Plotin

Nova dvanajsterica Plotinovih traktatov v prevodu Sonje Weiss, v torek, 19. februarja

V torek, 19. februarja 2019, bo ob 11. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8/I predstavitev drugega dela Plotinovih Zbranih spisov v slovenskem prevodu. Knjiga obsega traktate, ki so po kronološkem vrstnem redu oštevilčeni od 22 do 33. Med njimi so Plotinove razprave o duši, znamenita razprava o umski lepoti, o motrenju, polemični traktat proti gnostikom in drugi pomembni spisi. Dvanajst traktatov, ki so nanizani v drugi knjigi, je Plotin zapisal v svojem zrelem in najbolj ustvarjalnem obdobju. Star je bil okrog šestdeset let, ko je Porfirij leta 263 po Kr. prišel iz Grčije v Rim in vstopil v njegovo filozofsko šolo oziroma v njegov krog učencev in prijateljev.

Pričujoča dvanajsterica traktatov tvori niz Plotinovih vélikih in najbolj odmevnih razprav. Razvrstimo jih lahko v štiri tematske sklope (22–24, 25–26, 27–29 in 30–33). V tem obdobju je Plotin miselno izpopolnil in tekstovno obrusil svoj osrednji filozofski nauk o treh izvornih hipostazah: o Enem, Umu in Duši. Seveda pa Plotin vsaj posredno govori o treh izvornih hipostazah v vseh 54 traktatih. Njegov filozofski sistem lahko primerjamo s čudovito mrežo miselnih biserov, umskih resničnosti. V njej se vsak biser zrcali v vsakem in obenem vsak zrcali celoto te veličastne, prosojne in sijoče strukture. Strukture, ki jo kakor sonce preseva prva hipostaza, Dobro ali Eno.

Besedilu je prevajalka dr. Sonja Weiss dodala uvodne besede in vsebinske povzetke posameznih traktatov ter ga opremila z opombami. Spremno besedo h knjigi je prispeval dr. Marko Uršič.

Plotin o motrenju

Če bi kdo vprašal naravo, čemu sploh ustvarja, in če bi mu ona hotela prisluhniti ter odgovoriti, bi rekla takole: »Ne bi smel spraševati, ampak molče razumeti – prav tako kot jaz, ki molčim in nisem vajena govoriti. Kaj je torej treba razumeti? Da je to, kar nastane, tisto, kar uzrem, ko molčim, torej naravno nastali predmet motrenja. In da je moja narava takšna, da rada motri, saj sem sama rojena iz takšnega motrenja. Moje motrenje ustvari to, kar motrim, tako kot geometri, ki rišejo črte, medtem ko opazujejo. Le da jaz ne rišem: ko motrim, nastanejo telesni obrisi, kakor da bi padli iz [mene]. Zgodi se mi enako kakor moji materi in tistim, ki so me rodili, kajti tudi oni izvirajo iz motrenja in niso storili ničesar, da sem se rodila: moje rojstvo je v tem, da oni, ki so višji logosi, motrijo sami sebe.«