Na retoriko smo nekako poz­abili, sem pomis­lil, ko sem ob pre­bi­ran­ju jezikoslovne razprave o jeziku v času naciz­ma nale­tel na video­pos­netek Hitler­jeve­ga gov­o­ra.

Ujeli smo se v past, na katero opozar­ja že Mark Fabij Kvin­til­i­jan v svo­ji Šoli gov­orništ­va: »Brž ko je jezik postal vir zasluž­ka in ko so se ljud­je navadili izrabl­jati dobrine gov­orništ­va v slabe namene, so tisti, ki so vel­jali za gov­ornike, opustili skrb za značaj. Gov­orništ­vo, zapuščeno, kot je bilo, je nato posta­lo plen lju­di z man­jši­mi umski­mi sposob­nos­t­mi.«

Na prvi pogled bi se lahko preda­jali utvari in zatr­je­vali, da je tudi danes retori­ka pris­ot­na pov­sod. Ven­dar to veči­no­ma ni retori­ka, ampak »izra­ba dobrin gov­orništ­va«, kot to imenu­je Kvin­til­i­jan. Urjen­je v spret­nos­ti, kako s čim manj tru­da doseči čim večji učinek; kako nastopati pred kam­era­mi; kako prepričati lju­di.

Retori­ka tudi ni zgolj spret­nost uspešne­ga spo­razumevan­ja, pa čeprav se nekaj retoričnih načel nauči­jo naši mla­di tudi pri pouku slovenščine. Retori­ka je v resni­ci vzgo­ja lju­di, ki nas bodo vodili. V njen­em središču je vse­bi­na, njen zad­nji korak spret­nost, kako to vse­bi­no pove­dati.

V času, ko postavl­jamo v vseh delih javne­ga živl­jen­ja for­mo v ospred­je – in ji vse­bi­no išče­mo šele naknad­no – je zato na mes­tu vprašan­je: koliko rétor­jev (izo­braženih gov­ornikov) sploh vzgo­ji­mo? Koliko lju­di, ki jim ne man­j­ka znan­ja, pošten­ja in drugih vrlin in ki zna­jo hkrati svo­je mis­li dobro in prepričlji­vo ubesedi­ti? Dva na gen­eraci­jo? Štiri? Deset?

Stvar celotne človekove osebnosti

V retori­ki se v Sloveni­ji (in še to zgolj na najos­novne­jši ravni) izo­brazi pri­b­ližno toliko otrok, kakor se jih je v času, ko smo imeli eno samo pomem­b­ne­jšo šolo, stanovsko šolo v Ljubl­jani. V njen­em petem razre­du so učen­ci spoz­navali osnove retorike s pomočjo učbeni­ka Erotem­a­ta dialec­ti­cae et rhetor­i­cae, ki ga je napisal Lucas Los­sius. Sloven­s­ki protes­tants­ki pis­ci od Trubar­ja dal­je so se sreče­vali z retoričn­i­mi priročni­ki Fil­i­pa Melanchthonain v svo­jih delih red­no uporabl­jali vrsto tedaj splošno znanih izra­zov, kot so argu­ment, eksem­pel, istori­ja, priča, figu­ra, pild in mno­gi dru­gi. Sloven­s­ki human­ist Mar­tin Pegij je leta 1561 izdal odličen latin­s­ki priročnik z obdela­vo retoričnih fig­ur in tropov De schemat­i­bus et tro­pis v osmih knji­gah. Skozi nadaljn­ja sto­let­ja se je pris­ot­nost retorike na Slovenskem samo še krepi­la.

Dok­ler nan­jo nis­mo začeli poz­abl­jati. Dok­ler ni postal uspeh že to, da je pred leti posta­la retori­ka eden od števil­nih osnovno- in sred­nješol­skih izbirnih pred­me­tov, ki ga na mal­oštevil­nih šolah z mno­go tru­da uspe pouče­vati nekaj entuzi­astičn­im učitel­jem. Samo za okus, seve­da. In za red­ke otroke, ki jih pred­met po sple­tu naključij sploh priteg­ne.

