Nova števil­ka revi­je Clotho pri­naša članek Tomaža Potočni­ka in Mate­ja Hriberš­ka o tem, kakš­na je vlo­ga kon­tek­s­ta pri modal­nih označe­val­cih, z naslovom “Inves­ti­gat­ing the Seman­tic Devel­op­ment of Modal Mark­ers: The Role of Con­text”.

Članek se posveča razisko­van­ju slovnične kat­e­gori­je modal­nos­ti. Osre­do­toča se na seman­tične spre­mem­be pri modal­nih označe­val­cih v lat­inšči­ni. Avtor­ja najprej pojas­ni­ta prob­lematičnost kat­e­gori­je modal­nos­ti, ki je iz glago­la samega ni mogoče razbrati. S primer­ja­vo različnih pre­vodov za isto obliko modal­ne­ga glago­la licet prikaže­ta pomenske spre­mem­be v različnih kon­tek­stih. Opa­zo­van­je kon­tek­s­ta je tako glav­na meto­da za razisko­van­je seman­tične­ga razvo­ja takšnih oblik.

V prvem delu član­ka so pred­stavl­je­na glav­na teo­ret­s­ka izhodišča. Razpra­va ponu­di pre­gled dosedan­jih raziskav na področju modal­nos­ti in na primer­ih pojas­ni glavne ter­mine.  Zatem se posveti poj­mo­ma deon­tične in epis­temične modal­nos­ti. Deon­tič­na modal­nost v kon­tek­stu dejan­ja zahte­va takšne­ga udeležen­ca, ki potek dejan­ja omogoča. Nasprot­no pri epis­temični modal­nos­ti sled­nje ni potreb­no, saj izraža možnost. Raz­liko med obe­ma vrsta­ma modal­nos­ti pojas­ni na primeru slovenskega glago­la morati. V pove­di »Dokončati moraš nal­o­go« izraža glagol deon­tično modal­nost. Nasprot­no den­i­mo v pove­di »Zdaj mora biti že doma« izraža epis­temično modal­nost. Na pod­la­gi vrste diahronično povezanih vlog modal­nos­ti avtor­ja nato razloži­ta ide­jo modal­nih poti. Ta pristop izha­ja iz hipoteze, da so deon­tični pomeni osnovne­jši, da  se pojav­i­jo prej od epis­temičnih. Razvoj pom­e­na tako pote­ka v isti smeri ne glede na jezik, pre­mi­ka se od speci­fične­ga pro­ti splošne­mu.

Heinejev model

Dru­gi del član­ka pred­stavi Heine­jev mod­el, ki razisku­je, kakš­na je vlo­ga kon­tek­s­ta. V skladu z njim pomen vpli­va v več stop­n­jah. Na prvi stop­n­ji je pomen enak osnovne­mu. Na dru­gi stop­n­ji se v drugem kon­tek­stu pojavi pomen, ki je osnovne­mu soro­den, a ven­dar ne enak. V spet novem kon­tek­stu se na tretji stop­n­ji pojavi pomen, ki je z osnovn­im nez­družljiv. Na zad­nji stop­n­ji pa se pojavi popol­ni­ma nov pomen, ki zara­di prek­lop­nih kon­tek­stov postane dovolj pogost, da lahko sto­ji sam. Mod­el razpra­va pon­a­zori s študi­jo modal­ne­ga glago­la licet in postopek razpoz­na­van­ja prek­lop­ne­ga kon­tek­s­ta prikaže na vrsti nazornih primerov.

Razpra­va je v celoti na voljo na splet­ni strani revi­je Clotho.