Tišina

Nagrada »Miloš N. Đurić« za poezijo Braneta Senegačnika v prevodu Pavleta Raka

Nagrado »Miloš N. Đurić« za najboljši prevod poezije v srbščino v letu 2018 – ekvivalent slovenski Sovretovi nagradi, prav tako poimenovan po klasičnem filologu, prevajalcu Homerja, Platona, Plutarha in Lukijana – je prejel Pavle Rak. Žirija je nagradila njegov prevod poezije Braneta Senegačnika, ki je v obliki antologije Tišina i druge pesme izšla pri beograjski založbi Treći trg.

Tišina, ki navaja k petju

Odločitev žirije je obrazložil Radoš Kosović, ki je zapisal: »Pred nami je izbor pesmi iz celotnega dosedanjega ustvarjanja Braneta Senegačnika, zato se bomo tu dotaknili najosnovnejših tem tega pesnika. Prva je poudarjena že v samem naslovu zbirke – tišina. To je tista tišina, tista tema, ki je, odkar obstaja pesništvo, vsem pesniškim rodovom pomenila skrivnost in izziv ali vir moči za najbolj paradoksen in morda najbolj poetični ter – zakaj pa ne? – najbolj ljudsko preprost način izrekanja neizrekljivega. To je tišina, ki pesnika navaja k petju. V eni svojih pesmi Senegačnik poudarja: zaradi neizrečenega je v mojem življenju toliko besed, / da niso več besede: / zvoki in videzi, ki se preklicujejo / v nebolečem odtekanju resničnosti. // Zaradi neizrečenega zrem v to rezko odsotnost, / v nedosežne prostore, v katere je ves čas odprto naše življenje.

V neki drugi pesmi pa se vprašuje: Slišiš molčati zvezde / nad svojim oknom? V tišini se Senegačnikovemu lirskemu subjektu razodeva nepojmljivost sveta, globina in tema božanskega. Toda potrebno je tudi reči, da stoji v tradiciji, dolgi in stanovitni, ker je zunajčasna, pri čemer bi lahko uporabili besede Mojstra Ekharta, da samo roka, ki briše, lahko napiše resnico. Ali, kakor pravi Senegačnik: Molčiš. Molčim. Tako je ime življenju.«

Živa tradicija

»Tradicija je pomemben pojem, kadar obravnavamo Senegačnika, ki se ukvarja z življenjem antike v današnjem svetu. To ni mrtva in okostenela tradicija, preučevana v sarkofagu zgodovine kulture, pač pa tradicija, ki jo je potrebno nujno ohranjati in ki se povsem naravno tudi ohranja s svežimi vnosi poezije, filozofije in duha, v vseh časih, ne glede na mode in minljive težnje zeitgeista. Kajti tradicija vzpostavlja razmerje do nečesa večno navzočega v trenutku, vse dokler karkoli sploh je.

Katero uro sem te mogel odložiti? / Kajti, katero uro sem mogel / odložiti sebe? se vprašuje Senegačnik. V zvezi s Senegačnikom je mogoče govoriti o povratku tradicije, »čiste poezije« in stroge forme. Toda če gre za povratek, ta nikakor ni anahronističen, saj anahronistično ne more biti živo, pač pa gre za tisto novalisovsko večno vračanje domov ali za Platonovo anamnezo, uzrtje tega, kar je vedno tu.«

Srečanje z drugim

»Srečanje s to tišino, s to temo, pa je obenem tudi srečanje z drugim. Trenutek zanosa na robu, kjer se sluti, misli, sanja, veruje, poje. Kakor v sonetu Konec: O senca konja! O poljub obzorja! / Zdaj sklonjen v ognju vetra slišiš nežno / odpevanje nevidnih in pogorja // neskončna, ki si zdaj jih slutil bežno. / Zdaj si in nisi. Mraz je in vročica / telo ti stresa. Zdaj je vse resnica. V tem srečanju se izoblikujeta neki jaz in neki ti. Nit, ki veže Senegačnikovo ustvarjanje, pomeni ravno to srečanje in odnos jaz-ti.

