Pri Sloven­s­ki mati­ci od leta 2016 izha­ja Plotin, Zbrani spisi velikega poznoan­tične­ga začet­ni­ka novo­pla­toniz­ma.  Nekaj manj kot desetlet­je tra­ja­joči pre­va­jal­s­ki pro­jekt je ob ured­niš­ki pomoči prof. dr. Mar­ka Uršiča izpel­jala doc. dr. Son­ja Weiss.

Integralni prevod

Plotin sodi med najvid­ne­jše mis­lece pozne antike. V slovenšči­ni je poleg pre­vodov posameznih trak­ta­tov pre­va­jal­cev leta 2016 izšel prvi, leta 2018 dru­gi in zdaj tretji del vseh spisov. Zbrani so po kro­nološkem zapored­ju nji­hove­ga nas­tan­ka. Inte­gral­ni pre­vod Zbranih spisov I–III je opreml­jen s strokovn­im komen­tar­jem, uvod­ni­mi beseda­mi k posamezn­im trak­tatom in v zad­njem zvezku s sprem­no študi­jo pre­va­jalke doc. dr. Son­ja Weiss ter s sprem­n­i­ma besedama ured­ni­ka prof. dr. Mar­ka Uršiča v prvih dveh zvezk­ih. Delo Zbrani spisi III vse­bu­je sko­raj polovi­co opusa, v katerem Plotin s svo­jo obrav­na­vo temeljnih metafiz­ičnih in etičnih vprašanj pre­mi­ka meje antične filo­zofi­je, zlasti pla­toniz­ma, iz katere­ga se tako rodi novo­pla­tonizem. Nje­go­va razmišl­jan­ja o zlu, svo­bo­di, sreči, (samo)spoznanju, ljubezni in najviš­jem Dobrem so zaz­namovala sred­njeveško, rene­sančno in mod­er­no filo­zofi­jo ter osta­ja­jo aktu­al­na še danes.

Prevajalski izzivi

Na letošn­jem knjižnem sej­mu bo pred­stavl­jen tretji in zad­nji zvezek, ki je tudi najobširne­jši. Pre­va­jal­ka dr. Son­ja Weiss bo v pogov­oru razmišl­jala o pomenu zapiso­van­ja filo­zof­skih naukov v antičnih šolah. Na prak­tičnih primer­ih bo pred­stavi­la izzive pre­va­jan­ja antičnih filo­zof­skih besedil in pose­bej Ploti­na. Dogodek bo mod­eri­rala dr. Ignaci­ja Fridl Jarc. Pogov­or bo potekal v soboto, 26. novem­bra 2022 ob 11.00 na pisateljskem odru. Vljud­no vabljeni!

»A nikar se ne sprašu­j­mo, od kod je. ‘Od kod’ nam­reč [tam] ne obsta­ja. Ta svet­lo­ba ne pride niti ne odide, ampak se enkrat pojavi drugič ne. Zato ne smemo tekati za njo, ampak moramo tiho osta­ti na miru, dok­ler se ne pojavi, in se priprav­i­ti na to, da jo bomo zagledali, kakor se pripravl­ja oko, ko čaka na sončni vzhod. Sonce, ki se dvi­gne iznad obzor­ja (iz Okeana, kot prav­i­jo pes­ni­ki), dá očem, da ga uzre­jo. – Od kod pa bo vzšel Tisti, ki ga to sonce pos­ne­ma? Kaj bo obzor­je, nad kater­im se bo pojav­il? – Dvi­g­nil se bo iznad Uma, ki zre vanj. Um bo nam­reč zamakn­jen obstal in ne bo gledal nikamor drugam kot samo v Lépo: ves se bo obrnil k nje­mu in se mu predal. Ko sto­ji, poln nekakšne moči, uzre najprej sebe in vidi, kako je v Nje­govi bliži­ni postal še lep­ši in sija­jne­jši.«