Nagra­do “Miloš N. Đurić” za najboljši pre­vod poez­i­je v srbšči­no v letu 2018 — ekvi­va­lent sloven­s­ki Sovre­tovi nagra­di, prav tako poimen­o­van po klasičnem filo­logu, pre­va­jal­cu Home­r­ja, Pla­tona, Plu­tarha in Luk­i­jana — je pre­jel Pavle Rak. Žir­i­ja je nagradi­la nje­gov pre­vod poez­i­je Brane­ta Sene­gačni­ka, ki je v obli­ki antologi­je Tiši­na i druge pesme izšla pri beogra­js­ki založbi Treći trg.

Tišina, ki navaja k petju

Odločitev žir­i­je je obra­zložil Radoš Koso­vić, ki je zapisal: “Pred nami je izbor pes­mi iz celot­ne­ga dosedan­je­ga ust­var­jan­ja Brane­ta Sene­gačni­ka, zato se bomo tu dotaknili najos­novne­jših tem tega pes­ni­ka. Prva je poudar­je­na že v samem naslovu zbirke – tiši­na. To je tista tiši­na, tista tema, ki je, odkar obsta­ja pes­ništ­vo, vsem pes­niškim rodovom pome­ni­la skrivnost in izziv ali vir moči za najbolj paradok­sen in mor­da najbolj poet­ični ter – zakaj pa ne? – najbolj ljud­sko pre­prost način izrekan­ja neizrekljive­ga. To je tiši­na, ki pes­ni­ka nava­ja k petju. V eni svo­jih pes­mi Sene­gačnik poudar­ja: zara­di neizrečene­ga je v mojem živl­jen­ju toliko besed, / da niso več besede: / zvo­ki in videzi, ki se prek­licu­je­jo / v nebolečem odtekan­ju resničnos­ti. // Zara­di neizrečene­ga zrem v to rezko odsot­nost, / v nedosežne pro­s­tore, v katere je ves čas odprto naše živl­jen­je.

V neki dru­gi pes­mi pa se vprašu­je: Slišiš molčati zvezde / nad svo­jim oknom? V tiši­ni se Sene­gačnikove­mu lirske­mu sub­jek­tu razode­va nepo­jmljivost sve­ta, glo­bi­na in tema božanskega. Toda potreb­no je tudi reči, da sto­ji v tradi­ci­ji, dol­gi in stanovit­ni, ker je zuna­jčas­na, pri čemer bi lahko upora­bili besede Mojs­tra Ekhar­ta, da samo roka, ki briše, lahko napiše resni­co. Ali, kakor pravi Sene­gačnik: Molčiš. Molčim. Tako je ime živl­jen­ju.”

Živa tradicija

“Tradi­ci­ja je pomem­ben pojem, kadar obrav­nava­mo Sene­gačni­ka, ki se ukvar­ja z živl­jen­jem antike v današn­jem sve­tu. To ni mrt­va in okostenela tradi­ci­ja, preuče­vana v sarkofagu zgodovine kul­ture, pač pa tradi­ci­ja, ki jo je potreb­no nujno ohran­jati in ki se povsem nar­avno tudi ohran­ja s sveži­mi vnosi poez­i­je, filo­zofi­je in duha, v vseh časih, ne glede na mode in minljive težn­je zeit­geista. Kajti tradi­ci­ja vzpostavl­ja razmer­je do neče­sa večno nav­zoče­ga v trenutku, vse dok­ler karkoli sploh je.

Katero uro sem te mogel odloži­ti? / Kajti, katero uro sem mogel / odloži­ti sebe? se vprašu­je Sene­gačnik. V zvezi s Sene­gačnikom je mogoče gov­oriti o povratku tradi­ci­je, “čiste poez­i­je” in stroge forme. Toda če gre za povratek, ta nikakor ni anahro­nis­tičen, saj anahro­nis­tično ne more biti živo, pač pa gre za tis­to noval­isovsko večno vračan­je domov ali za Platono­vo anam­ne­zo, uzrt­je tega, kar je ved­no tu.”

Srečanje z drugim

“Srečan­je s to tiši­no, s to temo, pa je oben­em tudi srečan­je z drugim. Trenutek zanosa na robu, kjer se slu­ti, mis­li, san­ja, veru­je, poje. Kakor v sone­tu Konec: O sen­ca kon­ja! O poljub obzor­ja! / Zdaj sklon­jen v ogn­ju vetra slišiš nežno / odpe­van­je nev­id­nih in pogor­ja // neskonč­na, ki si zdaj jih slu­til bežno. / Zdaj si in nisi. Mraz je in vroči­ca / telo ti stre­sa. Zdaj je vse resni­ca. V tem srečan­ju se izob­liku­je­ta neki jaz in neki ti. Nit, ki veže Sene­gačniko­vo ust­var­jan­je, pomeni ravno to srečan­je in odnos jaz-ti.

