Liam Kin­ney, Dvana­jst razl­o­gov za študij klasične filologi­je v enaind­va­jsetem sto­letju (celoten esej, pdf)

»Ko lju­dem povem, da študi­ram klasično filologi­jo, nale­tim na zelo različne odzive. Veči­no­ma si pred­stavl­ja­jo, da študi­ram lit­er­arne klasike. Takšn­im pojas­nim, da je moje področ­je pre­cej stare­jše od Pre­vzetnos­ti in pris­tra­nos­ti. Klasič­na filologi­ja je inter­dis­ci­pli­narni študij latinskega in grškega jezi­ka in kul­ture. Nato me sko­raj ved­no vpraša­jo: »In kaj boš s tem počel?« Odvrnem, da je klasič­na filologi­ja kot skup­nost nekakš­na akadem­s­ka cen­trifu­ga, da poveči­ni ust­var­ja sred­nješolske učitel­je in pro­fe­sor­je, ki bodo izšo­lali nove rodove latin­is­tov in gre­cis­tov, da pa se občas­no ven privr­ti tudi kakšen zdravnik, odvet­nik ali kaj druge­ga, rec­i­mo *khm* Mark Zucker­berg.

To zveni, kot da je to področ­je stroj za proiz­va­jan­je pok­licev, s kater­i­mi narediš vtis, ven­dar klasič­na filologi­ja zame ni to. Tako jim odgov­orim zato, ker vem, da s svo­jim vprašan­jem v resni­ci mis­li­jo: »Kako pa boš prišel do denar­ja?« To vprašan­je izvi­ra iz danes značil­ne­ga pričako­van­ja, da mora dodiplom­s­ka izo­braz­ba uspos­abl­jati za pok­lic. To je vsekakor del dodiplomske izkušn­je, ven­dar ni njen bistveni del. Dodiplom­s­ki študij ponu­ja čas in sred­st­va za razmišl­jan­je o sebi, za soočan­je z veliki­mi ide­ja­mi, za boljše razumevan­je sve­ta. Spom­nili se boste, kaj je rekel Sokrat, utemeljitelj evropske moralne filo­zofi­je: »Nepreiskane­ga živl­jen­ja ni vred­no živeti« (Saller, 2014). Če uni­ver­zo razumemo zgolj kot sred­st­vo za višjo plačo v pri­hod­nos­ti, izpuščamo priložnost, ki se v živl­jen­ju ponu­di samo enkrat.

Pogle­j­mo si nasled­nje anketne odgov­ore med štu­den­ti prvih let­nikov skozi zad­nje­ga pol sto­let­ja. Leta 1967 jih je 83% izjav­i­lo, da je nji­hov osred­nji cilj »razvi­ti smisel­no živl­jen­jsko filo­zofi­jo«, medtem ko jih je samo 40% pod »osred­nji cilj« naved­lo, da bi bili radi dobro preskr­bljeni v finančnem smis­lu. V zgolj dveh desetletjih se je položaj obrnil, prva števil­ka je poskoči­la na 73%, dru­ga pa pad­la na 40% (Gold, 1989). Na moji domači ustanovi, na Stan­for­du, je vpis na human­is­tične študi­je v zad­njih desetih letih padel za 10% (Saller, 2014). Mis­lim, da sta tren­da povezana: human­is­ti­ka običa­jno ni pose­bej donos­na, štu­den­ti pa se danes na uni­ver­zo vpisu­je­jo pred­vsem zara­di denar­ja.

S prvi­mi let­ni­ki izpred pol sto­let­ja bi se najbrž kar dobro razumeli, saj nisem nikoli pose­bej razmišl­jal o svo­ji finančni pri­hod­nos­ti. Klasič­na filologi­ja zame ni sred­st­vo za dosego cil­ja, razumem jo kot cilj. Stara gršči­na je poz­nala izraza za dve različni moti­vaci­ji pri izbiri študi­ja. Samostal­nik τέχνη (tekhne, kot v bese­di tehni­ka) pomeni spret­nost, obrt, sred­st­vo za dosego neče­sa (Lid­del in Scott, 1819). Pod τέχνη sodi­jo den­i­mo področ­ja, kot sta stro­jništ­vo ali ekonomi­ja. Po dru­gi strani pa παιδεία, pajde­ja, pomeni omiko, kul­turo, izpol­njenost (Lid­del in Scott, 1819). Tu gre za intelek­tu­al­no izpopol­nitev, za znan­je zara­di znan­ja samega.

Klasično filologi­jo študi­ram zara­di pajde­je, nan­jo nikoli nisem gledal kot na sred­st­vo za dosego neče­sa druge­ga. A ker se mora vsak štu­dent sled­njič sooči­ti s slovitim »resničn­im živl­jen­jem«, sem začel razmišl­jati tudi o tem, kako mi bo študij koris­til na pri­hod­nji poti. Ses­tavil sem nasled­nji sez­nam razl­o­gov, zakaj je klasič­na filologi­ja v sodob­nem sve­tu tako τέχνη kot παιδεία.« (Liam Kin­ney)

(Klikni za nadal­je­van­je.)