Otrok je oče moža, so menili roman­ti­ki; in eden najbolj sim­patičnih pasusov v Utrinkih ugaslih sanj jim pritr­ju­je z zgod­bo o tem, kako se je desetlet­ne­mu Kaje­tanu zače­lo obzor­je dra­matično šir­i­ti že v četrtem razre­du. »Vsak dan sem se takoj, ko sem prišel iz šole domov, že med vrati zadrl: Cajtenge! Hočem današn­je cajtenge! – Potem sem zagra­bil Sloven­ca, šel v otroško sobo in se ulegel na tla, poleg časopisa odprl star in razce­fran atlas in študi­ral, kako pote­ka v Alban­i­ji fronta med ital­i­jan­sko in grško arma­do … Takrat sem prvič začel obču­dovati Grke in vse, kar je grškega.« Za to nen­a­sit­no radoved­nost, Apulej bi rekel curiosi­tas, se zdi, da je na samem začetku vseh nje­gov­ih meta­mor­foz, da je osnovni vzgib, ki je poleg muhavosti zgodovine, »naključ­ja zdan­jih dni«, mlade­ga bral­ca dnevnih novic gnal preko živl­jen­jskih postaj, »dok­ler napoti / pri­hod­nos­ti bilo je zagrin­ja­lo«.

Otrošt­vo v Celju, voj­na vihra v Ljubl­jani in na Koroškem, klasič­na gim­naz­i­ja in študij klasične filologi­je v Ljubl­jani, pouče­van­je gim­naz­i­jcev na Ptu­ju, dok­torat iz Home­r­ja, delo z znanstven­i­mi zavo­di na Sekre­tariatu za kul­turo, vse to je bila nekakš­na pred­pripra­va na to, da se je v začetku šest­de­setih kot asis­tent znašel tam, kamor je ves čas spadal, na Filo­zof­s­ki fakul­teti Uni­verze v Ljubl­jani, kjer je kas­ne­je postal docent, izred­ni in red­ni ter konec devet­de­setih zaslužni pro­fe­sor, vmes pa član SAZU ter vrste tujih učenih družb.

Unus homo tantum / samo en človek

Več kot cur­ricu­lum vitae pove­jo o njem knjige, ki jih imamo sloven­s­ki bral­ci po nje­govi zaslu­gi zdaj lahko na svo­jih polic­ah. Nje­go­va zad­n­ja tiskana bib­li­ografi­ja izpred desetlet­ja obsega 24 strani, tule bi jo bilo težko povzeti. Mogoče bo bolj zan­imiv utrinek z nekega sim­poz­i­ja, na katerem sem bil pred leti, v Neaplju. Nanes­lo je, da je na njem nastopil tudi Kaje­tan Gan­tar, ki pa se ni mogel udeleži­ti začet­ka, ker se mu je ta prekri­val z nekim drugim sim­poz­i­jem. Popoldne so nas ital­i­jan­s­ki orga­ni­za­tor­ji vodili po mes­tu, ven­dar se je logis­ti­ka nek­je zaplet­la, pred nami je bila najstare­jša opera na sve­tu, Teatro di San Car­lo, vodiča pa od nikoder, tako da smo čakali in se pogo­var­jali. Kole­ga iz Združenih držav je bil radove­den, kdo je Slovenec, za katere­ga je slišal, da še pride.

Meni­la sva se v lat­inšči­ni in zgra­bi­lo me je opis­no pože­len­je, tako da sem mu začel našte­vati avtor­je in dela, ki jih je prevedel. Aris­totelo­va Poet­i­ka in Nikom­a­ho­va eti­ka, Prokopij, Ajshil, Vklen­jeni Prom­e­tej in Peržani, Sofok­les, Antig­o­na, Kralj Ojdip in Elek­tra, Evripid, Ifi­geni­ja v Avli­di, Plavt, Hišni strah in Komedi­ja o lon­cu, Horacij, Sap­fo, Pin­dar, Home­r­je­va Odis­e­ja, Heziodo­va Dela in dnevi ter Teogo­ni­ja, pa seve­da Sve­to pis­mo, Tobito­va knji­ga in Apos­tol­s­ka dela. Sogov­ornik me je poslušal, na kon­cu pa malček nejev­er­no vprašal: »Unus homo tan­tum?« Da, sem rekel, za vsem tem je samo en človek – ven­dar se mi je zde­lo, da je bil tja nekam do polovice sez­na­ma Amer­ičan še z menoj, nato pa se mu je v oči prikradel pogled, ki bi ga še najbol­je povzel s fra­zo iz Taci­ta: cetera iam fab­u­losa, osta­lo so že bajke.

