Nova števil­ka revi­je Clotho pri­naša članek Andreje Inkret z naslovom »Aias Mastigophoros: Divine Osten­ta­tion with­in a Play.«

Avtor­i­ca svo­jo razpra­vo osre­do­toča na pri­zor v začet­nem delu Sofok­le­jeve­ga Ajan­ta (66–133). Scenograf­s­ki pri­jem, na katere­ga tu naleti bralec oziro­ma gledalec, je v kor­pusu ohran­jene antične dra­matike nemara edin­stven. Ate­na je Ajan­ta pah­ni­la v blaznost. Mis­leč, da mori sovražnike, je v resni­ci pobi­jal drob­ni­co. Zdaj Ate­na Odis­e­ju pokaže tragikomiko Ajan­tove­ga dejan­ja in hkrati s tem, kar članek izpostavi kot ključno, razkaže svo­jo moč nad človeškim rodom in uso­do (118–20). Podob­ne načine in pristope lahko išče­mo tudi v drugih dramah, ven­dar je sama dra­maturš­ka struk­tu­ra tega pri­zo­ra brez prave vzpored­nice. Nje­go­va izraz­na moč izha­ja iz speci­fične­ga nači­na poda­jan­ja, kjer se pod­va­ja­jo ključni ele­men­ti gledal­išča kot takega. Ate­na postane režis­er­ka igre, Odis­ej gledalec, ki mu je igra pre­doče­na. Na odru soob­sta­ja­ta dva para­lel­na sve­to­va, bogin­ja pa se igra s stop­n­ja­mi njune real­nos­ti.

Igra v igri?

Članek nava­ja razloge, zakaj je bil ta pri­zor večkrat označen kot »igra v igri« (play-with­in-a-play), ki opisu­je in prikazu­je ele­mente, vzporedne struk­turn­im kom­po­nen­tam gledal­išča — ven­dar se ne strin­ja povsem z ustreznos­tjo tega ter­mi­na za konkret­ni odlomek.

Temeljne kon­cepte in ide­je najde pri mod­ernih teo­retik­ih gledal­išča (Anne Ubers­feld, Tadeusz Kowzan, Umber­to Eco, Patri­cia Eliz­a­beth East­er­ling). Največ teže pola­ga na semi­otiko gledal­išča, kot jo opisu­je Eco. Preko nje­gove teori­je ugo­tavl­ja, da je bist­vo per­for­ma­tivne razsežnos­ti začet­ne­ga pri­zo­ra tragedi­je v pojavu »razka­zo­van­ja« (osten­ta­tion), ki ga je prvi vpel­jal in raziskal prav Umber­to Eco sam. Ko razisku­je pomen tega dramskega vlož­ka za celot­no tragedi­jo, članek pokaže, da gre pravza­prav za stvaritev bogov, in ugo­tavl­ja, kako se Odis­ej, priv­i­le­gi­rani gledalec te drame, odzove na prikaz Ajan­tove­ga sramot­ne­ga stan­ja. Pomen Odis­e­jeve neposredne izkušn­je kot gledal­ca igre, ki jo je zanj, z njim pa za vso dejan­sko gledal­st­vo in situ, upri­zo­ri­la Ate­na, Andre­ja Inkret izpostavi kot ključni motiv, s poglobljeno študi­jo tega pri­zo­ra pa sega vse do temeljnih vprašanj o trag­ičnos­ti antične tragedi­je.

Razpra­va je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Clotho.