenografka Barbara Stupica, kostumografka Jelena Proković in avtor glasbe Boštjan Gombač. Koreografka in asistentka režiserke je bila Maša Kagao Knez, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš. Kot asistenti so sodelovali še Jakob Ribič (asistent dramaturginje), Katarina Šavs (asistentka kostumografke) in Alja Cerar Mihajlović (asistentka lektorja). Igrajo Jette Ostan Vejrup, Nina Rakovec, Matjaž Tribušon k. g., Filip Samobor, Gregor Gruden, Lea Cok k. g., Boris Ostan, Nataša Tič Ralijan, Karin Komljanec, Boštjan Gombač k. g., Lotos Vincenc Šparovec in Boris Kerč. Fotografije je posnel Peter Giodani.