Kar je morda najrazvidneje izraženo v pesmi z naslovom Ti: Ti – beseda, ki lebdi, / daljni klic in prazne roke / zvezde, ki jih nosi kri / nad upa zlomljene oboke. // Ti – beseda, ki zamira, / in izriše prostor-rano; / roža bitja se odpira / in potone v nespoznano. V Senegačnikovi poeziji ima beseda ti mnogo pomenov. Ti je drugost, ti je ženska, ti je ljubezen, ti je slutnja, ti je božansko, včasih pa ti pomeni jaz. Pogosto se v njegovi poeziji vsi pomeni besede timnogostransko zlijejo v nekaj verzov, kot na primer v sonetu Dvojno dno ljubezni: Molčeče zvezde tvojega srca, / z odprto rožo kronana samota: / k zvestobi kliče noč vse, kar živi.«

Vračanje pesniške forme

»V primeru Braneta Senegačnika pomeni vrnitev k tradiciji obenem tudi vračanje stroge pesniške forme, v kateri pesnik ne vidi omejitve, ampak svobodo ali natančneje: poziv in možnost. Navedel bom nekaj misli dr. Alena Širce iz spremne besede: »Senegačnikovi soneti so, v svoji popolni formalno vsebinski zlitosti, vrh sodobne slovenske sonetistike. Tu ne gre za postmoderno ironiziranje, niti za estetiziranje neke tradicionalne literarne zvrsti, pač pa za lirsko sintezo na najvišji ravni. Tu smo priče v glasbo prelitega govora, pravzaprav v besedo prelite glasbe, kjer je sam notranji ritem slika in metafora v neki komaj pojmljivi harmoniji z ritmiko evfoničnih postopkov, kakršni so aliteracije, asonance, rime, ponavljanje značilnih soglasniških sklopov in tonalnosti samoglasniških sekvenc.«

Zato je bila pred prevajalcem zahtevna naloga. Prisluhnimo – s tem mislim: resnično prisluhnimo – zgolj branju, ne da bi dopustili niti pomenu besed, da bi nas zmotil, njegovi prepesnitvi soneta Zimska slika:

Tišina val za valom se razliva.
Pod težo belih rož izginja mesto.
S krvjo izrisale so sanje cesto
in daljni cilj in mrak, ki ga prekriva.

V svetlobi davni zgubljajo se slike,
ki jih zasipa razdrobljeni čas:
dežela, zvezde in v meglici vas –
nestvarno jasne večnosti oblike.

Izkusil si zanosni let spomina,
vsega, kar je svoj čas in smer zgrešilo,
postal življenje si in bolečina,

sam sebi nedoumno sporočilo –
umolkni! Glej, nebo se je razbilo:
v omami belih solz je vse tišina.

Pisatelj in prevajalec Pavle Rak

»Pavle Rak, pisatelj in dolgoletni prevajalec, posvečen dialogu med filozofijo, vero in umetnostjo, se je zavestno in premišljeno spoprijel s tem podvigom, z željo, kot pesnik, da poudari pomen stroge pesniške oblike v našem času. To željo je seveda morala spremljati veščina, združena z občutkom in izkušnjo. Njegova prepesnitev Senegačnikove poezije je natančna in zanosno melodična, verno nam preslikava harmonijo med pomenskim in ritmično-melodičnim v tej poeziji. Ob vsem tem čutimo, da je prevajalec globoko podoživel pesmi v izvirniku, saj mu duh lirskega subjekta ni tuj, ker se je sam znašel očaran ter zamišljen pred nekim mračnim in svetlim ti.

Zato nam ni samo uspešno prevedel pesnikovih besed, pač pa tudi tisto, kar se dviga iznad njih, a obenem tli v praznini med verzi. Skratka, omogočil nam je, da slišimo spev in molk zvezd nad našim oknom. Tu smo res priče tistemu najlepšemu srečanju sorodnega nagnjenja, velike veščine in uglašenosti duha med piscem in prevajalcem, pri čemer izrednost izida ne more izostati. Zato je žiriji v čast, da letošnjo nagrado Miloš N. Đurić za najboljšo prepesnitev podeli Pavletu Raku.«