Kvintilijan

Kvintilijan in Kozma Ahačič o retoriki in informativnih dnevih

Na retoriko smo nekako pozabili, sem pomislil, ko sem ob prebiranju jezikoslovne razprave o jeziku v času nacizma naletel na videoposnetek Hitlerjevega govora.

Ujeli smo se v past, na katero opozarja že Mark Fabij Kvintilijan v svoji Šoli govorništva: »Brž ko je jezik postal vir zaslužka in ko so se ljudje navadili izrabljati dobrine govorništva v slabe namene, so tisti, ki so veljali za govornike, opustili skrb za značaj. Govorništvo, zapuščeno, kot je bilo, je nato postalo plen ljudi z manjšimi umskimi sposobnostmi.«

Na prvi pogled bi se lahko predajali utvari in zatrjevali, da je tudi danes retorika prisotna povsod. Vendar to večinoma ni retorika, ampak »izraba dobrin govorništva«, kot to imenuje Kvintilijan. Urjenje v spretnosti, kako s čim manj truda doseči čim večji učinek; kako nastopati pred kamerami; kako prepričati ljudi.

Retorika tudi ni zgolj spretnost uspešnega sporazumevanja, pa čeprav se nekaj retoričnih načel naučijo naši mladi tudi pri pouku slovenščine. Retorika je v resnici vzgoja ljudi, ki nas bodo vodili. V njenem središču je vsebina, njen zadnji korak spretnost, kako to vsebino povedati.

V času, ko postavljamo v vseh delih javnega življenja formo v ospredje – in ji vsebino iščemo šele naknadno – je zato na mestu vprašanje: koliko rétorjev (izobraženih govornikov) sploh vzgojimo? Koliko ljudi, ki jim ne manjka znanja, poštenja in drugih vrlin in ki znajo hkrati svoje misli dobro in prepričljivo ubesediti? Dva na generacijo? Štiri? Deset?

Stvar celotne človekove osebnosti

V retoriki se v Sloveniji (in še to zgolj na najosnovnejši ravni) izobrazi približno toliko otrok, kakor se jih je v času, ko smo imeli eno samo pomembnejšo šolo, stanovsko šolo v Ljubljani. V njenem petem razredu so učenci spoznavali osnove retorike s pomočjo učbenika Erotemata dialecticae et rhetoricae, ki ga je napisal Lucas Lossius. Slovenski protestantski pisci od Trubarja dalje so se srečevali z retoričnimi priročniki Filipa Melanchthonain v svojih delih redno uporabljali vrsto tedaj splošno znanih izrazov, kot so argument, eksempel, istorija, priča, figura, pild in mnogi drugi. Slovenski humanist Martin Pegij je leta 1561 izdal odličen latinski priročnik z obdelavo retoričnih figur in tropov De schematibus et tropis v osmih knjigah. Skozi nadaljnja stoletja se je prisotnost retorike na Slovenskem samo še krepila.

Dokler nanjo nismo začeli pozabljati. Dokler ni postal uspeh že to, da je pred leti postala retorika eden od številnih osnovno- in srednješolskih izbirnih predmetov, ki ga na maloštevilnih šolah z mnogo truda uspe poučevati nekaj entuziastičnim učiteljem. Samo za okus, seveda. In za redke otroke, ki jih predmet po spletu naključij sploh pritegne.

Prišli smo do točke, ko sodimo, da so dobri govorniki že tisti, ki s pomočjo nekaj naučenih trikov uspešno skrivajo svoje neznanje in dvomljive sposobnosti. Da je retorika stvar celotne človekove osebnosti in ne more biti samo spretnost, so vedeli že v antiki. Slabo poznavanje vsaj osnovnih retoričnih načel poleg tega ni tako nedolžna stvar. Če jih ne poznamo, je z nami veliko lažje manipulirati. Dober govornik ne zna zgolj dobro govoriti: zna tudi kritično poslušati.

Temna plat

Retorika ima namreč tudi svojo temno plat. Kakor nas lahko vodi k dobremu, nas lahko skoraj enako učinkovito vodi k zlu.

Spletna povezava na Hitlerjev govor se je odprla. Leta 1933, takoj po imenovanju na položaj kanclerja, je zbral množico ljudi v športni dvorani in spregovoril. Govor je bil sestavljen v skladu z vsemi pravili – čeprav se še danes mnogi sprašujejo, koliko je bilo naučenega in koliko prirojenega. Začenjal je mirno, nekoliko sramežljivo, stopnjeval do silovitosti in spet umiril. Znova in znova. Stoje, na pamet, a z zapiski na mizi. Podal se je v zgodovino, opisal sedanjost, večinoma realno, v ključnih poudarkih pa popolnoma sprevrženo in manipulativno.

Sklepi govora so bili umeščeni tako preudarjeno, da mu jih še izreči ne bi bilo treba. Poslušalce je osvojil s tem, da jih je vodil do sklepov, ne da bi jih zares izgovoril, vse to z besedami, ki jim je sam dal nov pomen. In ko jih je slednjič izbruhnil v strastni jezi, je lahko vsak del množice začel živeti utvaro, da je izgovoril zgolj tisto, kar je že dolgo samoumevno, nujno in znano.

Ampak to ni bila več retorika, to je bila zgolj spretnost manipuliranja. Opozorilo, kako hitro lahko ob odsotnosti dobrih rešitev vzniknejo slabe.

Dan za dobre rešitve

Zato je petek pomemben dan, dan za dobre rešitve, dan, ko bodo naši mladi izbirali svoje bodoče srednje šole in fakultete. In kakšni naj bodo bodoči »retorji« do učiteljic in učiteljev, do profesoric in profesorjev? Takole je pred zelo malo manj kot dva tisoč leti svetoval Kvintilijan: »Naj imajo učitelje enako radi kot učenje; predstavljajo naj si, da so učitelji njihovi starši – seveda ne telesni, ampak duhovni. Ta spoštljivi odnos bo veliko prispeval k učenju, radi jih bodo poslušali, verjeli njihovim besedam in si želeli biti taki kot oni, nenazadnje bodo tudi veseli in živahni prihajali v šolo. Ne bodo se jezili, kadar jih bo učitelj popravil, veseli bodo, kadar jih bo pohvalil, in bodo s prizadevnim delom učitelju prirasli k srcu. Učitelj mora učiti, učenec pa se mora biti pripravljen učiti.«

Dr. Kozma Ahačič, klasični filolog in slovenist, je urednik portala Fran in raziskovalec. / Citata Marka Fabija Kvintilijana sta iz prevoda dr. Matjaža Babiča. / Prispevek je bil prvotno objavljen v Delu, 13. februarja 2019, pod naslovom »Govor jeznega kanclerja«.