Prišli smo do točke, ko sodi­mo, da so dobri gov­orni­ki že tisti, ki s pomočjo nekaj naučenih trikov uspešno skri­va­jo svo­je nez­nan­je in dvomljive sposob­nos­ti. Da je retori­ka stvar celotne človekove oseb­nos­ti in ne more biti samo spret­nost, so vedeli že v anti­ki. Slabo poz­na­van­je vsaj osnovnih retoričnih načel poleg tega ni tako nedolž­na stvar. Če jih ne poz­namo, je z nami veliko laž­je manip­uli­rati. Dober gov­ornik ne zna zgolj dobro gov­oriti: zna tudi kri­tično poslušati.

Temna plat

Retori­ka ima nam­reč tudi svo­jo tem­no plat. Kakor nas lahko vodi k dobre­mu, nas lahko sko­raj enako učinkovi­to vodi k zlu.

Splet­na poveza­va na Hitler­jev gov­or se je odprla. Leta 1933, takoj po imen­o­van­ju na položaj kan­cler­ja, je zbral množi­co lju­di v šport­ni dvo­rani in spre­gov­o­ril. Gov­or je bil ses­tavl­jen v skladu z vse­mi prav­ili – čeprav se še danes mno­gi sprašu­je­jo, koliko je bilo naučene­ga in koliko priro­jene­ga. Začen­jal je mirno, neko­liko sramežlji­vo, stop­n­je­val do silovi­tosti in spet umir­il. Zno­va in zno­va. Sto­je, na pamet, a z zapis­ki na mizi. Podal se je v zgodovi­no, opisal sedan­jost, veči­no­ma real­no, v ključnih poudark­ih pa popol­no­ma spre­vrženo in manip­u­la­tivno.

Sklepi gov­o­ra so bili umeščeni tako preudar­jeno, da mu jih še izreči ne bi bilo tre­ba. Poslušalce je osvo­jil s tem, da jih je vodil do skle­pov, ne da bi jih zares izgov­o­ril, vse to z beseda­mi, ki jim je sam dal nov pomen. In ko jih je sled­njič izbruh­nil v strast­ni jezi, je lahko vsak del množice začel živeti utvaro, da je izgov­o­ril zgolj tis­to, kar je že dol­go samoumevno, nujno in znano.

Ampak to ni bila več retori­ka, to je bila zgolj spret­nost manip­uli­ran­ja. Opo­zo­ri­lo, kako hitro lahko ob odsot­nos­ti dobrih rešitev vznikne­jo slabe.

Dan za dobre rešitve

Zato je petek pomem­ben dan, dan za dobre rešitve, dan, ko bodo naši mla­di izbi­rali svo­je bodoče sred­nje šole in fakul­tete. In kakšni naj bodo bodoči »retor­ji« do učiteljic in učitel­jev, do pro­fe­soric in pro­fe­sor­jev? Takole je pred zelo malo manj kot dva tisoč leti sve­to­val Kvin­til­i­jan: »Naj ima­jo učitel­je enako radi kot učen­je; pred­stavl­ja­jo naj si, da so učitelji nji­hovi starši – seve­da ne telesni, ampak duhovni. Ta spoštljivi odnos bo veliko prispe­val k učen­ju, radi jih bodo poslušali, ver­jeli nji­hovim besedam in si želeli biti taki kot oni, nenazad­nje bodo tudi veseli in živah­ni pri­ha­jali v šolo. Ne bodo se jezili, kadar jih bo učitelj poprav­il, veseli bodo, kadar jih bo pohvalil, in bodo s prizade­vn­im delom učitelju pri­rasli k srcu. Učitelj mora uči­ti, učenec pa se mora biti pripravl­jen uči­ti.«

Dr. Koz­ma Ahačič, klasični filolog in slovenist, je ured­nik por­ta­la Fran in razisko­valec. / Cita­ta Mar­ka Fabi­ja Kvin­til­i­jana sta iz pre­vo­da dr. Mat­jaža Babiča. / Prispevek je bil prvot­no objavl­jen v Delu, 13. feb­ru­ar­ja 2019, pod naslovom »Gov­or jezne­ga kan­cler­ja«.