Marko Mar­inčič bo imel v četrtek, 4. apri­la, ob 20.00, v Trubar­je­vi hiši lit­er­a­ture pre­da­van­je z naslovom “Quis ille: sub­jekt in iden­tite­ta v rim­s­ki književnos­ti”. Pre­da­van­je se bo odvi­lo v orga­ni­zaci­ji kul­turno-umet­niškega društ­va KUD KDO.

Kaj ima ose­ba, ki v knji­gi nastopa v podobi avtor­ja, z resničn­im avtor­jem? To je velik teo­ret­s­ki, pravza­prav filo­zof­s­ki prob­lem, rim­s­ka književnost pa je že zara­di svo­je kul­turne odd­al­jenos­ti uporaben preizkus­ni kamen. V inter­pretaci­ji rimske poez­i­je so dol­go pre­vladovala naivno biograf­s­ka bran­ja, ki so zane­mar­jala vrsto kul­turnoz­godovin­skih dejstev o Riml­janih. Toda v odgov­or na to so se (po svo­je razumlji­vo) zvrsti­la uče­na bran­ja, ki so sko­raj dog­matično vztra­jala, da je »jaz« v knji­gi fik­tiv­en in da je namen te fik­ci­je pred­vsem humoris­tičen.

Gian Bia­gio Con­te, klasični filolog, ki je sicer med najbolj zaslužn­i­mi za vpel­je­van­je teori­je v klasične študi­je, je v oceni ital­i­janskega pre­vo­da pomem­b­ne knjige Paula Vey­na Rim­s­ka erotič­na elegi­ja: ljubezen, poez­i­ja in Zahod (sloven­s­ki pre­vod Bar­bara Šega Čeh) zapisal, da je vprašan­je pre­cen­jeno: ugo­tovitev, da ose­ba, ki v knji­gi gov­ori v prvi ose­bi, ne more biti avtor sam, ni epo­hal­no teo­ret­sko spoz­nan­je. Vprašan­je sploh ni ontološko, saj od nek­daj vemo, da lit­er­atu­ra pred­stavl­ja svet zase.

Lit­er­arni »jaz« je vsekakor besed­na tvor­ba; lit­er­atu­ra in živl­jen­je sta dva ontološko loče­na sve­to­va. Ven­dar ta she­ma bral­ca rimske književnos­ti, v kateri je prvooseb­ni izraz vsepris­oten, prej ome­ju­je, kot da bi nje­go­vo bral­sko izkušn­jo šir­i­la. V resni­ci so prav Riml­jani (prvo)osebni izraz razvili v lit­er­arni modus, ki ima globoke kog­ni­tivne, emo­cionalne in estetske učinke. To vel­ja za ljubezen­sko elegi­jo in za Ovidi­jeve pes­mi iz izg­nanst­va, za Horaci­jeve Ode in še bolj Satire, za Salusti­je­vo zgodovinopis­je, za Apule­jeve Meta­mor­foze in za Avgušti­nove Izpove­di.

Na sli­ki: Apule­jeve Meta­mor­foze. Lucij dobi nazaj človeško podobo. Ms. Vat. Lat. 2194, Bib­liote­ca Apos­toli­ca Vat­i­cana, Rim.