V cik­lusu javnih pre­da­vanj “Gov­ori FF”, s kater­im bo Filo­zof­s­ka fakul­te­ta v aprilu obeleži­la svo­jo pri­ha­ja­jočo sto­let­ni­co, bo v torek, 2. apri­la, pre­daval tudi Marko Mar­inčič z Odd­el­ka za klasično filologi­jo. Nje­gov­e­mu prispevku bo naslov “Human­iores lit­ter­ae in nacional­na kul­tura”. Pre­da­van­je bo ob 18h v pre­daval­ni­ci 34.

“Kot dobro veš, pri nas gospo­du­je zaniče­van­je lep­ih umet­nos­ti in human­is­tične izo­brazbe.” Pri­b­ližno tako piše Trubar Bohoriču leta 1565. V nadal­je­van­ju sicer pojas­ni, da cerkev šolo potre­bu­je kot svo­jo levo roko. Ven­dar z izja­vo (v lat­inšči­ni!) nakaže, da ima refor­ma­ci­js­ki pro­jekt tudi širši kul­turni domet.

Trubar­jev men­tor Verg­er­ij mla­jši, visok cerkveni poli­tik, ki je prestopil k protes­tantom in med drugim omogočil prve pre­vode Bibil­je v slovenšči­no, je vprašan­je jezi­ka doživl­jal trav­matično. Lat­inšči­ni in human­is­tične­mu uni­verza­l­iz­mu se je moral delo­ma odreči, “ker je Bog pač tako hotel”. A celo v novi refor­ma­tors­ki vlo­gi je sto­let­ja pred iliristi san­jar­il o skup­nem lit­er­arnem jeziku Slovencev in Hrva­tov. Prag­matik Trubar se je ome­jil na sloven­s­ka nareč­ja, sve­tovl­janu Verg­er­i­ju se je ta ome­jitev očit­no zdela kul­turno utes­nju­joča.

Aktu­al­izaci­ja te slovenske praz­godbe ni nujno banal­na. Ali je jezik ovi­ra intelek­tu­al­ne­mu uni­verza­l­iz­mu? Tokrat­ni pre­da­vatelj je prepričan, da je dile­ma praz­na. Če naj bo intelek­tu­al­na skup­nost vred­na tega ime­na, je artikuli­rana in kul­turno rel­e­vant­na. V obeh pogledih je usod­no uje­ta v jezik.

Primož Trubar Adamu Bohoriču

Ljubl­jana, 1. avgus­ta 1565 (Krel­jev prepis).

(Objav­il Mirko Rupel, Slav­is­tič­na revi­ja 4, 1951, 1–2: 112–113.)

Doc­t­ri­na et pietate eximio viro Adamo Bohori­chio, lib­er­al­i­um artium Bac­calau­reo, Domi­no et fratri in Chris­to obseruan­do.

Salutem a Domi­no Jesu, uni­co omni­um pio­rum seru­a­tore.

Human­is­sime uir. Non dubita­mus te per­spicere ac non semel deplo­rare tris­tem hanc harum region­um Patri­ae nos­trae calami­tatem ac bar­bariem: utpote, in quibus bonarum artium human­io­rumque stu­dio­rum con­temp­tus et neglec­tio pas­sim iam turpiter dom­i­natur. Sed uti­nam omnes, quotquot istam bar­bari­cam calami­tatem uere sen­tiunt, eti­am suas pre­ces, studi­um, con­sil­i­um et operas ad eam profli­gan­dam nobis­cum inten­der­ent coni­un­ger­en­tque. Nos eten­im, qui agnoscimus pre­cipue, scho­lis, Eccle­si­ae, ut sin­is­tra manu, opus esse, huic curae ab ini­tio sum­mo stu­dio incubuimus, ас tan­dem pro­ceres nos­trae prouin­ci­ae, mul­tum sup­pli­can­do et instan­do per­mouimus, ut ad instau­ran­dam eri­gen­damque fre­quen­tiorem scholam hic Labaci aux­il­i­um atque sump­tus benigne lib­er­aliterque promis­erint con­stituer­in­tque.