A le do nasled­nje­ga dne, ko se nam je Kaje­tan Gan­tar pridružil v Neaplju, začel takoj živah­no posegati v diskusi­je in se med odmori za kavo pri­jateljsko pomenko­vati z znan­ci z vseh kon­cev Evrope, z zagre­bškim pro­fe­sor­jem Vra­tovićem sta v neki toč­ki zbi­jala šale kot dva stara sošol­ca na oblet­ni­ci mature. Ko se je v svo­jem prispevku v slo­gov­no izbrušeni lat­inšči­ni dotaknil položa­ja slovenske man­jšine pod fašiz­mom, kar se mi je zde­lo glede na to, kje smo bili, še kar pro­voka­tivno, sem med poslušal­ci z očmi poiskal Amer­ičana; nas­mehnil se je in mi poki­mal, tac­i­tovskega dvo­ma ni bilo nikjer več.

Ethikoi kharakteres / značaji

Topel, mal­o­dane šegav značaj, skrit za znanstveno suv­erenos­tjo, je bržkone eden od razl­o­gov, da je šlo sloven­s­ki klasični filologi­ji v zad­njih desetletjih, po poli­tično diri­gi­rani katas­trofi, ki jo je doletela po dru­gi sve­tovni vojni, tako dobro, kot ji je šlo, in da se je sled­njič spet okrepi­la. Con­cor­dia par­vae res cres­cunt, v slo­gi tudi majhne stvari raste­jo, ali kako že gre morala tiste Ezopove zgodbe o star­cu, nje­gov­ih sinovih in snopu pal­ic. Nisem dovolj psi­holo­ga, da bi si upal ugi­bati, kako tak psi­hogram nas­tane, zdi pa se mi pre­cej fenom­e­nal­no, da je mla­di Kaje­tan svo­jo odprtost, priljud­nost in ust­var­jal­nost razvil v preizkušn­jah, ki bi koga druge­ga nav­dale z jezo in grenkobo, kakršno pri­naša »živl­jen­ja gnus«, ali ga kako dru­gače str­le.

Eden od rit­u­alov, ki jih goji­mo na Odd­elku za klasično filologi­jo, je vsako­let­na božič­na večer­ja in od samega začet­ka, ko sem se znašel za tem nenavad­nim omiz­jem, sem z zan­i­man­jem opa­zo­val, s kakšno inteligent­no dobro­dušnos­tjo, zarot­niško duhovi­tostjo in nenare­jeno pri­jaznos­tjo je stare­jša gen­eraci­ja pro­fe­sor­jev, tro­j­ka Gan­tar – Mihevc Gabrovec – Simoni­ti, gov­o­rila z mla­jši­mi in med seboj. Tu ni bilo zgodb o drob­nih voj­nah in ran­jen­em samoljub­ju, o kater­ih smo štu­den­ti včasih slišali od kole­gov iz drugih nad­stropij stavbe na Ašk­erče­vi.

Aithries / vedrine

Kako ohraniš takšno znača­jsko vedri­no, ko ti oče­ta zapre Gestapo, ko moraš proč od staršev? Ko na last­na uše­sa slišiš nemško leta­lo, ki v ogn­ju trešči v knjižni­co sem­i­nar­ja za klasično filologi­jo v Nuku – in ko čez leta ugo­toviš, da je tvo­jo stroko to dobesed­no ohromi­lo? Ko se ob kon­cu vojne štiri­na­jstleten zna­jdeš v begunskem taborišču na Koroškem in pre­strašen spreml­jaš, kako se znan­ci vrača­jo izgin­jat na moriščih nove Jugoslav­i­je?

Ko te po vrnitvi v Ljubl­jano še kot gim­naz­i­j­ca zapre­jo, ko te v zaporu pretepa­jo, ko si neke noči priča temu, kako si obu­pani Gre­gor Strniša v celi­ci na Pol­janskem nasipu z žiletko pre­reže žile? Ko ne moreš na že odobreno celo­let­no štipendi­jo v Mün­ster, ker v uradu na Kot­nikovi zavrneš eksplic­it­no ponud­bo, da bi v zameno za pot­ni list ova­jal? Ko se moraš spopa­dati s prostaški­mi zapleti pri habil­itaci­jah, ko se zna­jdeš na piki sis­tema, ker naspro­tu­ješ ukin­jan­ju latin­skih para­lelk v osnovni šoli?

