Štu­den­ti Odd­el­ka za klasično filologi­jo velikokrat gos­tu­je­jo po šolah, kjer pripravl­ja­jo pred­stavitve z lat­inšči­no, staro in novo gršči­no. Tako si nabi­ra­jo pedagoške izkušn­je. Oben­em lat­inšči­no in gršči­no pri­b­ližu­je­jo tis­tim, ki se s temi vse­bi­na­mi v okviru red­ne­ga pou­ka ne sreča­jo. Z različn­i­mi delavni­ca­mi so v pretek­lem letu gos­to­vali na OŠ Kolez­i­ja ob dne­vu jezikov, na OŠ Ket­te­ja in Mur­na, na Fes­ti­valu znanos­ti v orga­ni­zaci­ji Slovenske znanstvene fun­daci­je in na Noči razisko­val­cev – fes­ti­valu Anti­ka. Zan­i­man­je za sode­lo­van­je na delavnic­ah v okviru fes­ti­vala Anti­ka je bilo tolikšno, da so štu­den­tke Nataša Mar­ti­na Pin­tar­ič, Klara Keršič, Meta Sku­bic in Aiša Napast pred­stavitve izve­dle kar devetkrat zapored. Priprave na delavnice nas­ta­ja­jo v okviru didak­tike pou­ka klasičnih jezikov pod men­torskim vod­stvom Andreje Inkret. V nadal­je­van­ju si lahko pre­berete nekaj vti­sov.

Slikovni slovar grških in latinskih tujk

“Na delavnic­ah smo za začetek ugo­tavl­jali, kdo je gov­o­ril latin­sko in grško, kdo so bili znani Grki in Riml­jani, ali lahko kje naroči­mo kavo v lat­inšči­ni. Kje je lat­inšči­na še danes uporab­na – v med­i­ci­ni, pravu, biologi­ji? Zju­traj se udeležen­ci usede­jo v avto­mo­bil ali na avto­bus (obe bese­di izvi­ra­ta iz lat­inščine in grščine). Potem pride­jo v šolo (grško), v avlo (spet grško), nato sede­jo za mizo (latin­sko), gleda­jo na tablo (latin­sko). Nato neka­teri odide­jo na gim­naz­i­jo (grško), mor­da pa celo na fakul­te­to (latin­sko). Po navodil­ih za delo so se vsi zapodili nad listke, iskali ustrez­na slo­vars­ka ges­la in smeške. »Ne, cura v ‘maniku­ra’ ni isto kot sloven­s­ka ‘kura’! Poišči, kaj pomeni­ta ses­tavi­ni besede, ne samo, kaj pomeni bese­da v slovenšči­ni! Kaj ima rad klo­ro­fil?« V zad­njih min­u­tah je vsak učenec moral sošol­cem razloži­ti, od kod pri­ha­ja nje­go­va tuj­ka in kaj pomeni.

Ko stopim v razred, razmišl­jam o vsem, kar mi pomeni­ta lat­inšči­na in gršči­na. Zakaj sem ju vzlju­bi­la, česa sta me naučili in kako lahko čim več tega predam učencem? Razmišl­jam, kako iz jezikov povleči vse barvi­to živl­jen­je, ki se v resni­ci skri­va v nji­ju, naj gre za kul­turo in civ­i­lizaci­jo, književnost ali pre­pros­to slovnično vajo. Če učen­ci začu­ti­jo in spoz­na­jo vsaj košček te barvite živosti, odi­dem iz šole s tis­tim poseb­n­im nas­meškom, ki mu reče­mo ‘pedagoš­ki eros’.” (Nataša Mar­ti­na Pin­tar­ič)

Grki in njihova abeceda

“Na delavni­ci, ki sem jo zas­no­vala sku­paj z Mašo Poljšak Kus, sem učencem pred­stavi­la razvoj pisave od Egip­ta dal­je. Poseben poudarek sem name­ni­la zvezi med grškim alfa­betom in latini­co. Učen­ci so se s pred­stavitve naučili, da nam je prav alfa­bet dal latini­co. Ob učen­ju grške pisave smo hitro ugo­tovili, da si pisavi pravza­prav nista tako različni, kot se na prvi pogled zdi. V drugem delu smo raziskali, kako pomem­ben je bil izum alfa­be­ta — kot prve abecedne pisave s sim­boli za vokale — za razvoj demokraci­je. Preko igre smo na kon­cu spoz­nali, kaj pomeni demokraci­ja, kako pomem­b­no je pri volit­vah poslušati sebe, pa tudi, kako se lahko demokratični sis­tem hitro zlorabi. Najlepše mi je bilo, ko sem pri nas­me­janih učen­cih začu­ti­la, da so antiko spre­jeli za svo­jo, kot del sebe in se jim kar na enkrat ni več zdela tako odd­al­je­na.” (Klara Keršič)

Besedne rože ter latinščina in njeni potomci

“Namen delavnice (nasta­la je po ide­ji Ane Rata­jc) je bil pokaza­ti razšir­jenost besed, ki izvi­ra­jo iz lat­inščine v živih jezik­ih (fran­cošči­na, španšči­na, ital­i­janšči­na, anglešči­na). Učen­ci so si ob tem poma­gali z različn­i­mi slo­var­ji. Tako so nas­ta­jale besedne rože, ki so imele na sre­di­ni zapisano latin­sko bese­do, na cvet­nih lis­tih pa mod­erne izpel­janke. Všeč nama je bilo pred­vsem to, da so bili učen­ci motivi­rani za delo. Priteg­ni­la jih je uvod­na moti­vaci­ja, kjer so prišli v stik z gov­or­jeno lat­inšči­no in se tudi sami naučili nekaj besed. Pose­bej pri­jet­no naju je pre­seneti­lo nav­dušen­je, s kater­im so po slo­var­jih brskali sko­raj vsi po vrsti.

Ob načr­to­van­ju in izved­bi pred­stavitve sva spoz­nali še en del učiteljskega pok­li­ca. Del, s kater­im se štu­den­t­je, bodoči učitelji, pri nastopih pred kole­gi in na izpi­tih srečamo manj pogos­to. To je delo v paru, sode­lo­van­je z drugim učitel­jem. Ta izkušn­ja se nama je zdela pomem­b­na in dobrodošla, saj se bova v učiteljskem pok­licu najbrž ved­no pogoste­je morali med­pred­met­no pove­zo­vati in sode­lo­vati tudi z učitelji drugih pred­me­tov (ostali tuji jezi­ki, slovenšči­na, zgodov­ina, umet­nos­t­na zgodov­ina). Prav je, da že na fakul­teti spoz­namo, kako pote­ka sode­lo­van­je pri pripravi aktivne ure pred razre­dom v osnovni ali sred­nji šoli. Tako se nauči­mo razdeli­ti naloge, sode­lo­vati, se pri­la­ga­jati in poma­gati drug druge­mu.” (Lina Čufar in Kat­ja Pičinin)