V torek, 19. feb­ru­ar­ja 2019, bo ob 11. uri v dvo­rani Slovenske mat­ice na Kon­gres­nem trgu 8/I pred­stavitev druge­ga dela Ploti­novih Zbranih spisov v slovenskem pre­vo­du. Knji­ga obsega trak­tate, ki so po kro­nološkem vrst­nem redu oštevilčeni od 22 do 33. Med nji­mi so Ploti­nove razprave o duši, zna­meni­ta razpra­va o ums­ki lep­oti, o motren­ju, polemični trak­tat pro­ti gnos­tikom in dru­gi pomem­b­ni spisi.  Dvana­jst trak­ta­tov, ki so nanizani v dru­gi knji­gi, je Plotin zapisal v svo­jem zrelem in najbolj ust­var­jal­nem obdob­ju. Star je bil okrog šest­de­set let, ko je Por­fir­ij leta 263 po Kr. prišel iz Grči­je v Rim in vstopil v nje­go­vo filo­zof­sko šolo oziro­ma v nje­gov krog učencev in pri­jatel­jev.

Priču­joča dvana­js­ter­i­ca trak­ta­tov tvori niz Ploti­novih vélik­ih in najbolj odmevnih razprav. Razvrsti­mo jih lahko v štiri tem­atske sklope (22–24, 25–26, 27–29 in 30–33). V tem obdob­ju je Plotin mis­el­no izpopol­nil in tek­stovno obrusil svoj osred­nji filo­zof­s­ki nauk o treh izvornih hipostazah: o Enem, Umu in Duši. Seve­da pa Plotin vsaj posred­no gov­ori o treh izvornih hipostazah v vseh 54 trak­tatih. Nje­gov filo­zof­s­ki sis­tem lahko primer­jamo s čudovi­to mrežo mis­el­nih bis­erov, umskih resničnos­ti. V njej se vsak bis­er zrcali v vsakem in oben­em vsak zrcali celo­to te veličastne, proso­jne in sijoče struk­ture. Struk­ture, ki jo kakor sonce pre­se­va prva hipostaza, Dobro ali Eno.

Besedilu je pre­va­jal­ka dr. Son­ja Weiss dodala uvodne besede in vse­binske povzetke posameznih trak­ta­tov ter ga opremi­la z opom­ba­mi. Sprem­no bese­do h knji­gi je prispe­val dr. Marko Uršič.

Plotin o motrenju

Če bi kdo vprašal nar­a­vo, čemu sploh ust­var­ja, in če bi mu ona hotela pris­luh­ni­ti ter odgov­oriti, bi rekla takole: »Ne bi smel spraše­vati, ampak molče razumeti – prav tako kot jaz, ki molčim in nisem vaje­na gov­oriti.  Kaj je torej tre­ba razumeti? Da je to, kar nas­tane, tis­to, kar uzrem, ko molčim, torej nar­avno nastali pred­met motren­ja. In da je moja nar­a­va takš­na, da rada motri, saj sem sama roje­na iz takšne­ga motren­ja. Moje motren­je ust­vari to, kar motrim, tako kot geometri, ki riše­jo črte, medtem ko opazu­je­jo. Le da jaz ne rišem: ko motrim, nas­tane­jo telesni obrisi, kakor da bi padli iz [mene]. Zgo­di se mi enako kakor moji materi in tis­tim, ki so me rodili, kajti tudi oni izvi­ra­jo iz motren­ja in niso sto­rili niče­sar, da sem se rodi­la: moje rojst­vo je v tem, da oni, ki so višji logosi, motri­jo sami sebe.«