Kar je mor­da najrazvid­ne­je izraženo v pes­mi z naslovom Ti: Ti – bese­da, ki leb­di, / daljni klic in prazne roke / zvezde, ki jih nosi kri / nad upa zloml­jene oboke. // Ti – bese­da, ki zami­ra, / in izriše pros­tor-rano; / roža bit­ja se odpi­ra / in potone v nespoz­nano. V Sene­gačnikovi poez­i­ji ima bese­da ti mno­go pomen­ov. Ti je dru­gost, ti je žen­s­ka, ti je ljubezen, ti je slut­n­ja, ti je božan­sko, včasih pa ti pomeni jaz. Pogos­to se v nje­govi poez­i­ji vsi pomeni besede timno­gos­tran­sko zli­je­jo v nekaj ver­zov, kot na primer v sone­tu Dvo­jno dno ljubezni: Molčeče zvezde tvo­je­ga srca, / z odprto rožo kro­nana samo­ta: / k zvesto­bi kliče noč vse, kar živi.”

Vračanje pesniške forme

“V primeru Brane­ta Sene­gačni­ka pomeni vrnitev k tradi­ci­ji oben­em tudi vračan­je stroge pes­niške forme, v kateri pes­nik ne vidi ome­jitve, ampak svo­bo­do ali natančne­je: poziv in možnost. Navedel bom nekaj mis­li dr. Ale­na Širce iz spremne besede: »Sene­gačnikovi soneti so, v svo­ji popol­ni for­mal­no vse­bin­s­ki zli­tosti, vrh sodob­ne slovenske sonetis­tike. Tu ne gre za post­mod­er­no ironiziran­je, niti za este­tiziran­je neke tradi­cionalne lit­er­arne zvrsti, pač pa za lirsko sin­te­zo na najvišji ravni. Tu smo priče v glas­bo pre­lite­ga gov­o­ra, pravza­prav v bese­do pre­lite glas­be, kjer je sam notran­ji ritem sli­ka in metafo­ra v neki komaj pojmljivi har­moni­ji z rit­miko evfoničnih postop­kov, kakršni so alit­eraci­je, aso­nance, rime, pon­avl­jan­je značil­nih soglas­nišk­ih sklopov in tonal­nos­ti samo­glas­nišk­ih sekvenc.”

Zato je bila pred pre­va­jal­cem zahtev­na nalo­ga. Pris­luh­n­i­mo – s tem mis­lim: resnično pris­luh­n­i­mo – zgolj bran­ju, ne da bi dopustili niti pomenu besed, da bi nas zmotil, nje­govi prepes­nitvi sone­ta Zim­s­ka sli­ka:

Tiši­na val za val­om se razli­va.
Pod težo belih rož izgin­ja mesto.
S krvjo izrisale so san­je ces­to
in daljni cilj in mrak, ki ga prekri­va.

V svet­lo­bi davni zgubl­ja­jo se slike,
ki jih zasi­pa raz­drobljeni čas:
dežela, zvezde in v megli­ci vas –
nest­varno jasne večnos­ti oblike.

Izkusil si zanos­ni let spom­i­na,
vsega, kar je svoj čas in smer zgreši­lo,
postal živl­jen­je si in boleči­na,

sam sebi nedoum­no sporoči­lo –
umolkni! Glej, nebo se je raz­bi­lo:
v oma­mi belih solz je vse tiši­na.

Pisatelj in prevajalec Pavle Rak

“Pavle Rak, pisatelj in dol­go­let­ni pre­va­jalec, posvečen dia­logu med filo­zofi­jo, vero in umet­nos­tjo, se je zavest­no in pre­mišl­jeno spopri­jel s tem pod­vigom, z željo, kot pes­nik, da poudari pomen stroge pes­niške oblike v našem času. To željo je seve­da morala spreml­jati vešči­na, združe­na z občutkom in izkušn­jo. Nje­go­va prepes­nitev Sene­gačnikove poez­i­je je natanč­na in zanos­no melodič­na, ver­no nam pres­lika­va har­moni­jo med pomen­skim in rit­mično-melodičn­im v tej poez­i­ji. Ob vsem tem čuti­mo, da je pre­va­jalec globoko podoživ­el pes­mi v izvirniku, saj mu duh lirskega sub­jek­ta ni tuj, ker se je sam znašel očaran  ter zamišl­jen pred nekim mračn­im in svetlim ti.

Zato nam ni samo uspešno prevedel pes­nikovih besed, pač pa tudi tis­to, kar se dvi­ga iznad njih, a oben­em tli v prazni­ni med verzi. Skrat­ka, omogočil nam je, da sliši­mo spev in molk zvezd nad našim oknom. Tu smo res priče tis­te­mu najlepše­mu srečan­ju sorod­ne­ga nag­n­jen­ja, velike veščine in uglašenos­ti duha med pis­cem in pre­va­jal­cem, pri čemer izred­nost izi­da ne more izo­sta­ti. Zato je žir­i­ji v čast, da letošn­jo nagra­do Miloš N. Đurić za najboljšo prepes­nitev podeli Pavle­tu Raku.”