Eam curam et sol­lic­i­tudinem nunc in prim­is nobis impo­suerunt, iusserun­tque nos clementer, sta­tim unum aut alterum uirum bon­um, lit­er­a­tum, nos­tratem, ἄοκνον τῶν πόνων (na robu: impi­grum seu non detrac­tan­tem labores) accersere. Quare cum intel­liga­mus, te ad istum scholas­ticum cona­tum et laborem pro­mouen­dum, propter ingenii, doc­tri­nae ac exerci­ta­tio­n­is usum, idoneum esse, et intel­ligere, qua pietate com­mu­nis patria amplecten­da et hon­o­ran­da sit, ora­mus te uehe­menter, ius­su ac nomine, Domi­no­rum nos­tro­rum prouin­cial­i­um, uti pri­mo quoque tem­pore ad nos Labacum cito uenias, quo pos­simus tecum coram, si uideb­itur, de sin­gulis delib­er­are et stat­uere, alia fide, sper­a­mus, quam Sagra­bi­ens­es olim tibi fecerunt. Expectabimus inter­im quoque tuum scrip­tum rispon­sum. Vale.

Labaci Cal­end. Augusti. Anno seru­a­toris Domi­ni M.D.LXV.

Tuae Human­i­tatis stu­diosi Primus Tru­berus m. s. sub­scrip­sit

Sebas­tianus Crel­lius manu pro­pria scrip­sit

Sovretov prevod Trubarjevega pisma

Nad­vse učen­e­mu in pobožne­mu možu Adamu Bohoriču, svo­bod­nih umet­nos­ti bakalavreu, čis­lane­mu gospo­du in bratu v Kris­tusu.

Zdrav­je od Gospo­da Jezusa, vseh pobožnih edine­ga rešeni­ka!

Veleomikani mož! Ne dvom­i­mo, da dobro poz­naš in nered­ko obžalu­ješ nes­rečno kul­turno zaostalost naše ožje domovine, saj je pra­va sramo­ta, kako se vse­pov­sod šopiri zaniče­van­je do lep­ih umet­nos­ti in zane­mar­jan­je duhovne izo­brazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bed­no rov­tarst­vo v resni­ci obču­ti­jo, hoteli združi­ti z nami svo­je žel­je in gorečnost, svo­je mis­li in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu naprav­i­jo konec. Zakaj mi, ki nam je poseb­no jas­no, da so šole cerkvi potreb­ne kakor leva roka, smo tej stvari že od kra­ja posvečali največjo skrb in prizade­vnost in smo naposled z mnogi­mi prošn­ja­mi in mole­dovan­jem priprav­ili prvake naše dežele do tega, da so dobro­hot­no in širokos­rčno oblju­bili in določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v Ljubl­jani.

Zdaj so nam naložili pred­vsem to skrb in nal­o­go ter nam milost­no ukaza­li, naj nemu­do­ma poišče­mo in pri­do­bi­mo ene­ga ali druge­ga dobre­ga in izo­bražene­ga moža, domači­na, takega, ki se ne bo ustrašil tru­da. Zato pa, ko vemo, da si ti po svo­jih zmožnos­tih, učenos­ti in prak­tičnem znan­ju kakor ust­var­jen za pospešitev tega šolskega poskusa in dela ter da razumeš, kolikšne ljubezni in časti je vred­na skup­na domov­ina, te po ukazu in v imenu naše deželne gosposke srčno vabi­mo, da pri­di o prvi priložnos­ti k nam v Ljubl­jano, da se uteg­nemo, če se ti bo zde­lo, pogov­oriti in odloči­ti s teboj o nadrob­nos­tih – upamo, da z dru­gačn­i­mi pogo­ji, kakor so te nek­daj pre­ten­tali Zagre­bčani. Čakamo tvoj odgov­or. Bodi zdrav!

V Ljubl­jani, dne 1. avgus­ta v letu Gospo­da Odrešeni­ka 1565.

Tvo­je omike vne­ta častil­ca

Pri­mož Trubar s svo­jo roko pod­pisal,

Sebasti­jan Krelj s svo­jo roko napisal.