Nova številka revije Clotho prinaša članek Andreje Inkret z naslovom »Aias Mastigophoros: Divine Ostentation within a Play.«
Avtorica svojo razpravo osredotoča na prizor v začetnem delu Sofoklejevega Ajanta (66–133). Scenografski prijem, na katerega tu naleti bralec oziroma gledalec, je v korpusu ohranjene antične dramatike nemara edinstven. Atena je Ajanta pahnila v blaznost. Misleč, da mori sovražnike, je v resnici pobijal drobnico. Zdaj Atena Odiseju pokaže tragikomiko Ajantovega dejanja in hkrati s tem, kar članek izpostavi kot ključno, razkaže svojo moč nad človeškim rodom in usodo (118–20). Podobne načine in pristope lahko iščemo tudi v drugih dramah, vendar je sama dramaturška struktura tega prizora brez prave vzporednice. Njegova izrazna moč izhaja iz specifičnega načina podajanja, kjer se podvajajo ključni elementi gledališča kot takega. Atena postane režiserka igre, Odisej gledalec, ki mu je igra predočena. Na odru soobstajata dva paralelna svetova, boginja pa se igra s stopnjami njune realnosti.
Igra v igri?
Članek navaja razloge, zakaj je bil ta prizor večkrat označen kot »igra v igri« (play-within-a-play), ki opisuje in prikazuje elemente, vzporedne strukturnim komponentam gledališča — vendar se ne strinja povsem z ustreznostjo tega termina za konkretni odlomek.
Temeljne koncepte in ideje najde pri modernih teoretikih gledališča (Anne Ubersfeld, Tadeusz Kowzan, Umberto Eco, Patricia Elizabeth Easterling). Največ teže polaga na semiotiko gledališča, kot jo opisuje Eco. Preko njegove teorije ugotavlja, da je bistvo performativne razsežnosti začetnega prizora tragedije v pojavu »razkazovanja« (ostentation), ki ga je prvi vpeljal in raziskal prav Umberto Eco sam. Ko raziskuje pomen tega dramskega vložka za celotno tragedijo, članek pokaže, da gre pravzaprav za stvaritev bogov, in ugotavlja, kako se Odisej, privilegirani gledalec te drame, odzove na prikaz Ajantovega sramotnega stanja. Pomen Odisejeve neposredne izkušnje kot gledalca igre, ki jo je zanj, z njim pa za vso dejansko gledalstvo in situ, uprizorila Atena, Andreja Inkret izpostavi kot ključni motiv, s poglobljeno študijo tega prizora pa sega vse do temeljnih vprašanj o tragičnosti antične tragedije.
Razprava je v celoti na voljo na spletni strani revije Clotho.