V sre­do, 29. maja, bo Odd­elek za klasično filologi­jo pri zaključni uri Uvo­da v latin­sko in grško filologi­jo priprav­il ekskurz­i­jo po antični Emoni. Izhodišče bo Mest­ni muzej Ljubl­jana, ki v kleti med drugim skri­va rim­sko ces­to. Na ogled bo tudi mod­ra poso­da z reliefom in grškim napi­som, naj­de­na pri arhe­ološk­ih izkopa­van­jih Gosposvetske ces­te. V sklopu srečan­ja bo zajet tudi rim­s­ki zid na Mir­ju, ki ga je z 20. sto­let­jem na poseben način povezal Jože Plečnik, ter arhe­ološ­ka par­ka Emon­s­ka hiša in Zgod­njekrščan­sko središče. Pri ogle­du bo sode­lo­vala kus­tosin­ja za antiko v Mest­nem muze­ju Ljubl­jana, dr. Bernar­da Županek. Srečan­je se bo zače­lo pred pre­daval­ni­co 345 ob 11.15. Dobrodošli!

Vzpon in padec antične naselbine

Bizan­tins­ki cerkveni zgodov­inar Sozomen je ustanovitev prve­ga nasel­ja na območju Emone prip­isal Jazonu in Arg­onav­tom, ki so v 13. sto­letju pr. Kr. pripluli po Savi. Tu so men­da prez­im­ili in nato po Ljubl­jani­ci in kop­nem nadal­je­vali pot v deže­lo Ita­likov. V dru­gi polovi­ci 1. sto­let­ja pr. Kr. so ta del slovenskega ozeml­ja zas­edli Riml­jani in najver­jet­ne­je pod gra­jskim gričem ustanovili vojaško pos­to­janko. Riml­jani so nato do leta 15 po Kr. na pros­toru med Ljubl­jan­i­co in Šišen­skim hri­bom namen­sko (z željo utr­je­van­ja zaled­ja po ilirskih vsta­jah) zgradili mesto. Šlo je za nasel­bi­no s pra­vokot­nim tlori­som in mogočn­im kam­nitim obzid­jem ter na treh straneh z dvo­jn­im vod­nim jarkom. Imela je vse značil­nos­ti rimskega kas­tra. Prvi pre­bi­val­ci so bili prisel­jen­ci iz Ital­i­je in Gal­i­je, nji­hovi sužn­ji in dosluženi rim­s­ki voja­ki.

Emona je imela od 2. do 4. sto­let­ja pomem­b­no vlo­go v obram­bi Ital­i­je. V 2. sto­letju je trpela zara­di marko­man­skih vojn in kuge. Leta 238 so jo meščani sami pož­gali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdi­la vojs­ka uzur­pa­tor­ja Mak­sim­i­na Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizig­ot­s­ki vladar Alarik. Kot bizan­tins­ki mag­is­ter mil­i­tum je imel nal­o­go, da za Bizan­tinsko cesarst­vo ponovno osvo­ji Ital­i­jo. Emon­ci so se takrat ver­jet­no rešili s pod­kup­ni­no.

Leta 452 so Emono opus­tošili in del­no porušili Huni. Mesto je obuboža­lo, ven­dar živelo dal­je. Na kon­cu 5. in začetku 6. sto­let­ja je bila Emona pod oblastjo Vizig­o­tov. Ti so za seboj pustili malo sle­dov. V nemirnih časih pozne antike in pre­sel­je­van­ja ljud­stev v 6. sto­letju so se ljud­je začeli zatekati v odročne in težko dostop­ne kra­je. Znani so den­i­mo Sveti Lovrenc na Pol­hogra­js­ki gori, Mol­nik, Moreček in Golo. Začeli so se tudi seli­ti v obmors­ka mes­ta, pred­vsem Kop­er, Piran in Novi­grad, dok­ler ni Emone zapustil še zad­nji meščan. (Iz pred­stavitve MML.)