Was mich nicht umbringt / kar me ne ubije

Nekoč sem se o tem pogo­var­jal z njim in ko je s humor­jem prav­il o včasih bru­tal­nih dogod­kih in ljudeh, se mi je zazde­lo, da poslušam katere­ga od nje­mu lju­bih antičnih stoikov. Ko je moral v tuji­ni delati »kot hlapček na kmetih«, kot se je pos­mehnil, se je pri tem dobro naučil nemščine; ko je v svo­jih »odis­e­jskih blod­n­jah«, kot je s pre­cej avtoironi­je poimen­o­val kaos po kon­cu vojne, zamen­jal štiri različne šole, se mu je zde­lo to »imenit­no – tako nikjer ne postaneš kos gim­naz­i­jskega inven­tar­ja«. In tako naprej, za še tako trp­ke izkušn­je se zdi, da se jih je znal otresti z nekakšno lahkot­nos­tjo, še več, da je od njih nekaj odne­sel.

Kot je rekel neki dru­gi klasični filolog, Friedrich Niet­zsche: Was mich nicht umbringt, macht mich stärk­er. Kar me ne ubi­je, me okrepi. To ni praz­na retori­ka, iz vseh teh trenutkov je zrasla nenavad­na osre­do­točenost, neo­biča­j­na notran­ja moč. Pri­mož Simoni­ti je o kolegu s sebi last­no lucid­nos­tjo nekoč dejal, da je »ena nje­gov­ih najbolj izraz­i­tih last­nos­ti občutek za to, kaj je prav; in oben­em iz tega izvi­ra­joča dolžnost – če je tako prav, potem se moram po svo­jih najboljših močeh potru­di­ti, da bi to tudi ure­s­ničil«. No, to.

Ut poesis pictura / slika kot pesem

Če bi moral med fotografi­ja­mi iz zgodovine slovenske klasične filologi­je, ki so se mi v zad­njem desetletju nabrale na disku, izbrati svo­jo najljubšo, bi se brez pre­mišl­jan­ja odločil za skupin­s­ki portret z ekskurz­i­je v Pulj. Ter­mi­nus post quem za dat­aci­jo je leto 1950, ko se je po jugoslo­van­s­ki izo­braže­val­ni odju­gi tret­je­ga plenu­ma polit­biro­ja CK KPJ, poro­jeni iz inform­biro­jevske ago­ni­je, v sko­raj povsem uničen­em klasičnem sem­i­nar­ju ljubl­janske uni­verze nenado­ma zgodil razcvet. Tis­te­ga leta se je vpisa­lo kar šest štu­den­tov, med nji­mi tudi mla­di Kaje­tan. (Za boljšo pred­sta­vo je tre­ba vede­ti, da sta bila v vseh višjih let­nikih sku­paj takrat samo še dva slušatel­ja.)

Spo­daj v prvi vrsti sta pred obo­ki puljskega rimskega amfiteatra na sli­ki oba pro­fe­sor­ja, Anton Sovre in Milan Grošelj, ob Sovre­tu je nas­me­jana Eri­ka Mihevc. Kaje­tan Gan­tar je čis­to na vrhu, kot da lovi ravnotež­je na ramenih kole­gov, zelo očit­no je od vseh najbolj igri­vo razpoložen. Janez iz Sal­is­bury­ja je v 12. sto­letju zapisal zna­meni­ti stavek, ki bi se sko­ra­j­da podal zraven: »Bernard iz Chartre­sa nas je primer­jal s prit­likav­ci na ramenih velikanov, češ da lahko vidi­mo več in dlje od njih, ne zara­di ostrine last­ne­ga vida ali visoke postave, temveč zato, ker se zara­di nji­hove orjaške velikosti dvi­gnemo in zna­jde­mo v višavah.« »Sko­ra­j­da« zato, ker latin­s­ka fraza, nani gigan­tium humeris insi­d­entes, ne zveni čis­to prav. »Prit­likavec« tu najbrž ni pra­va bese­da.

David Movrin