Pri Slovenski matici od leta 2016 izhaja Plotin, Zbrani spisi velikega poznoantičnega začetnika novoplatonizma. Nekaj manj kot desetletje trajajoči prevajalski projekt je ob uredniški pomoči prof. dr. Marka Uršiča izpeljala doc. dr. Sonja Weiss.
Integralni prevod
Plotin sodi med najvidnejše mislece pozne antike. V slovenščini je poleg prevodov posameznih traktatov prevajalcev leta 2016 izšel prvi, leta 2018 drugi in zdaj tretji del vseh spisov. Zbrani so po kronološkem zaporedju njihovega nastanka. Integralni prevod Zbranih spisov I–III je opremljen s strokovnim komentarjem, uvodnimi besedami k posameznim traktatom in v zadnjem zvezku s spremno študijo prevajalke doc. dr. Sonja Weiss ter s spremnima besedama urednika prof. dr. Marka Uršiča v prvih dveh zvezkih. Delo Zbrani spisi III vsebuje skoraj polovico opusa, v katerem Plotin s svojo obravnavo temeljnih metafizičnih in etičnih vprašanj premika meje antične filozofije, zlasti platonizma, iz katerega se tako rodi novoplatonizem. Njegova razmišljanja o zlu, svobodi, sreči, (samo)spoznanju, ljubezni in najvišjem Dobrem so zaznamovala srednjeveško, renesančno in moderno filozofijo ter ostajajo aktualna še danes.
Prevajalski izzivi
Na letošnjem knjižnem sejmu bo predstavljen tretji in zadnji zvezek, ki je tudi najobširnejši. Prevajalka dr. Sonja Weiss bo v pogovoru razmišljala o pomenu zapisovanja filozofskih naukov v antičnih šolah. Na praktičnih primerih bo predstavila izzive prevajanja antičnih filozofskih besedil in posebej Plotina. Dogodek bo moderirala dr. Ignacija Fridl Jarc. Pogovor bo potekal v soboto, 26. novembra 2022 ob 11.00 na pisateljskem odru. Vljudno vabljeni!
»A nikar se ne sprašujmo, od kod je. ‘Od kod’ namreč [tam] ne obstaja. Ta svetloba ne pride niti ne odide, ampak se enkrat pojavi drugič ne. Zato ne smemo tekati za njo, ampak moramo tiho ostati na miru, dokler se ne pojavi, in se pripraviti na to, da jo bomo zagledali, kakor se pripravlja oko, ko čaka na sončni vzhod. Sonce, ki se dvigne iznad obzorja (iz Okeana, kot pravijo pesniki), dá očem, da ga uzrejo. – Od kod pa bo vzšel Tisti, ki ga to sonce posnema? Kaj bo obzorje, nad katerim se bo pojavil? – Dvignil se bo iznad Uma, ki zre vanj. Um bo namreč zamaknjen obstal in ne bo gledal nikamor drugam kot samo v Lépo: ves se bo obrnil k njemu in se mu predal. Ko stoji, poln nekakšne moči, uzre najprej sebe in vidi, kako je v Njegovi bližini postal še lepši in sijajnejši.«